Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zverinjak

30.04.2019

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.

Kot vemo, se naša država zelo boji migrantov; čeprav ti niso razmesarili še niti ene telice in niti ene ovce

Kmetje, ki so pripeljali kadavre raztrganih telet pred kmetijsko ministrstvo, so pomembno oplemenitili kolorit večernih TV poročil, nadaljevanje, kjer tarnajoče živinorejce sprejme poštirkan uradnik, pa daje slutiti, kako se ne bo zgodilo nič. Problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi je preveč kompleksen, da bi ga uradniki bili sposobni razumeti, kaj šele rešiti. Uradniki so dobri za upravne zadeve, za formularje in za kavo; vse ostalo je izven njihovega dometa. Tako bomo priskočili na pomoč v naši skromni oddaji, s tem, da bomo za analizo uporabili dobro staro metodo poenostavljanja in posploševanja. Rezultat, ki ga bomo dobili, bo verjetno enak onemu, ki ga bodo scoprali na kmetijskem ministrstvu, le da bo v našem primeru odteklo bistveno manj javnega denarja.

Najprej nastopajoči v tokratni produkciji “zverinic iz Rezije”! Prvi v vrsti so volkovi in medvedi, ki morijo drobnico. Nič niso krivi, takšno preživetje jim narekuje narava. Potem so tu kmetje, ki redijo drobnico, da bi jo nato za svoje preživetje umorili. Nič niso krivi, takšna je narava kmečkega stanu. Nato so tu lovci. Oni ne morijo drobnice, temveč morijo volkove in medvede; uradno, da bi zaščitili kmete, neuradno iz lastnega užitka. Potem je tu država. Lovcem ne dovoli umoriti dovolj volkov in medvedov, zato kmetje pravijo, da jih bodo pomorili sami.

Takšna so dejstva, zdaj pa poglejmo, kakšna bi bila idealna rešitev. Za volkove in medvede bi bil idealen status quo. V njihovem interesu je, da morijo govedo in drobnico na pašnikih, ker je to veliko bolj enostavno, kot se pehati za divjadjo po grapah in strminah. Za kmete bi bilo idealno, če bi vse ovce in govedo padli od mesarja … Za lovce bi bilo idealno, če bi lahko ustrelili vsak dan kakšnega volka ali medveda, ob tem pa bi jih javnost sprejela kot ljubitelje narave. Za državo bi bilo idealno, če ne bi bilo nobenega naravnega okolja, ker so z njim sami problemi.

Gotovo ste do zdaj opazili dve značilnosti naše analize. Prvič, temelji na predpostavki, da nihče v tem prepletenem klobčiču ni nič kriv. Vsi udeleženci so žrtve svojih nagonov, stanu ali interesov, močnejših od njih samih – kot v shakespearski drami umeščeni na notranjsko planoto. Druga značilnost naše analize pa je opozoriti na neverjetno podobnost med tem konfliktom in basnijo o zeljni glavi, kozi, čolnu in volku. Še nastopajoči so podobni, ob tem, da poslušalstvu prepuščamo odločitev, ali je država v tem primeru zeljna glava ali čoln.

Zdaj pa k rešitvi. Ki je stara nekaj tisočletij, saj menda ne mislimo, da smo Slovenci prvi, ki se soočamo s težavami sobivanja drobnice in govedi s plenilskimi zvermi. Človeštvo se je tozadevno razvijalo v dveh smereh; prva je izpopolnila in ustoličila plemenit poklic pastirja, ki se je pri nas sramotno skoraj izgubil. Druga smer pa je pred tisočletji privedla do izuma ograde. Fizična prepreka med divjino in udomačenostjo se je izkazala za tako uspešen koncept, da je pozneje v civilizaciji dobro služila, še služi in bo še služila – tudi za razmejevanje ljudi od ljudi.

Torej; vse pašnike, vse kmetije in vse planine je treba ograditi, pa bo problem rešen. Volk lačen in koza cela. Tu nastopi država, ki denarja za takšno rešitev oziroma toliko ograd oziroma ograj nima. In tu nastopi izjemna rešitev, ki jo predlagamo … Seveda jo imamo! Ograjo namreč. Ob celotni južni meji, na desetinah in desetinah kilometrov stoji bleščeča, jeklena in kot britev ostra ograja. Torej: odmontirajmo jo s Kolpe in jo postavimo okoli pašnikov. Ker že tako ali tako ne vemo, ne kdo je tisto ograjo naročil in ne kdo ter koliko smo jo plačali, je takšna rešitev praktično zastonj. Kmetje zaploskajo, medvedi in volkovi se počohajo za ušesom, lovci se kislo nasmejijo, le država vloži veto … “Kaj pa bo potem z migranti?” vpraša država.

Kot vemo, se naša država zelo boji migrantov; čeprav ti niso razmesarili še niti ene telice in niti ene ovce. Noben kmet še ni prišel v Ljubljano s poltovornjakom protestirat, ker so mu migranti naredili škodo na poljščinah. Ampak država je previdna in ograje seveda ne bo odstranila, ker z njo ne le zadržuje migrante zunaj, temveč si kupuje tudi vedno dobrodošle politične točke. A tudi za to težavo ima naša briljantna analiza rešitev. Le nekaj logičnega sklepanja je potrebnega.

Ko bomo ogradili pašnike, bodo medvedi in volkovi ostali zunaj. Zunaj so tudi migranti … Kot smo ugotovili že prej, so medvedi in volkovi resnična nevarnost, kar migranti niso. Ker se po logiki stvari Slovenci bojimo tako medvedov in volkov kot tudi migrantov, sklepamo, da se migranti, ker se ne bojijo samih sebe, bojijo samo medvedov in volkov. Ne bojijo pa se recimo ograje.

Tako je dovolj, da bi na naši strani Kolpe postavili velike napise v več jezikih: “Pozor, volkovi in medvedi!” Za klasično izobražene migrante kot tudi za klasično izobražene policiste bi veljalo postaviti še napis “Lupus in Fabula” ali “Homo homini Lupus”. Sploh zadnji napis se zdi za vso zgodbo izjemno poveden … Napisi bi brez dvoma učinkoviteje varovali našo južno mejo kot ograja, ograja pa bi brez dvoma učinkoviteje varovala drobnico in govedo. Tako bi na drugem bregu srečni pristali vsi. Volkovi, koze in zeljne glave. Brodar pa bi zadovoljen izstavil račun.


Zapisi iz močvirja

747 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zverinjak

30.04.2019

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.

Kot vemo, se naša država zelo boji migrantov; čeprav ti niso razmesarili še niti ene telice in niti ene ovce

Kmetje, ki so pripeljali kadavre raztrganih telet pred kmetijsko ministrstvo, so pomembno oplemenitili kolorit večernih TV poročil, nadaljevanje, kjer tarnajoče živinorejce sprejme poštirkan uradnik, pa daje slutiti, kako se ne bo zgodilo nič. Problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi je preveč kompleksen, da bi ga uradniki bili sposobni razumeti, kaj šele rešiti. Uradniki so dobri za upravne zadeve, za formularje in za kavo; vse ostalo je izven njihovega dometa. Tako bomo priskočili na pomoč v naši skromni oddaji, s tem, da bomo za analizo uporabili dobro staro metodo poenostavljanja in posploševanja. Rezultat, ki ga bomo dobili, bo verjetno enak onemu, ki ga bodo scoprali na kmetijskem ministrstvu, le da bo v našem primeru odteklo bistveno manj javnega denarja.

Najprej nastopajoči v tokratni produkciji “zverinic iz Rezije”! Prvi v vrsti so volkovi in medvedi, ki morijo drobnico. Nič niso krivi, takšno preživetje jim narekuje narava. Potem so tu kmetje, ki redijo drobnico, da bi jo nato za svoje preživetje umorili. Nič niso krivi, takšna je narava kmečkega stanu. Nato so tu lovci. Oni ne morijo drobnice, temveč morijo volkove in medvede; uradno, da bi zaščitili kmete, neuradno iz lastnega užitka. Potem je tu država. Lovcem ne dovoli umoriti dovolj volkov in medvedov, zato kmetje pravijo, da jih bodo pomorili sami.

Takšna so dejstva, zdaj pa poglejmo, kakšna bi bila idealna rešitev. Za volkove in medvede bi bil idealen status quo. V njihovem interesu je, da morijo govedo in drobnico na pašnikih, ker je to veliko bolj enostavno, kot se pehati za divjadjo po grapah in strminah. Za kmete bi bilo idealno, če bi vse ovce in govedo padli od mesarja … Za lovce bi bilo idealno, če bi lahko ustrelili vsak dan kakšnega volka ali medveda, ob tem pa bi jih javnost sprejela kot ljubitelje narave. Za državo bi bilo idealno, če ne bi bilo nobenega naravnega okolja, ker so z njim sami problemi.

Gotovo ste do zdaj opazili dve značilnosti naše analize. Prvič, temelji na predpostavki, da nihče v tem prepletenem klobčiču ni nič kriv. Vsi udeleženci so žrtve svojih nagonov, stanu ali interesov, močnejših od njih samih – kot v shakespearski drami umeščeni na notranjsko planoto. Druga značilnost naše analize pa je opozoriti na neverjetno podobnost med tem konfliktom in basnijo o zeljni glavi, kozi, čolnu in volku. Še nastopajoči so podobni, ob tem, da poslušalstvu prepuščamo odločitev, ali je država v tem primeru zeljna glava ali čoln.

Zdaj pa k rešitvi. Ki je stara nekaj tisočletij, saj menda ne mislimo, da smo Slovenci prvi, ki se soočamo s težavami sobivanja drobnice in govedi s plenilskimi zvermi. Človeštvo se je tozadevno razvijalo v dveh smereh; prva je izpopolnila in ustoličila plemenit poklic pastirja, ki se je pri nas sramotno skoraj izgubil. Druga smer pa je pred tisočletji privedla do izuma ograde. Fizična prepreka med divjino in udomačenostjo se je izkazala za tako uspešen koncept, da je pozneje v civilizaciji dobro služila, še služi in bo še služila – tudi za razmejevanje ljudi od ljudi.

Torej; vse pašnike, vse kmetije in vse planine je treba ograditi, pa bo problem rešen. Volk lačen in koza cela. Tu nastopi država, ki denarja za takšno rešitev oziroma toliko ograd oziroma ograj nima. In tu nastopi izjemna rešitev, ki jo predlagamo … Seveda jo imamo! Ograjo namreč. Ob celotni južni meji, na desetinah in desetinah kilometrov stoji bleščeča, jeklena in kot britev ostra ograja. Torej: odmontirajmo jo s Kolpe in jo postavimo okoli pašnikov. Ker že tako ali tako ne vemo, ne kdo je tisto ograjo naročil in ne kdo ter koliko smo jo plačali, je takšna rešitev praktično zastonj. Kmetje zaploskajo, medvedi in volkovi se počohajo za ušesom, lovci se kislo nasmejijo, le država vloži veto … “Kaj pa bo potem z migranti?” vpraša država.

Kot vemo, se naša država zelo boji migrantov; čeprav ti niso razmesarili še niti ene telice in niti ene ovce. Noben kmet še ni prišel v Ljubljano s poltovornjakom protestirat, ker so mu migranti naredili škodo na poljščinah. Ampak država je previdna in ograje seveda ne bo odstranila, ker z njo ne le zadržuje migrante zunaj, temveč si kupuje tudi vedno dobrodošle politične točke. A tudi za to težavo ima naša briljantna analiza rešitev. Le nekaj logičnega sklepanja je potrebnega.

Ko bomo ogradili pašnike, bodo medvedi in volkovi ostali zunaj. Zunaj so tudi migranti … Kot smo ugotovili že prej, so medvedi in volkovi resnična nevarnost, kar migranti niso. Ker se po logiki stvari Slovenci bojimo tako medvedov in volkov kot tudi migrantov, sklepamo, da se migranti, ker se ne bojijo samih sebe, bojijo samo medvedov in volkov. Ne bojijo pa se recimo ograje.

Tako je dovolj, da bi na naši strani Kolpe postavili velike napise v več jezikih: “Pozor, volkovi in medvedi!” Za klasično izobražene migrante kot tudi za klasično izobražene policiste bi veljalo postaviti še napis “Lupus in Fabula” ali “Homo homini Lupus”. Sploh zadnji napis se zdi za vso zgodbo izjemno poveden … Napisi bi brez dvoma učinkoviteje varovali našo južno mejo kot ograja, ograja pa bi brez dvoma učinkoviteje varovala drobnico in govedo. Tako bi na drugem bregu srečni pristali vsi. Volkovi, koze in zeljne glave. Brodar pa bi zadovoljen izstavil račun.


12.03.2019

Intelektualna lastnina neke parade

Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.


05.03.2019

Naprej zastava slave

O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.


26.02.2019

Osnove maketarstva

"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.02.2019

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.


12.02.2019

Švedsko kurentovanje

Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


05.02.2019

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


29.01.2019

Kultura in prosveta, to naša bo osveta

Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.


22.01.2019

O komediji

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.


15.01.2019

Beli opoj

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič


08.01.2019

Ko gorijo le še sveče!

Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.


25.12.2018

Dajte nam mir!

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru


18.12.2018

Nacionalni rumeni jopiči

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič


11.12.2018

"OŠKOŠ"

Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.


04.12.2018

S sivih oblakov

Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič


27.11.2018

Cik-cak za nestrpne

Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič


20.11.2018

Zdravo, tukaj James iz Metallice!

Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite


13.11.2018

Vrane družijo se rade

Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.


06.11.2018

Strel v tišino

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.


30.10.2018

Slovenski vladarski slog

V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?


23.10.2018

Princ na konju z ročaji

Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.


Stran 13 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov