Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo
Neverjetno je, kako si nihče od protagonistov, analitikov in celo javnost sama ni zastavil pravega vprašanja. Ker če bi si ga, bi vsi skupaj dobili pravi odgovor.
Najprej pa k osnovam; kot vemo, so evropski poslanci skočili v zrak, ko je Šarec govor pred Evropskim parlamentom odpovedal. V zrak so skočili tudi tisti, za zdaj še domači politiki, ki upajo, da bodo s skokom na Šarca skočili v Bruselj. Potem pa jim je Šarec na krilih javnomnenjske podpore svoji vladi vrnil z enako mero in so se v parlamentu malo zmerjali – a hujšega ni bilo.
Torej; odgovora na eno vprašanje, ali je napaka, da Šarec ni govoril v evropskem parlamentu, sta nelogično dva in oba sta pravilna … Če bi Šarec med govorom v Bruslju trosil neumnosti, je boljše, da ni govoril, če pa bi govoril modro, je škoda, da govora ni imel …
Za lažje razumevanje bomo analizo predstavili v maniri Evrostatovega anketnega vprašalnika.
VPRAŠANJE: Zakaj je škoda, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko med govorom predstavil slovensko vizijo; nov, inovativen pogled in sveže predloge za sodobnejšo, bolj demokratično in učinkovito Evropsko unijo.
VPRAŠANJE: Zakaj je prav, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko govoril neumnosti v domačijskem slogu: »A zdaj pa naj se mi učimo voziti po levi,« in podobne všečno/prazne približke zdravi kmečki pameti.
VPRAŠANJE: Ali bi Šarčeve modrosti oziroma neumnosti sploh kdo slišal?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bi bila prazna, kot je bila prazna med podobnim govorom premierov Slovaške in Malte.
VPRAŠANJE: Ali bodo Šarčeve modrosti oziroma neumnosti slišali, ko bo govoril v novem sklicu parlamenta?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bo na pol prazna.
VPRAŠANJE: Ali lahko evropski poslanci pričakujejo kakršenkoli izplen iz govorov osemindvajsetih predsednikov nacionalnih vlad?
ODGOVOR: Izplena sicer ne morejo pričakovati, lahko pa pričakujejo dnevnice.
VPRAŠANJE: Ali ima torej Evropski parlament sploh kakšen smisel?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima torej smisel demokracija sama?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima smisel Evropska unija?
ODGOVOR: Je nekaj daljši …
… Te dni je moderno pljuvanje po Evropski uniji; na pol fašistični diktatorji, populisti vseh vrst, internetni modreci, evroskeptiki in pol Britancev – vsi pljuvajo po Evropski uniji. Da je Junker pijanček, da so poslanci navadni kruhoborci, da je bruseljska birokracija mastodont … take stvari. A vse te evropske sredobežne sile, ki privlačijo tako nasprotnike kot zagovornike evropske ideje, so obupno zastarele. Ko se slovenski evroposlanci prepirajo s premierom o njegovi vlogi pri razvoju evropske ideje, ta pa jih nazaj provocira z njihovo vlogo pri razvoju evropske ideje, so oboji zastareli do absurda.
Na srečo je evropsko povezovanje zasadilo sad evropskosti, ki danes uspeva onkraj kmetijskih subvencij, razvojnih regionalnih skladov in političnih elit. Tudi evroskeptiki, ki se bojijo, da nastajajo “Združene države Evrope“, kar bi pomenilo smrt nacionalnih držav, bijejo plat zvona v prazno.
Mlade, nove in neobremenjene generacije so znotraj Evrope že zdavnaj nadnacionalne. Izobraževalni programi, kot je recimo Erasmus plus, so hote ali nehote vzgojili Evropejce, ki v svojem razumevanju evropskega povezovanja stokrat presegajo miselni instrumentarij, s katerim razpolagata Ljudmila Novak ali Marjan Šarec.
Projekcije osemindvajsetih nacionalnih frustracij, ki so združene v Evropskem parlamentu, so na ulicah evropskih mest, kot tudi v mladih, inovativnih podjetjih, že zdavnaj presežene.
Naši in z njimi ostali evropski politiki nemoderno razumejo evropski proces kot kotaleči se klobčič nacionalne tvarine; ko bo volnena nit v celoti razvita, bo zmanjkalo žlahtne nacionalnosti posameznih evropskih narodov. A ideja, da več Evrope pomeni manj nacionalne identitete, je butasta, nevarna, predvsem pa presežena … Kot so presežene vse te dramatične evropske zgodbe, ki jih lahko vsak dan spremljate v medijih – vključno z brexitom.
Evropa stvari, ki išče svoj institucionalni okvir, ki voli parlament, komisijo in ki sama sebe prevaja v osemindvajset jezikov, je za zdaj še politična realnost. Evropa vrednot, ki trenutno sicer še študira, ali pa demonstrira – pa je Evropa jutrišnjega dne: ta Evropa bo Šarcu izdala spomine, Novakovi pa knjigo receptov …
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo
Neverjetno je, kako si nihče od protagonistov, analitikov in celo javnost sama ni zastavil pravega vprašanja. Ker če bi si ga, bi vsi skupaj dobili pravi odgovor.
Najprej pa k osnovam; kot vemo, so evropski poslanci skočili v zrak, ko je Šarec govor pred Evropskim parlamentom odpovedal. V zrak so skočili tudi tisti, za zdaj še domači politiki, ki upajo, da bodo s skokom na Šarca skočili v Bruselj. Potem pa jim je Šarec na krilih javnomnenjske podpore svoji vladi vrnil z enako mero in so se v parlamentu malo zmerjali – a hujšega ni bilo.
Torej; odgovora na eno vprašanje, ali je napaka, da Šarec ni govoril v evropskem parlamentu, sta nelogično dva in oba sta pravilna … Če bi Šarec med govorom v Bruslju trosil neumnosti, je boljše, da ni govoril, če pa bi govoril modro, je škoda, da govora ni imel …
Za lažje razumevanje bomo analizo predstavili v maniri Evrostatovega anketnega vprašalnika.
VPRAŠANJE: Zakaj je škoda, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko med govorom predstavil slovensko vizijo; nov, inovativen pogled in sveže predloge za sodobnejšo, bolj demokratično in učinkovito Evropsko unijo.
VPRAŠANJE: Zakaj je prav, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko govoril neumnosti v domačijskem slogu: »A zdaj pa naj se mi učimo voziti po levi,« in podobne všečno/prazne približke zdravi kmečki pameti.
VPRAŠANJE: Ali bi Šarčeve modrosti oziroma neumnosti sploh kdo slišal?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bi bila prazna, kot je bila prazna med podobnim govorom premierov Slovaške in Malte.
VPRAŠANJE: Ali bodo Šarčeve modrosti oziroma neumnosti slišali, ko bo govoril v novem sklicu parlamenta?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bo na pol prazna.
VPRAŠANJE: Ali lahko evropski poslanci pričakujejo kakršenkoli izplen iz govorov osemindvajsetih predsednikov nacionalnih vlad?
ODGOVOR: Izplena sicer ne morejo pričakovati, lahko pa pričakujejo dnevnice.
VPRAŠANJE: Ali ima torej Evropski parlament sploh kakšen smisel?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima torej smisel demokracija sama?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima smisel Evropska unija?
ODGOVOR: Je nekaj daljši …
… Te dni je moderno pljuvanje po Evropski uniji; na pol fašistični diktatorji, populisti vseh vrst, internetni modreci, evroskeptiki in pol Britancev – vsi pljuvajo po Evropski uniji. Da je Junker pijanček, da so poslanci navadni kruhoborci, da je bruseljska birokracija mastodont … take stvari. A vse te evropske sredobežne sile, ki privlačijo tako nasprotnike kot zagovornike evropske ideje, so obupno zastarele. Ko se slovenski evroposlanci prepirajo s premierom o njegovi vlogi pri razvoju evropske ideje, ta pa jih nazaj provocira z njihovo vlogo pri razvoju evropske ideje, so oboji zastareli do absurda.
Na srečo je evropsko povezovanje zasadilo sad evropskosti, ki danes uspeva onkraj kmetijskih subvencij, razvojnih regionalnih skladov in političnih elit. Tudi evroskeptiki, ki se bojijo, da nastajajo “Združene države Evrope“, kar bi pomenilo smrt nacionalnih držav, bijejo plat zvona v prazno.
Mlade, nove in neobremenjene generacije so znotraj Evrope že zdavnaj nadnacionalne. Izobraževalni programi, kot je recimo Erasmus plus, so hote ali nehote vzgojili Evropejce, ki v svojem razumevanju evropskega povezovanja stokrat presegajo miselni instrumentarij, s katerim razpolagata Ljudmila Novak ali Marjan Šarec.
Projekcije osemindvajsetih nacionalnih frustracij, ki so združene v Evropskem parlamentu, so na ulicah evropskih mest, kot tudi v mladih, inovativnih podjetjih, že zdavnaj presežene.
Naši in z njimi ostali evropski politiki nemoderno razumejo evropski proces kot kotaleči se klobčič nacionalne tvarine; ko bo volnena nit v celoti razvita, bo zmanjkalo žlahtne nacionalnosti posameznih evropskih narodov. A ideja, da več Evrope pomeni manj nacionalne identitete, je butasta, nevarna, predvsem pa presežena … Kot so presežene vse te dramatične evropske zgodbe, ki jih lahko vsak dan spremljate v medijih – vključno z brexitom.
Evropa stvari, ki išče svoj institucionalni okvir, ki voli parlament, komisijo in ki sama sebe prevaja v osemindvajset jezikov, je za zdaj še politična realnost. Evropa vrednot, ki trenutno sicer še študira, ali pa demonstrira – pa je Evropa jutrišnjega dne: ta Evropa bo Šarcu izdala spomine, Novakovi pa knjigo receptov …
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Neveljaven email naslov