Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
Piše: Marko Radmilovič
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom
Prolog: po napovedi koncerta Marka Perkoviča Thompsona spomladi leta 2017 se je v mestu Maribor pojavil plakat: “Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje.” Plakat še vedno visi v enem podhodov, vendar ga je sodišče postavilo na laž.
Promotor, ki se piše enako kot imenujemo internetne nadležneže, bivši župan Kangler, poslanec Grims in seveda Thompson sam so navdušeno zaploskali pravni državi.
Z razsodbo, da je bila prepoved Thompsonovega koncerta pred dvema letoma nezakonita, je slovensko pravosodje še enkrat več pokazalo, da nima posluha. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Črka zakona je nad zdravim razumom in črka zakona je nad notnim črtovjem. Če izrazimo svojo ogorčenost v okornih glasbenih metaforah.
Ker smo bili v naši skromni redakciji pomladi 2017 med tistimi, ki so bili kategorično proti in pozneje pozdravljali prepoved koncerta, smo jo pred dnevi dobili lepo po glavi; tako se moramo k hrvaškemu pojočemu vitezu vrniti še enkrat. Sploh, ker je zgodba tako kompleksna, da pred dvema letoma nismo uspeli povedati vsega.
Pa zapojmo eno po hrvaško:
Thompson, človek, čigar javna podoba je mešanica lastnika kafiča in lika iz Igre prestolov, bo nastopil v Mariboru. Majhen korak za pevca in velik korak za mesto, ki je znano po varnem zatočišču za hrvaško pojočo politiko. Miroslav Škoro, od pred nekaj dnevi hrvaški predsedniški kandidat, je v mestu reden gost, torej je nastop njegovega krščenca Marka Perkoviča, ki je dobil ime po brzostrelki, le logičen korak. In ker smo v analizi pred dvema letoma dosegli le del javnosti in očitno nobenega upravnega sodnika, moramo biti danes konkretnejši. Da nas bodo razumeli tako tožniki kot sodniki.
Kot govori znameniti stereotip o izginjanju skupnega jugoslovanskega kulturnega okolja, se hrvaški, bosanski, srbski in makedonski otroci na jadranskih plažah te dni med seboj pogovarjajo v angleščini. Starši nad takšno usodo Jugoslavije skomignemo z rameni in “stegnemo lozo”, pozabljamo pa, da Jugoslavija kulturno ni nikoli umrla. Kajti ti isti otroci, ki ne razumejo več svojih vrstnikov iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, polnijo dvorane, v katerih nastopajo pevci iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, in na ves glas prepevajo povedna besedila tipa “R8 Audi, nocoj ljubiš me na haubi!”
Skupni imenovalec tretje Jugoslavije je “turbofolk”! Pojav, ki mu je dal ime zadnji resni rokenroler v tem prostoru – legendarni Rambo Amadeus – je presegel politične in geografske meje ter prerasel v kulturološki fenomen, ki ga generacije postjugoslovanskih politikov ali ne razumejo, ali nočejo razumeti, ali pa same hodijo na koncerte. Turbofolk, ki uspeva po vsej bivši Jugoslaviji, je vsebinsko že zdavnaj presegel nacionalno tragedijo iz devetdesetih. Neformalno je ponovno združil bratske narode. Kar je bilo nekoč združeno pod Titom, je danes združeno pod obscenostjo … Hrvaške lepotice v Beogradu, srbski lepotci v Ljubljani, bosanski javkači povsod, vmes pa dalmatinske klape. S primerno terminologijo: “Čevapi nimajo za burek, ko govorimo o širjenju balkanskosti s turbofolkom!”
Zato po mukotrpnem spoznavanju s Thompsonovo glasbo analitik ugotovi, da gre najprej in predvsem za običajnega turbofolk pevca. S pompoznimi kitarskimi rifi, z bazičnimi besedili o hladnem nerazumevanju lepotic do koprnečih moških ledij in z opevanjem neverjetne lepote vsega tistega dalmatinskega kamenja.
Ko si razmišljujoči ne more predstavljati, kaj pri hudiču zanima slovensko občinstvo pri ekstremnem hrvaškem nacionalistu, in ko ne more razumeti, kako lahko slovensko pravosodje ponudi zatočišče ekstremnemu hrvaškemu nacionalistu, moramo seveda ločiti Thompsona –latentnega fašista od Marka Perkovića – javkajočega turbofolk umetnika. Turbofolk pa je že umetniška forma, v kateri lahko posamezni upravni sodnik, zagotovo pa Grims in Kangler, najdejo elemente svobode izražanja, v imenu katere odpiramo Thompsonu Gruškovje.
Nasprotovanje Thompsonovem koncertu pri povprečno obveščenem temelji na fašistoidnosti, nestrpnosti in ekstremnih idejah, ki jih je zaslediti v njegovi glasbi.
Ampak te niso nič bolj nevarne od uničujoče vloge kiča, slabega okusa, vegave intonacije in svete preproščine, ki je temelj Thompsonovega muziciranja. Kajti: če hočeš zasaditi fašizem, moraš najprej pripraviti prst …
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
Piše: Marko Radmilovič
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom
Prolog: po napovedi koncerta Marka Perkoviča Thompsona spomladi leta 2017 se je v mestu Maribor pojavil plakat: “Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje.” Plakat še vedno visi v enem podhodov, vendar ga je sodišče postavilo na laž.
Promotor, ki se piše enako kot imenujemo internetne nadležneže, bivši župan Kangler, poslanec Grims in seveda Thompson sam so navdušeno zaploskali pravni državi.
Z razsodbo, da je bila prepoved Thompsonovega koncerta pred dvema letoma nezakonita, je slovensko pravosodje še enkrat več pokazalo, da nima posluha. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Črka zakona je nad zdravim razumom in črka zakona je nad notnim črtovjem. Če izrazimo svojo ogorčenost v okornih glasbenih metaforah.
Ker smo bili v naši skromni redakciji pomladi 2017 med tistimi, ki so bili kategorično proti in pozneje pozdravljali prepoved koncerta, smo jo pred dnevi dobili lepo po glavi; tako se moramo k hrvaškemu pojočemu vitezu vrniti še enkrat. Sploh, ker je zgodba tako kompleksna, da pred dvema letoma nismo uspeli povedati vsega.
Pa zapojmo eno po hrvaško:
Thompson, človek, čigar javna podoba je mešanica lastnika kafiča in lika iz Igre prestolov, bo nastopil v Mariboru. Majhen korak za pevca in velik korak za mesto, ki je znano po varnem zatočišču za hrvaško pojočo politiko. Miroslav Škoro, od pred nekaj dnevi hrvaški predsedniški kandidat, je v mestu reden gost, torej je nastop njegovega krščenca Marka Perkoviča, ki je dobil ime po brzostrelki, le logičen korak. In ker smo v analizi pred dvema letoma dosegli le del javnosti in očitno nobenega upravnega sodnika, moramo biti danes konkretnejši. Da nas bodo razumeli tako tožniki kot sodniki.
Kot govori znameniti stereotip o izginjanju skupnega jugoslovanskega kulturnega okolja, se hrvaški, bosanski, srbski in makedonski otroci na jadranskih plažah te dni med seboj pogovarjajo v angleščini. Starši nad takšno usodo Jugoslavije skomignemo z rameni in “stegnemo lozo”, pozabljamo pa, da Jugoslavija kulturno ni nikoli umrla. Kajti ti isti otroci, ki ne razumejo več svojih vrstnikov iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, polnijo dvorane, v katerih nastopajo pevci iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, in na ves glas prepevajo povedna besedila tipa “R8 Audi, nocoj ljubiš me na haubi!”
Skupni imenovalec tretje Jugoslavije je “turbofolk”! Pojav, ki mu je dal ime zadnji resni rokenroler v tem prostoru – legendarni Rambo Amadeus – je presegel politične in geografske meje ter prerasel v kulturološki fenomen, ki ga generacije postjugoslovanskih politikov ali ne razumejo, ali nočejo razumeti, ali pa same hodijo na koncerte. Turbofolk, ki uspeva po vsej bivši Jugoslaviji, je vsebinsko že zdavnaj presegel nacionalno tragedijo iz devetdesetih. Neformalno je ponovno združil bratske narode. Kar je bilo nekoč združeno pod Titom, je danes združeno pod obscenostjo … Hrvaške lepotice v Beogradu, srbski lepotci v Ljubljani, bosanski javkači povsod, vmes pa dalmatinske klape. S primerno terminologijo: “Čevapi nimajo za burek, ko govorimo o širjenju balkanskosti s turbofolkom!”
Zato po mukotrpnem spoznavanju s Thompsonovo glasbo analitik ugotovi, da gre najprej in predvsem za običajnega turbofolk pevca. S pompoznimi kitarskimi rifi, z bazičnimi besedili o hladnem nerazumevanju lepotic do koprnečih moških ledij in z opevanjem neverjetne lepote vsega tistega dalmatinskega kamenja.
Ko si razmišljujoči ne more predstavljati, kaj pri hudiču zanima slovensko občinstvo pri ekstremnem hrvaškem nacionalistu, in ko ne more razumeti, kako lahko slovensko pravosodje ponudi zatočišče ekstremnemu hrvaškemu nacionalistu, moramo seveda ločiti Thompsona –latentnega fašista od Marka Perkovića – javkajočega turbofolk umetnika. Turbofolk pa je že umetniška forma, v kateri lahko posamezni upravni sodnik, zagotovo pa Grims in Kangler, najdejo elemente svobode izražanja, v imenu katere odpiramo Thompsonu Gruškovje.
Nasprotovanje Thompsonovem koncertu pri povprečno obveščenem temelji na fašistoidnosti, nestrpnosti in ekstremnih idejah, ki jih je zaslediti v njegovi glasbi.
Ampak te niso nič bolj nevarne od uničujoče vloge kiča, slabega okusa, vegave intonacije in svete preproščine, ki je temelj Thompsonovega muziciranja. Kajti: če hočeš zasaditi fašizem, moraš najprej pripraviti prst …
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Neveljaven email naslov