Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dvoboj

23.04.2019

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.

Konec miru se začne z debatami o kapitalizmu in komunizmu

Pa zapojmo eno po filozofsko. Dvoboj med dvema največjima mislecem sodobnosti je za nami in poglejmo, kaj smo se naučili in kaj smo pridobili.
Sicer iz mislecev ni pametno briti norcev, a nekaj zdravorazumskega pogleda bo samo pripomoglo h konstruktivnosti debate.

Najprej in na začetku za ignorante in nevedneže pojasnimo, kdo sta moža, ki sta v Torontu pred polnim avditorijem prekrižala možgane.

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.

Kar je dobro … Si lahko mislite, kakšna zadrega bi nastala, če bi se srečala globalno najbolj znan Slovenec in globalno najbolj znan Kanadčan brez zahteve, da sta tudi najpametnejša?! Na eni strani bi lahko Melanija Trump zagovarjala modne smernice za letošnjo pomlad in z avditorijem delila izkušnjo življenja s sociopatom, na drugi strani pa bi Justin Bieber pojasnjeval, kako je prepevati v zgornjih oktavah in hkrati postajati sociopat. Torej še dobro, da sta se v Torontu srečala tako rekoč genija.

Človek ima sicer pomislek o javnem srečanju mislecev … saj ne, da se ne bi najbolj bridki umi človeštva srečevali v javnosti že kdaj prej – civilizacija je bila zgrajena na takšnih srečanjih! Le da so za razliko od kanadskega srečanja mislecev tradicionalno potekala v gostilnah. Poslušalcem, če so želeli uživati v kresanju mnenj velikih umov preteklosti, je bilo treba naročiti samo mali golaž in topel pir. Ampak svet gre naprej in tudi debate intelektualcev so postale plačljive.

Kot so ugotovili že analitiki pred nami, je imela vstopnina v Torontu smisel, kajti debata se je ovijala okoli dileme, ali lahko več sreče posamezniku nudi kapitalizem ali marksizem/komunizem. Oprostite, ampak na to vprašanje je poskušala odgovoriti zadnja svetovna vojna in za njo še hladna vojna, pa nismo prišli do pravilnega odgovora. In če človek preleti replike obeh torontskih umov, nismo kaj dosti bližje odgovoru niti danes.

Že sama premisa je nekoliko otročja. V svetu vrhunskih razumnikov sicer kaj takšnega, kot je preprosto vprašanje, sicer ne obstaja, a vsaj za Slavoja vemo, da ima recimo Hegla v malem prstu; tako se zdi vprašati ga, kaj si misli o sreči v kontekstu praktičnega marksizma, nekoliko neresno. Skoraj otročje … Podobno, kot če bi bilo osnovno vprašanje na soočenju, kateri od očetov ima boljši avto.

In je bil Žižek še prijazen. Kajti lahko bi citiral enega najbolj dogmatičnih marksističnih mislecev, prav tako kolega Slovenca, med akademiki preteklosti znanega kot Sperans, ki je pred desetletji pribil: “Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.”

Pa bi bilo debate konec, kajti Edo, okoreli marksist v tej svoji puhlici odkrito namiguje na okolje liberalnega kapitalizma. Ampak je bil Žižek prijazen in ni citiral Kardelja ter je ves čas dvomil v koncept sreče kot takšne in nato zavoljo občinstva še kakšno uro in pol žaltave razkladal. Potem je Peterson malo razkladal o Komunističnem manifestu, pa je zvenelo, kot bi prebral le stripovsko verzijo in smo se vsi družboslovci stare šole, ki smo morali znati znamenitih “vseh šest knjig zbranih del Marxa in Engelsa” na izust, samo nasmihali. In če že navijamo za našega …

… Žižek je že po definiciji zmagovalec dvoboja. Kajti Peterson, ko hvali kapitalizem in kritizira socializem ali komunizem ali marksizem, nima te izkušnje. Žižek pa jo ima. Peterson po logiki stvari v svoji argumentih vsaj polovično ostaja samo teoretik, medtem ko Žižek ob briljantni teoretski razgradnji obeh pojmov v sebi nosi tudi izkušnjo obojega. Tako kot mi vsi.

Oziroma še drugače; Slovenci smo ena redkih skupin na planetu, ki bi lahko v debati tvorno sodelovala. Kanadčanom kaj takega ni dano. Slovence je zgodovina popeljala skozi vse mogoče različice vseh oblik vladavine, kar jih je ponudilo dvajseto stoletje. Kar nekaj monarhičnih sistemov, kar nekaj inačic socializma in vsaj dve do tri izpeljanke kapitalizma. Svetovna javnost, namesto da visi na internetu, ali pa se gnete v tisti kanadski dvorani, naj pride v Slovenijo … In si ob Bledu in Lipici pridobi še kvalificirano mnenje o tem, kje sreča bolje obrodi; ali v kapitalizmu ali v socializmu. Če bi torej posamezni Slovenec za odgovor računal približno deset evrov, kar je še vedno manj kot vstopnica za Peterson vs. Žižek, bi lahko iz te dileme dobili prav spodobno gospodarsko panogo. Ker država ne izplačuje dostojnega regresa, bi lahko državljani ob popoldnevih fušali s svetovanjem o sreči v različnih družbenopolitičnih sistemih.

Nerodno, za intelektualca kar nekoliko neumestno, je bilo predvsem oglaševanje dogodka v Torontu. Kot zgodovinsko in titansko in ne vem še kakšno vse so ga označili pop kulturni mediji, še preden se je začelo.

Letos poteka pol stoletja od nastopa Johna Lennona in “Plastic ono Banda” na festivalu v Torontu. Nastop in album, znana kot “Live peace in Toronto”, sta postala zgodovinska. Eden tistih dogodkov, ki so pomagali spremeniti pogled zahodne civilizacije, predvsem njenih mladih generacij, na bivanje. Skoraj brez oglaševanja in brez posebej visokih namenov je Lennon svoje sporočilo svetu sestavil na letalu ter skupaj s Claptonom in prijatelji Toronto zapisal v zgodovino. Toronto se pred pol stoletja ni zgrešeno spraševal o komunizmu in kapitalizmu, niti se ni spraševal o sreči, temveč se je spraševal o bistvenem – to pa je mir. Kajti kot nas je naučila zgodovina dvajsetega stoletja: konec miru se začne z debatami o kapitalizmu in komunizmu.


Zapisi iz močvirja

748 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Dvoboj

23.04.2019

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.

Konec miru se začne z debatami o kapitalizmu in komunizmu

Pa zapojmo eno po filozofsko. Dvoboj med dvema največjima mislecem sodobnosti je za nami in poglejmo, kaj smo se naučili in kaj smo pridobili.
Sicer iz mislecev ni pametno briti norcev, a nekaj zdravorazumskega pogleda bo samo pripomoglo h konstruktivnosti debate.

Najprej in na začetku za ignorante in nevedneže pojasnimo, kdo sta moža, ki sta v Torontu pred polnim avditorijem prekrižala možgane.

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.

Kar je dobro … Si lahko mislite, kakšna zadrega bi nastala, če bi se srečala globalno najbolj znan Slovenec in globalno najbolj znan Kanadčan brez zahteve, da sta tudi najpametnejša?! Na eni strani bi lahko Melanija Trump zagovarjala modne smernice za letošnjo pomlad in z avditorijem delila izkušnjo življenja s sociopatom, na drugi strani pa bi Justin Bieber pojasnjeval, kako je prepevati v zgornjih oktavah in hkrati postajati sociopat. Torej še dobro, da sta se v Torontu srečala tako rekoč genija.

Človek ima sicer pomislek o javnem srečanju mislecev … saj ne, da se ne bi najbolj bridki umi človeštva srečevali v javnosti že kdaj prej – civilizacija je bila zgrajena na takšnih srečanjih! Le da so za razliko od kanadskega srečanja mislecev tradicionalno potekala v gostilnah. Poslušalcem, če so želeli uživati v kresanju mnenj velikih umov preteklosti, je bilo treba naročiti samo mali golaž in topel pir. Ampak svet gre naprej in tudi debate intelektualcev so postale plačljive.

Kot so ugotovili že analitiki pred nami, je imela vstopnina v Torontu smisel, kajti debata se je ovijala okoli dileme, ali lahko več sreče posamezniku nudi kapitalizem ali marksizem/komunizem. Oprostite, ampak na to vprašanje je poskušala odgovoriti zadnja svetovna vojna in za njo še hladna vojna, pa nismo prišli do pravilnega odgovora. In če človek preleti replike obeh torontskih umov, nismo kaj dosti bližje odgovoru niti danes.

Že sama premisa je nekoliko otročja. V svetu vrhunskih razumnikov sicer kaj takšnega, kot je preprosto vprašanje, sicer ne obstaja, a vsaj za Slavoja vemo, da ima recimo Hegla v malem prstu; tako se zdi vprašati ga, kaj si misli o sreči v kontekstu praktičnega marksizma, nekoliko neresno. Skoraj otročje … Podobno, kot če bi bilo osnovno vprašanje na soočenju, kateri od očetov ima boljši avto.

In je bil Žižek še prijazen. Kajti lahko bi citiral enega najbolj dogmatičnih marksističnih mislecev, prav tako kolega Slovenca, med akademiki preteklosti znanega kot Sperans, ki je pred desetletji pribil: “Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.”

Pa bi bilo debate konec, kajti Edo, okoreli marksist v tej svoji puhlici odkrito namiguje na okolje liberalnega kapitalizma. Ampak je bil Žižek prijazen in ni citiral Kardelja ter je ves čas dvomil v koncept sreče kot takšne in nato zavoljo občinstva še kakšno uro in pol žaltave razkladal. Potem je Peterson malo razkladal o Komunističnem manifestu, pa je zvenelo, kot bi prebral le stripovsko verzijo in smo se vsi družboslovci stare šole, ki smo morali znati znamenitih “vseh šest knjig zbranih del Marxa in Engelsa” na izust, samo nasmihali. In če že navijamo za našega …

… Žižek je že po definiciji zmagovalec dvoboja. Kajti Peterson, ko hvali kapitalizem in kritizira socializem ali komunizem ali marksizem, nima te izkušnje. Žižek pa jo ima. Peterson po logiki stvari v svoji argumentih vsaj polovično ostaja samo teoretik, medtem ko Žižek ob briljantni teoretski razgradnji obeh pojmov v sebi nosi tudi izkušnjo obojega. Tako kot mi vsi.

Oziroma še drugače; Slovenci smo ena redkih skupin na planetu, ki bi lahko v debati tvorno sodelovala. Kanadčanom kaj takega ni dano. Slovence je zgodovina popeljala skozi vse mogoče različice vseh oblik vladavine, kar jih je ponudilo dvajseto stoletje. Kar nekaj monarhičnih sistemov, kar nekaj inačic socializma in vsaj dve do tri izpeljanke kapitalizma. Svetovna javnost, namesto da visi na internetu, ali pa se gnete v tisti kanadski dvorani, naj pride v Slovenijo … In si ob Bledu in Lipici pridobi še kvalificirano mnenje o tem, kje sreča bolje obrodi; ali v kapitalizmu ali v socializmu. Če bi torej posamezni Slovenec za odgovor računal približno deset evrov, kar je še vedno manj kot vstopnica za Peterson vs. Žižek, bi lahko iz te dileme dobili prav spodobno gospodarsko panogo. Ker država ne izplačuje dostojnega regresa, bi lahko državljani ob popoldnevih fušali s svetovanjem o sreči v različnih družbenopolitičnih sistemih.

Nerodno, za intelektualca kar nekoliko neumestno, je bilo predvsem oglaševanje dogodka v Torontu. Kot zgodovinsko in titansko in ne vem še kakšno vse so ga označili pop kulturni mediji, še preden se je začelo.

Letos poteka pol stoletja od nastopa Johna Lennona in “Plastic ono Banda” na festivalu v Torontu. Nastop in album, znana kot “Live peace in Toronto”, sta postala zgodovinska. Eden tistih dogodkov, ki so pomagali spremeniti pogled zahodne civilizacije, predvsem njenih mladih generacij, na bivanje. Skoraj brez oglaševanja in brez posebej visokih namenov je Lennon svoje sporočilo svetu sestavil na letalu ter skupaj s Claptonom in prijatelji Toronto zapisal v zgodovino. Toronto se pred pol stoletja ni zgrešeno spraševal o komunizmu in kapitalizmu, niti se ni spraševal o sreči, temveč se je spraševal o bistvenem – to pa je mir. Kajti kot nas je naučila zgodovina dvajsetega stoletja: konec miru se začne z debatami o kapitalizmu in komunizmu.


12.04.2022

Bonton za telebane

Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"


05.04.2022

Pujsi v vesolju!

Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.


29.03.2022

Kolumnokamikaze

V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.


22.03.2022

Časovno-prostorski paradoks

Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.


15.03.2022

Deset croissantov

V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!


08.03.2022

Denacifikacija zdaj!

Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.


01.03.2022

Ukrajina moja dežela

V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.


22.02.2022

Žandar iz St. Pirana

Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.


15.02.2022

Dajte miru možnost

Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.


08.02.2022

Nocoj je sveti večer

Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?


01.02.2022

Yes sir, I Can Boogie*

Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.


25.01.2022

O odstotkih

Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.


18.01.2022

Pravi obrazi

Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.


11.01.2022

Neznani leteči ministri

V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.


04.01.2022

Uvod

Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!


28.12.2021

"Dom! O, Lubje!"

Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!


21.12.2021

Hooo-hooo-hoooo

Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.


14.12.2021

REQUIEM

Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.


07.12.2021

Po vroč kostanj …

Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.


30.11.2021

Nadzorniki nadzora

Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.


Stran 6 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov