Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Komunisti na Titovem trgu

28.05.2019

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.

Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora

Po veselih tednih, ko smo osmerici naključnih mimoidočih uredili odlične službe v Bruslju, je čas, da se državljani vrnemo v stare tirnice. K starim temam, ki se za razliko od volitev v evropski parlament, vedno končajo predvidljivo.

In med vsemi obsesijami, s katerimi imamo kot javnost največ veselja, so na prvem mestu še vedno komunisti. Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora. V vseh mogočih stanjih in oblikah. Do njih imamo izrazito bivalenten odnos in v komunistih se zrcali razklanost slovenske duše. Ali jih malikujemo ali jih sovražimo. Tretje poti pri njih ni. Malo je nerodno, ker komunistov skoraj ni več; nekaj gorskih osamelcev, tu pa tam kakšen muzejski eksponat, pa je s komunisti v realnosti konec. Kar pa teoretikov zarote ne zmoti, da ne bi za večino naravnih katastrof okrivili slovenskih komunistov, kot tudi nostalgikov ne odvrne, da ne bi za vse dobro v naši družbi ploskali komunistom.

Realpolitično gledano se tako komunističnemu mitu kot njegovim vernikom čas izteka, kajti nove generacije bodo štafeto norosti težko nosile naprej. Trezno ocenjeno so sodobne komunistične manifestacije, kot je dan mladosti v Kumrovcu, samo nostalgični izlet, ki nima nobene družbene, še manj politične teže.

In zato je najbolj presenetljivo ali pa mogoče značilno, da ob vsej tej komunistični poplavi nismo sposobni prepoznati komunista, ko se nam postavi pod nos. Povedano drugače; ob popolni obsedenosti s komunisti ali s protikomunisti smo spregledali, da so se ti ideološki podprvaki lepo v miru ponovno naselili pod Alpami. In to le met stran od Šmiglove zidance.

Donald Trump, ki je s komunisti obseden tako kot predsednik, kot poslovnež in kot Američan, je prejšnji teden sprožil mini hladno vojno in v obup pognal na milijone najstnic, ki si na telefone odslej ne bodo mogle naložiti zadnjih orodij, s katerimi človek postane lepši, kot je v resnici. Trumpa skrbi nacionalna varnost, kajti modro je ugotovil, da eno je prosta trgovina, druga po je nacionalna varnost. In da je težava, ko prosta trgovina oziroma tržno gospodarstvo ogroža nacionalno varnost. Na tem mestu preskočimo dvoličnost Trumpovega stališča in se odpeljimo v Velenje. Tam so tako ali tako od nekdaj živeli navdušeni komunisti – nenazadnje so mesto komunisti tudi postavili in devet let se je celo imenovalo Titovo Velenje. A tudi Velenjčani niso več vešči prepoznavanja komunistov.

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi “strateški lastniki”, kar se sliši nekoliko bolje kot samo “lastniki”. Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.

Včasih so nas učili in pametni ljudje so iz tega celo doktorirali, da takšno združevanje ni mogoče; a Kitajci so dokazali, da se da z nekaj figami v žepu ter s tu in tam s kakšno figo v spodnjem perilu združiti tudi nezdružljivo. O tem, kako jim je to uspelo in kako vsa zadeva funkcionira, so napisane knjige, a dejstvo ostaja, da se Kitajci izven Kitajske vedejo kot kapitalistični podjetniki, ki so Adama Smitha pili z materinim mlekom. Pa ga niso. V dudah so imeli Marxa in Lenina in Mao Cetunga, pa jih to ni motilo, da ne bi Gorenja kupili po vseh pisanih in nepisanih zakonih tržnega gospodarstva.

In kar je najbolj zanimivo. Nikoli in nikjer se ni kdo naših veleliberalcev, ne ultrakonzervativcev, ne demokratov spotaknil, da so Gorenje kupili v bistvu komunisti. Partija, z drugo besedo. Drobnjakarsko preiskujemo, kaj so komunisti počeli včasih, hkrati pa nas vehementno ne briga, kaj počnejo danes … Kajti ne delajmo si utvar … Vrhovni šef, tudi Gorenja po novem, je komunist! In to takšen, da so naši trdolinijci iz sedemdesetih proti njemu videti kot dekliški odsek taborniškega krožka na pomladnem izletu.

Kako je mogoče, da so eno pomembnejših gospodarskih družb, katere vloga ni le narodnogospodarska, temveč tudi simbolna, kupili komunisti, ne da bi to kogarkoli zmotilo? Oziroma jih je zmotilo mnogo manj, kot jih zmotijo zapisi o nekih starih komunističnih grdobijah ali starih dosežkih.

Te dni bodo v Gorenju začeli odpuščati. Okoli tristo ljudi bo izgubilo delo. Kakorkoli že natančno človek prebere poročila in odzive na to, za odpuščene zagotovo težko življenjsko preizkušnjo, so Kitajci povsod omenjeni kot lastniki. Nihče jih noče ne poklicati, še manj psovati s komunisti.

Možnih razlag za takšno nerazumljivo stanje je kar nekaj; najmanj verjetna je tista, po kateri delavci Gorenja slabo poznajo geostrateško realnost planeta. Cinična razlaga govori o tem, da so Velenje in dolino zgradili komunisti in imajo nad njo posledično tudi diskrecijsko pravico. O zadnji, pa čeprav najmanj verjetni razlagi komunističnega čudeža v Velenju pa govori Marxova misel, ki zaradi radikalnosti in celo blasfemičnosti nikoli ni prišla v Kapital.

Danes je znana le redkim poznavalcem Marxovega dela. Takole pravi: “Komunizem bo nastopil v tistem trenutku, ko bodo v visoko razvitem kapitalizmu delavci kitajskega delavskega razreda iz službe metali delavce slovenskega delavskega razreda!”


Zapisi iz močvirja

748 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Komunisti na Titovem trgu

28.05.2019

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.

Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora

Po veselih tednih, ko smo osmerici naključnih mimoidočih uredili odlične službe v Bruslju, je čas, da se državljani vrnemo v stare tirnice. K starim temam, ki se za razliko od volitev v evropski parlament, vedno končajo predvidljivo.

In med vsemi obsesijami, s katerimi imamo kot javnost največ veselja, so na prvem mestu še vedno komunisti. Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora. V vseh mogočih stanjih in oblikah. Do njih imamo izrazito bivalenten odnos in v komunistih se zrcali razklanost slovenske duše. Ali jih malikujemo ali jih sovražimo. Tretje poti pri njih ni. Malo je nerodno, ker komunistov skoraj ni več; nekaj gorskih osamelcev, tu pa tam kakšen muzejski eksponat, pa je s komunisti v realnosti konec. Kar pa teoretikov zarote ne zmoti, da ne bi za večino naravnih katastrof okrivili slovenskih komunistov, kot tudi nostalgikov ne odvrne, da ne bi za vse dobro v naši družbi ploskali komunistom.

Realpolitično gledano se tako komunističnemu mitu kot njegovim vernikom čas izteka, kajti nove generacije bodo štafeto norosti težko nosile naprej. Trezno ocenjeno so sodobne komunistične manifestacije, kot je dan mladosti v Kumrovcu, samo nostalgični izlet, ki nima nobene družbene, še manj politične teže.

In zato je najbolj presenetljivo ali pa mogoče značilno, da ob vsej tej komunistični poplavi nismo sposobni prepoznati komunista, ko se nam postavi pod nos. Povedano drugače; ob popolni obsedenosti s komunisti ali s protikomunisti smo spregledali, da so se ti ideološki podprvaki lepo v miru ponovno naselili pod Alpami. In to le met stran od Šmiglove zidance.

Donald Trump, ki je s komunisti obseden tako kot predsednik, kot poslovnež in kot Američan, je prejšnji teden sprožil mini hladno vojno in v obup pognal na milijone najstnic, ki si na telefone odslej ne bodo mogle naložiti zadnjih orodij, s katerimi človek postane lepši, kot je v resnici. Trumpa skrbi nacionalna varnost, kajti modro je ugotovil, da eno je prosta trgovina, druga po je nacionalna varnost. In da je težava, ko prosta trgovina oziroma tržno gospodarstvo ogroža nacionalno varnost. Na tem mestu preskočimo dvoličnost Trumpovega stališča in se odpeljimo v Velenje. Tam so tako ali tako od nekdaj živeli navdušeni komunisti – nenazadnje so mesto komunisti tudi postavili in devet let se je celo imenovalo Titovo Velenje. A tudi Velenjčani niso več vešči prepoznavanja komunistov.

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi “strateški lastniki”, kar se sliši nekoliko bolje kot samo “lastniki”. Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.

Včasih so nas učili in pametni ljudje so iz tega celo doktorirali, da takšno združevanje ni mogoče; a Kitajci so dokazali, da se da z nekaj figami v žepu ter s tu in tam s kakšno figo v spodnjem perilu združiti tudi nezdružljivo. O tem, kako jim je to uspelo in kako vsa zadeva funkcionira, so napisane knjige, a dejstvo ostaja, da se Kitajci izven Kitajske vedejo kot kapitalistični podjetniki, ki so Adama Smitha pili z materinim mlekom. Pa ga niso. V dudah so imeli Marxa in Lenina in Mao Cetunga, pa jih to ni motilo, da ne bi Gorenja kupili po vseh pisanih in nepisanih zakonih tržnega gospodarstva.

In kar je najbolj zanimivo. Nikoli in nikjer se ni kdo naših veleliberalcev, ne ultrakonzervativcev, ne demokratov spotaknil, da so Gorenje kupili v bistvu komunisti. Partija, z drugo besedo. Drobnjakarsko preiskujemo, kaj so komunisti počeli včasih, hkrati pa nas vehementno ne briga, kaj počnejo danes … Kajti ne delajmo si utvar … Vrhovni šef, tudi Gorenja po novem, je komunist! In to takšen, da so naši trdolinijci iz sedemdesetih proti njemu videti kot dekliški odsek taborniškega krožka na pomladnem izletu.

Kako je mogoče, da so eno pomembnejših gospodarskih družb, katere vloga ni le narodnogospodarska, temveč tudi simbolna, kupili komunisti, ne da bi to kogarkoli zmotilo? Oziroma jih je zmotilo mnogo manj, kot jih zmotijo zapisi o nekih starih komunističnih grdobijah ali starih dosežkih.

Te dni bodo v Gorenju začeli odpuščati. Okoli tristo ljudi bo izgubilo delo. Kakorkoli že natančno človek prebere poročila in odzive na to, za odpuščene zagotovo težko življenjsko preizkušnjo, so Kitajci povsod omenjeni kot lastniki. Nihče jih noče ne poklicati, še manj psovati s komunisti.

Možnih razlag za takšno nerazumljivo stanje je kar nekaj; najmanj verjetna je tista, po kateri delavci Gorenja slabo poznajo geostrateško realnost planeta. Cinična razlaga govori o tem, da so Velenje in dolino zgradili komunisti in imajo nad njo posledično tudi diskrecijsko pravico. O zadnji, pa čeprav najmanj verjetni razlagi komunističnega čudeža v Velenju pa govori Marxova misel, ki zaradi radikalnosti in celo blasfemičnosti nikoli ni prišla v Kapital.

Danes je znana le redkim poznavalcem Marxovega dela. Takole pravi: “Komunizem bo nastopil v tistem trenutku, ko bodo v visoko razvitem kapitalizmu delavci kitajskega delavskega razreda iz službe metali delavce slovenskega delavskega razreda!”


11.07.2023

Nadzor prometa

Danes pa na kratko o enem temeljnih vprašanj vsakdana, o katerem bomo lahko razpravljali med dolgimi obmorskimi večeri, ko nam bodo sončne opekline najedale kožo in komarji najedali človeško bistvo. Da ga zastavimo, moramo nekoliko korakov v času nazaj.


04.07.2023

Meteo-alarm

Danes pa zelo na kratko o vremenu. Ki je najbolj klasična od vseh klasičnih tem. Zadnje dni, oziroma zadnje tedne, oziroma zadnje mesece, oziroma leta, doživljamo vedno več ekstremnih vremenskih pojavov in situacij.


27.06.2023

Državni udar v stoječi koloni

Pred nekaj dnevi so v Rusiji organizirali manjši državni udar. Bile so, kot je po navadi pri državnih udarih, kolone oklopnih vozil, ki so se namenile pred predsedniško palačo, predsednik je, kot spet velevajo šege ob državnem udaru, pobegnil, vojaška elita pa naj bi vzpostavila začasno vlado, ki bi bila potem začasna desetletje ali dve, do ponovne vzpostavitve demokracije. Vse je potekalo v tej smeri, a se je nenadoma končalo s popolnim antiklimaksom, ki v naslednjih letih o dogodkih ne omogoča niti dostojnega dokumentarca, kaj šele igrane serije na kateri od pretočnih platform. Analitiki po vsem svetu si razbijajo glavo, kaj se je dogajalo v Rusiji tistega dne, in ker smo analitična oddaja, jasno ne smemo stati ob strani.


20.06.2023

Selfi okostja

Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo. Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj. Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški. Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja. Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju. Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo. Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico. Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«! S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko. Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.


13.06.2023

Cankar na vrhu

Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana.


06.06.2023

Sto šestdeset na uro

Danes pa odgovor na vprašanje, kako bomo prišli v svetlešjo prihodnost. Odgovor je: "Odvisno s čim!"


30.05.2023

Klikni me nežno

Danes pa o drobni novički, ki se je komaj opažena izgubila v splošni zmedi vsakdana. Eden izmed treh najbolj branih, ali bolje rečeno najbolj klikanih spletnih portalov v Sloveniji se je odločil, da pod novicami, ki jih objavlja, ukine komentiranje uporabnikov oziroma bralcev. Ker je eksperiment bolj kot ne svež, natančnih podatkov o posledicah takšne odločitve še ni, a po pisanju odgovornega urednika zmanjšanja uporabe portala ni zaznati.


23.05.2023

Vojna državljanov

Danes pa nekaj malega o državljanski vojni. Če že pride, je modro biti nanjo pripravljen. Akoravno kritični um ne verjame v bratomorno klanje. Predvsem zaradi tega, ker se je v sodobnosti že omenjalo. Marljivi novinarski ceh z lahkoto izbrska priložnosti, ob katerih se je grozilo z državljansko vojno, ki pa potem le ni prišla. Zdi se, da je na Slovenskem državljanska vojna podoben žeton, kot je na ruskem jedrski napad. Tamkajšnji uradniki na veliko grozijo z ultimativnim orožjem, ki se je uporabilo le enkrat, oziroma dvakrat v zgodovini. In zaradi japonske izkušnje je grožnja z njegovo uporabo tako zelo grozljiva. Podobno kot s slovensko državljansko vojno. Zgodila se je enkrat in grožnja z njeno tragedijo naj bi zadostovala za naslednje stoletje ali dve. A človeška natura se groženj, ki ostanejo grožnje, kmalu navadi in tako tudi zadnje, o ponovni državljanski vojni, ne jemljemo preveč resno. Vsaj tisti ne, ki bi se v njej borili. Tisti, ki bi jo sprožili in od nje kovali koristi, jo jemljejo še kako resno. A na srečo je teh zadnjih za osnovnošolski razred podeželske šole. Se pravi malo.


16.05.2023

Pohorski klopotci

Danes pa o najnovejšem prepiru med Slovenci, ki je zasenčil vsa klasična razhajanja. In to tako močno, da se levi in desni, druga svetovna vojna, medvedi, lovci in celo kanalizacijski vodi ljubosumno spominjajo nekdanje slave. Govorimo o načrtih, da bi na vrhu Pohorja postavili nekaj deset vetrnih turbin oziroma vetrnih elektrarn; ali kot jih je duhovito imenoval eden izmed gorečih nasprotnikov – klopotcev.


09.05.2023

Čestitki ob prazniku

Danes pa namesto globlje analize samo skromna čestitka. Danes namreč praznuje naše glavno mesto Ljubljana. In kako ji lahko lepše čestitamo, kot z večnimi verzi:


25.04.2023

Težko domoljubje

Pred sproščenimi prazniki pa nekaj težkih ugotovitev. Državni prazniki, na katerikoli strani ideološke gugalnice že sedijo, s seboj vedno prinesejo vprašanja o domoljubju. Ki se najbolj očitno manifestira z izobešanjem zastav. Zadeva je namreč ta, da jih obešamo vse manj in če ne bi bilo politikov desne provenience, ki slovensko zastavo nosijo na reverju suknjičev, bi bilo stanje z državnimi simboli na sploh žalostno. Zato pa pozoren opazovalec najde domoljubje tam, kjer ga najmanj pričakuje. Recimo na severni ljubljanski obvoznici.


18.04.2023

Razvojni mikado

Najbolj priljubljena igra slovenske politike, tudi igra z najdaljšo tradicijo v parlamentu, je "Kolo sreče"! Med igro poslanci zavrtijo veliko kolo z izseki dvajsetih večnih tem, okoli katerih se lomi naša družbena stvarnost, nato pa na slepo mečejo puščice. Med zadnjimi poslanskimi vprašanji so tako po daljšem času zadeli "tretjo razvojno os", oziroma "avtocesto na Koroško", po domače.


11.04.2023

Moja Afrika

Danes o najnovejšem prispevku k slovenski blaznosti. In to na kratko, kajti celo politične gorčine bo zaradi potic, hrena in pirhov v želodcih ta teden za spoznanje manj.


28.03.2023

Sneg

Znani so rezultati raziskave, ki je z analizo odpadnih voda preverjala pogostost oziroma prisotnost mamil v njih; s tem pa tudi pogostost oziroma razširjenost mamil v družbi. Nekaj ugotovitev. Narašča uporaba kokaina, Ljubljana je na prvem mestu; pri kajenju marihuane so najbolj aktivni v Kopru, glavna zabava v Velenju pa je amfetamin.


21.03.2023

Vojni hujskači

Danes pa šalo na stran. Humor in satira sta zelo neprimerna za temo, ki se je bomo lotili v tokratni oddaji.


14.03.2023

Gozdni Joža

Minister za gospodarstvo in okoliške dejavnosti je napovedal velik investicijski paket, ki naj bi oživil slovensko lesnopredelovalno industrijo. V ta namen bodo šli milijoni evrov. Gre za načrt, po katerem bi preprečili slovenskemu lesu, da podcenjen kot debla roma v Avstrijo in se nato k nam vrača v obliki ladijskega poda in pohištva, dodana vrednost pa ostaja čez severno mejo. Lesnopredelovalna industrija je bila namreč ena prvih, ki je pred tridesetimi leti padla pod žago novih časov. Ob tem pa je minister, očitno ganjen nad slovensko poraščenostjo, na slovesnosti še dodal: "Slovenci nimamo nafte in plina, imamo pa gozd!" Konec navedka. Seveda smo izjavo vzeli iz konteksta, kajti zeleno všečno je minister nadaljeval, da moramo z gozdom pametno gospodariti; ampak jemanje iz konteksta je eno najbolj priljubljenih orodij v naši izrazito manipulativni oddaji. Tako danes, dokler ne pridejo možje z motorkami, odidimo na sprehod v slovenske gozdove. Če se omejimo samo na gospodarsko funkcijo gozda, je bil gozd vedno prištevan k finančnemu sektorju. Slovenski kmet ga je tradicionalno in ljubkovalno klical za »kmetovo banko« – verjetno, ker je bil valutno trden in ker je videl rasti obresti. Pa tudi zaradi tega, ker si je lahko pri njem izposodil denar – če je že hotel kredit. Minister je s svojo izjavo gozd prvič iz finančnega sektorja premaknil proti petrokemiji, ko ga je priglihal energentoma, kot sta nafta in plin. In po pravici je tako; če bi ubogi Arabci, ki se kopajo v nafti, imeli vsaj desetino slovenskega gozda, bi v veselju skakali po jasah in se vesili po njegovih vejah. Morebiti bi celo pozabili na tam priljubljene vojne in bi se raje sprehajali pod zelenim pokrovom … Pa ga nimajo, in zato je minister ponosno primerjal slovenski gozd z njihovo nafto in plinom. Na nesrečo pa se razumevanje spremeni, ko – poučeni z znanjem nižje stopnje osnovne šole – ministrovo izjavo damo v kontekst še drugih nalog, ki jih gozd opravlja za nas, ljudi. Ob gospodarski ima gozd še socialno in ekološko vlogo. Vsaj tako so njega dni razlagale učiteljice v četrtem razredu, ko so razred odpeljale v gozd, ki je v večini slovenskih šol takoj za telovadnico. Če tako gozd razumemo skozi njegovo socialno in ekološko vlogo, se pravi s sprehodi, rekreacijo ter zadrževanjem vode in ohranjanjem tal, z naseljenostjo podeželja in nenazadnje z dihanjem samim, potem nas ministrova izjava lahko skrbi. Razlog je očiten. Če bomo v energetski orgiji, v katero se je spustila civilizacija, začeli gozd razumevati kot energent, kot vir marksističnega profita, tako kot to počnejo z nafto in plinom bogate države, se bomo ekspresno samoukinili. Najprej kot narod, nato še kot vrsta. Prav v Sloveniji – spet gre za osnovnošolsko vèdenje – so v kočevskih gozdovih, sicer tuji aristokrati začeli gospodariti z gozdovi na prijazen način. Ta metoda, znana kot »sonaravno gozdarjenje«, nas še danes dela uspešne in edinstvene ter iz dežel, kjer so gozdove spremenili v koruzne njive, prihajajo strokovnjaki na oglede, ki se končajo z aklamacijami. Ampak poročila s terena v zadnjih desetletjih niso ravno optimistična. Slovenski gozd in našo gozdnatost so napadle biblijske nesreče; od požarov, do armade zalubnikov, podnebnih sprememb, vetrolomov in podobnega. Ob tem pa lastniška struktura, ki je bila ena najljubših igračk slovenske osamosvojitvene politike, kaže svoje rezultate. Govorice iz slovenskih gozdov, ki jih širijo srnjad, zajci, medvedi in po nekaterih govoricah celo palčki, pričajo o tem, da motorka poje svojo cvilečo melodijo pogosteje, kot bi bilo to zaželeno, potrebno in za gozd zdravo. Novi lastniki večinsko niso kmeti, so pa sprejeli kmetski pogled na gozd kot kmetovo banko. Banke novodobnih gozdarskih elit pa niso posojilnice devetnajstega stoletja, ko je rek nastal … To so špekulativne ustanove in sodobni gozdarji v gozdu vidijo – ne klasične banke temveč borznoposredniško ali investicijsko ustanovo, ki bo z milijonskim vlaganjem v lesnopredelovalno industrijo Slovenijo naredila uspešno. Kot sta nafta in plin za uspešne naredila Venezuelo, Rusijo ali Saudsko Arabijo. Zadnjič je predstavnica gozdarstva na burne odmeve javnosti, ki so se pojavili ob sečnji na ljubljanskem Rožniku, pristavila, da sicer razume čustveno navezanost ljubiteljev tega gozda na drevesa, a da na Rožniku ne moremo imeti pragozda. Ekološko teroristično in povsem skregano z gospodarsko logiko se v današnji oddaji sprašujemo: "Zakaj pa ne?"


07.03.2023

Vstajenje čistilk

Danes pa nekaj iz pestrega vsakdana slovenskega sindikalnega boja. Pravega boja, ne tistega namišljenega, s katerim imamo takšno veselje v medijih. Govorili bomo o čistilkah in oprostite nam terminološko nedoslednost, ker bomo čistilke in sobarice slovenskih turističnih gigantov metali v isti koš. Kajti metanje v koš je bistven del njihovega poklica. Vsaj tako meni površni zunanji opazovalec. Zato takoj in na začetku; kdor ni nikoli poskusil čistiti sobe, ali turistične namestitve potem, ko jo zapusti gost oziroma turist, in kdor tega vsaj nekaj časa ni počel vsak dan, naj sede na brisačo ob betonski obali in utihne.


28.02.2023

Štiriinšestdeset evrov

Danes pa pričakovana, od obeh zvestih poslušalcev oddaje skoraj zahtevana analiza dogajanja na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Kot radi pribijejo ustavni pravniki, se o ustavi in športu piše s tresočo roko, kajti za resno analizo je šport in dogodki, ki so z njim povezani, prestreljen s preveč iracionalnim čustvovanjem; tako razumni v povezavi z njim težko naveže nekaj smiselnih stavkov. A ker je "poskusiti ni greh" tudi moto planiškega dogodka, se veselo zapodimo v analizo pod Poncami.


21.02.2023

Joker Out

Današnja zgodba nas popelje od preprostega hišniškega opravila pometanja pred lastnim pragom do najtemnejših globin človeškega razmisleka. Gre pa tako.


14.02.2023

Svobodnjaki prostaki

V tednu, ko smo izvedeli, da neznani leteči predmeti definitivno obstajajo, smo frustrirani, ker jim nad Slovenijo ne moremo slediti, namesto tega sledili najnovejšim podvigom slovenske zunanje politike.


Stran 3 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov