Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zverinjak

30.04.2019

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.

Kot vemo, se naša država zelo boji migrantov; čeprav ti niso razmesarili še niti ene telice in niti ene ovce

Kmetje, ki so pripeljali kadavre raztrganih telet pred kmetijsko ministrstvo, so pomembno oplemenitili kolorit večernih TV poročil, nadaljevanje, kjer tarnajoče živinorejce sprejme poštirkan uradnik, pa daje slutiti, kako se ne bo zgodilo nič. Problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi je preveč kompleksen, da bi ga uradniki bili sposobni razumeti, kaj šele rešiti. Uradniki so dobri za upravne zadeve, za formularje in za kavo; vse ostalo je izven njihovega dometa. Tako bomo priskočili na pomoč v naši skromni oddaji, s tem, da bomo za analizo uporabili dobro staro metodo poenostavljanja in posploševanja. Rezultat, ki ga bomo dobili, bo verjetno enak onemu, ki ga bodo scoprali na kmetijskem ministrstvu, le da bo v našem primeru odteklo bistveno manj javnega denarja.

Najprej nastopajoči v tokratni produkciji “zverinic iz Rezije”! Prvi v vrsti so volkovi in medvedi, ki morijo drobnico. Nič niso krivi, takšno preživetje jim narekuje narava. Potem so tu kmetje, ki redijo drobnico, da bi jo nato za svoje preživetje umorili. Nič niso krivi, takšna je narava kmečkega stanu. Nato so tu lovci. Oni ne morijo drobnice, temveč morijo volkove in medvede; uradno, da bi zaščitili kmete, neuradno iz lastnega užitka. Potem je tu država. Lovcem ne dovoli umoriti dovolj volkov in medvedov, zato kmetje pravijo, da jih bodo pomorili sami.

Takšna so dejstva, zdaj pa poglejmo, kakšna bi bila idealna rešitev. Za volkove in medvede bi bil idealen status quo. V njihovem interesu je, da morijo govedo in drobnico na pašnikih, ker je to veliko bolj enostavno, kot se pehati za divjadjo po grapah in strminah. Za kmete bi bilo idealno, če bi vse ovce in govedo padli od mesarja … Za lovce bi bilo idealno, če bi lahko ustrelili vsak dan kakšnega volka ali medveda, ob tem pa bi jih javnost sprejela kot ljubitelje narave. Za državo bi bilo idealno, če ne bi bilo nobenega naravnega okolja, ker so z njim sami problemi.

Gotovo ste do zdaj opazili dve značilnosti naše analize. Prvič, temelji na predpostavki, da nihče v tem prepletenem klobčiču ni nič kriv. Vsi udeleženci so žrtve svojih nagonov, stanu ali interesov, močnejših od njih samih – kot v shakespearski drami umeščeni na notranjsko planoto. Druga značilnost naše analize pa je opozoriti na neverjetno podobnost med tem konfliktom in basnijo o zeljni glavi, kozi, čolnu in volku. Še nastopajoči so podobni, ob tem, da poslušalstvu prepuščamo odločitev, ali je država v tem primeru zeljna glava ali čoln.

Zdaj pa k rešitvi. Ki je stara nekaj tisočletij, saj menda ne mislimo, da smo Slovenci prvi, ki se soočamo s težavami sobivanja drobnice in govedi s plenilskimi zvermi. Človeštvo se je tozadevno razvijalo v dveh smereh; prva je izpopolnila in ustoličila plemenit poklic pastirja, ki se je pri nas sramotno skoraj izgubil. Druga smer pa je pred tisočletji privedla do izuma ograde. Fizična prepreka med divjino in udomačenostjo se je izkazala za tako uspešen koncept, da je pozneje v civilizaciji dobro služila, še služi in bo še služila – tudi za razmejevanje ljudi od ljudi.

Torej; vse pašnike, vse kmetije in vse planine je treba ograditi, pa bo problem rešen. Volk lačen in koza cela. Tu nastopi država, ki denarja za takšno rešitev oziroma toliko ograd oziroma ograj nima. In tu nastopi izjemna rešitev, ki jo predlagamo … Seveda jo imamo! Ograjo namreč. Ob celotni južni meji, na desetinah in desetinah kilometrov stoji bleščeča, jeklena in kot britev ostra ograja. Torej: odmontirajmo jo s Kolpe in jo postavimo okoli pašnikov. Ker že tako ali tako ne vemo, ne kdo je tisto ograjo naročil in ne kdo ter koliko smo jo plačali, je takšna rešitev praktično zastonj. Kmetje zaploskajo, medvedi in volkovi se počohajo za ušesom, lovci se kislo nasmejijo, le država vloži veto … “Kaj pa bo potem z migranti?” vpraša država.

Kot vemo, se naša država zelo boji migrantov; čeprav ti niso razmesarili še niti ene telice in niti ene ovce. Noben kmet še ni prišel v Ljubljano s poltovornjakom protestirat, ker so mu migranti naredili škodo na poljščinah. Ampak država je previdna in ograje seveda ne bo odstranila, ker z njo ne le zadržuje migrante zunaj, temveč si kupuje tudi vedno dobrodošle politične točke. A tudi za to težavo ima naša briljantna analiza rešitev. Le nekaj logičnega sklepanja je potrebnega.

Ko bomo ogradili pašnike, bodo medvedi in volkovi ostali zunaj. Zunaj so tudi migranti … Kot smo ugotovili že prej, so medvedi in volkovi resnična nevarnost, kar migranti niso. Ker se po logiki stvari Slovenci bojimo tako medvedov in volkov kot tudi migrantov, sklepamo, da se migranti, ker se ne bojijo samih sebe, bojijo samo medvedov in volkov. Ne bojijo pa se recimo ograje.

Tako je dovolj, da bi na naši strani Kolpe postavili velike napise v več jezikih: “Pozor, volkovi in medvedi!” Za klasično izobražene migrante kot tudi za klasično izobražene policiste bi veljalo postaviti še napis “Lupus in Fabula” ali “Homo homini Lupus”. Sploh zadnji napis se zdi za vso zgodbo izjemno poveden … Napisi bi brez dvoma učinkoviteje varovali našo južno mejo kot ograja, ograja pa bi brez dvoma učinkoviteje varovala drobnico in govedo. Tako bi na drugem bregu srečni pristali vsi. Volkovi, koze in zeljne glave. Brodar pa bi zadovoljen izstavil račun.


Zapisi iz močvirja

747 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zverinjak

30.04.2019

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.

Kot vemo, se naša država zelo boji migrantov; čeprav ti niso razmesarili še niti ene telice in niti ene ovce

Kmetje, ki so pripeljali kadavre raztrganih telet pred kmetijsko ministrstvo, so pomembno oplemenitili kolorit večernih TV poročil, nadaljevanje, kjer tarnajoče živinorejce sprejme poštirkan uradnik, pa daje slutiti, kako se ne bo zgodilo nič. Problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi je preveč kompleksen, da bi ga uradniki bili sposobni razumeti, kaj šele rešiti. Uradniki so dobri za upravne zadeve, za formularje in za kavo; vse ostalo je izven njihovega dometa. Tako bomo priskočili na pomoč v naši skromni oddaji, s tem, da bomo za analizo uporabili dobro staro metodo poenostavljanja in posploševanja. Rezultat, ki ga bomo dobili, bo verjetno enak onemu, ki ga bodo scoprali na kmetijskem ministrstvu, le da bo v našem primeru odteklo bistveno manj javnega denarja.

Najprej nastopajoči v tokratni produkciji “zverinic iz Rezije”! Prvi v vrsti so volkovi in medvedi, ki morijo drobnico. Nič niso krivi, takšno preživetje jim narekuje narava. Potem so tu kmetje, ki redijo drobnico, da bi jo nato za svoje preživetje umorili. Nič niso krivi, takšna je narava kmečkega stanu. Nato so tu lovci. Oni ne morijo drobnice, temveč morijo volkove in medvede; uradno, da bi zaščitili kmete, neuradno iz lastnega užitka. Potem je tu država. Lovcem ne dovoli umoriti dovolj volkov in medvedov, zato kmetje pravijo, da jih bodo pomorili sami.

Takšna so dejstva, zdaj pa poglejmo, kakšna bi bila idealna rešitev. Za volkove in medvede bi bil idealen status quo. V njihovem interesu je, da morijo govedo in drobnico na pašnikih, ker je to veliko bolj enostavno, kot se pehati za divjadjo po grapah in strminah. Za kmete bi bilo idealno, če bi vse ovce in govedo padli od mesarja … Za lovce bi bilo idealno, če bi lahko ustrelili vsak dan kakšnega volka ali medveda, ob tem pa bi jih javnost sprejela kot ljubitelje narave. Za državo bi bilo idealno, če ne bi bilo nobenega naravnega okolja, ker so z njim sami problemi.

Gotovo ste do zdaj opazili dve značilnosti naše analize. Prvič, temelji na predpostavki, da nihče v tem prepletenem klobčiču ni nič kriv. Vsi udeleženci so žrtve svojih nagonov, stanu ali interesov, močnejših od njih samih – kot v shakespearski drami umeščeni na notranjsko planoto. Druga značilnost naše analize pa je opozoriti na neverjetno podobnost med tem konfliktom in basnijo o zeljni glavi, kozi, čolnu in volku. Še nastopajoči so podobni, ob tem, da poslušalstvu prepuščamo odločitev, ali je država v tem primeru zeljna glava ali čoln.

Zdaj pa k rešitvi. Ki je stara nekaj tisočletij, saj menda ne mislimo, da smo Slovenci prvi, ki se soočamo s težavami sobivanja drobnice in govedi s plenilskimi zvermi. Človeštvo se je tozadevno razvijalo v dveh smereh; prva je izpopolnila in ustoličila plemenit poklic pastirja, ki se je pri nas sramotno skoraj izgubil. Druga smer pa je pred tisočletji privedla do izuma ograde. Fizična prepreka med divjino in udomačenostjo se je izkazala za tako uspešen koncept, da je pozneje v civilizaciji dobro služila, še služi in bo še služila – tudi za razmejevanje ljudi od ljudi.

Torej; vse pašnike, vse kmetije in vse planine je treba ograditi, pa bo problem rešen. Volk lačen in koza cela. Tu nastopi država, ki denarja za takšno rešitev oziroma toliko ograd oziroma ograj nima. In tu nastopi izjemna rešitev, ki jo predlagamo … Seveda jo imamo! Ograjo namreč. Ob celotni južni meji, na desetinah in desetinah kilometrov stoji bleščeča, jeklena in kot britev ostra ograja. Torej: odmontirajmo jo s Kolpe in jo postavimo okoli pašnikov. Ker že tako ali tako ne vemo, ne kdo je tisto ograjo naročil in ne kdo ter koliko smo jo plačali, je takšna rešitev praktično zastonj. Kmetje zaploskajo, medvedi in volkovi se počohajo za ušesom, lovci se kislo nasmejijo, le država vloži veto … “Kaj pa bo potem z migranti?” vpraša država.

Kot vemo, se naša država zelo boji migrantov; čeprav ti niso razmesarili še niti ene telice in niti ene ovce. Noben kmet še ni prišel v Ljubljano s poltovornjakom protestirat, ker so mu migranti naredili škodo na poljščinah. Ampak država je previdna in ograje seveda ne bo odstranila, ker z njo ne le zadržuje migrante zunaj, temveč si kupuje tudi vedno dobrodošle politične točke. A tudi za to težavo ima naša briljantna analiza rešitev. Le nekaj logičnega sklepanja je potrebnega.

Ko bomo ogradili pašnike, bodo medvedi in volkovi ostali zunaj. Zunaj so tudi migranti … Kot smo ugotovili že prej, so medvedi in volkovi resnična nevarnost, kar migranti niso. Ker se po logiki stvari Slovenci bojimo tako medvedov in volkov kot tudi migrantov, sklepamo, da se migranti, ker se ne bojijo samih sebe, bojijo samo medvedov in volkov. Ne bojijo pa se recimo ograje.

Tako je dovolj, da bi na naši strani Kolpe postavili velike napise v več jezikih: “Pozor, volkovi in medvedi!” Za klasično izobražene migrante kot tudi za klasično izobražene policiste bi veljalo postaviti še napis “Lupus in Fabula” ali “Homo homini Lupus”. Sploh zadnji napis se zdi za vso zgodbo izjemno poveden … Napisi bi brez dvoma učinkoviteje varovali našo južno mejo kot ograja, ograja pa bi brez dvoma učinkoviteje varovala drobnico in govedo. Tako bi na drugem bregu srečni pristali vsi. Volkovi, koze in zeljne glave. Brodar pa bi zadovoljen izstavil račun.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


09.04.2019

Slovensko-Ogrska

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.


02.04.2019

Kastrati

Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.


26.03.2019

Evro stati – inu obstati

Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.03.2019

Vladarica valov

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov