Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
Piše: Marko Radmilovič
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom
Prolog: po napovedi koncerta Marka Perkoviča Thompsona spomladi leta 2017 se je v mestu Maribor pojavil plakat: “Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje.” Plakat še vedno visi v enem podhodov, vendar ga je sodišče postavilo na laž.
Promotor, ki se piše enako kot imenujemo internetne nadležneže, bivši župan Kangler, poslanec Grims in seveda Thompson sam so navdušeno zaploskali pravni državi.
Z razsodbo, da je bila prepoved Thompsonovega koncerta pred dvema letoma nezakonita, je slovensko pravosodje še enkrat več pokazalo, da nima posluha. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Črka zakona je nad zdravim razumom in črka zakona je nad notnim črtovjem. Če izrazimo svojo ogorčenost v okornih glasbenih metaforah.
Ker smo bili v naši skromni redakciji pomladi 2017 med tistimi, ki so bili kategorično proti in pozneje pozdravljali prepoved koncerta, smo jo pred dnevi dobili lepo po glavi; tako se moramo k hrvaškemu pojočemu vitezu vrniti še enkrat. Sploh, ker je zgodba tako kompleksna, da pred dvema letoma nismo uspeli povedati vsega.
Pa zapojmo eno po hrvaško:
Thompson, človek, čigar javna podoba je mešanica lastnika kafiča in lika iz Igre prestolov, bo nastopil v Mariboru. Majhen korak za pevca in velik korak za mesto, ki je znano po varnem zatočišču za hrvaško pojočo politiko. Miroslav Škoro, od pred nekaj dnevi hrvaški predsedniški kandidat, je v mestu reden gost, torej je nastop njegovega krščenca Marka Perkoviča, ki je dobil ime po brzostrelki, le logičen korak. In ker smo v analizi pred dvema letoma dosegli le del javnosti in očitno nobenega upravnega sodnika, moramo biti danes konkretnejši. Da nas bodo razumeli tako tožniki kot sodniki.
Kot govori znameniti stereotip o izginjanju skupnega jugoslovanskega kulturnega okolja, se hrvaški, bosanski, srbski in makedonski otroci na jadranskih plažah te dni med seboj pogovarjajo v angleščini. Starši nad takšno usodo Jugoslavije skomignemo z rameni in “stegnemo lozo”, pozabljamo pa, da Jugoslavija kulturno ni nikoli umrla. Kajti ti isti otroci, ki ne razumejo več svojih vrstnikov iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, polnijo dvorane, v katerih nastopajo pevci iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, in na ves glas prepevajo povedna besedila tipa “R8 Audi, nocoj ljubiš me na haubi!”
Skupni imenovalec tretje Jugoslavije je “turbofolk”! Pojav, ki mu je dal ime zadnji resni rokenroler v tem prostoru – legendarni Rambo Amadeus – je presegel politične in geografske meje ter prerasel v kulturološki fenomen, ki ga generacije postjugoslovanskih politikov ali ne razumejo, ali nočejo razumeti, ali pa same hodijo na koncerte. Turbofolk, ki uspeva po vsej bivši Jugoslaviji, je vsebinsko že zdavnaj presegel nacionalno tragedijo iz devetdesetih. Neformalno je ponovno združil bratske narode. Kar je bilo nekoč združeno pod Titom, je danes združeno pod obscenostjo … Hrvaške lepotice v Beogradu, srbski lepotci v Ljubljani, bosanski javkači povsod, vmes pa dalmatinske klape. S primerno terminologijo: “Čevapi nimajo za burek, ko govorimo o širjenju balkanskosti s turbofolkom!”
Zato po mukotrpnem spoznavanju s Thompsonovo glasbo analitik ugotovi, da gre najprej in predvsem za običajnega turbofolk pevca. S pompoznimi kitarskimi rifi, z bazičnimi besedili o hladnem nerazumevanju lepotic do koprnečih moških ledij in z opevanjem neverjetne lepote vsega tistega dalmatinskega kamenja.
Ko si razmišljujoči ne more predstavljati, kaj pri hudiču zanima slovensko občinstvo pri ekstremnem hrvaškem nacionalistu, in ko ne more razumeti, kako lahko slovensko pravosodje ponudi zatočišče ekstremnemu hrvaškemu nacionalistu, moramo seveda ločiti Thompsona –latentnega fašista od Marka Perkovića – javkajočega turbofolk umetnika. Turbofolk pa je že umetniška forma, v kateri lahko posamezni upravni sodnik, zagotovo pa Grims in Kangler, najdejo elemente svobode izražanja, v imenu katere odpiramo Thompsonu Gruškovje.
Nasprotovanje Thompsonovem koncertu pri povprečno obveščenem temelji na fašistoidnosti, nestrpnosti in ekstremnih idejah, ki jih je zaslediti v njegovi glasbi.
Ampak te niso nič bolj nevarne od uničujoče vloge kiča, slabega okusa, vegave intonacije in svete preproščine, ki je temelj Thompsonovega muziciranja. Kajti: če hočeš zasaditi fašizem, moraš najprej pripraviti prst …
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
Piše: Marko Radmilovič
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom
Prolog: po napovedi koncerta Marka Perkoviča Thompsona spomladi leta 2017 se je v mestu Maribor pojavil plakat: “Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje.” Plakat še vedno visi v enem podhodov, vendar ga je sodišče postavilo na laž.
Promotor, ki se piše enako kot imenujemo internetne nadležneže, bivši župan Kangler, poslanec Grims in seveda Thompson sam so navdušeno zaploskali pravni državi.
Z razsodbo, da je bila prepoved Thompsonovega koncerta pred dvema letoma nezakonita, je slovensko pravosodje še enkrat več pokazalo, da nima posluha. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Črka zakona je nad zdravim razumom in črka zakona je nad notnim črtovjem. Če izrazimo svojo ogorčenost v okornih glasbenih metaforah.
Ker smo bili v naši skromni redakciji pomladi 2017 med tistimi, ki so bili kategorično proti in pozneje pozdravljali prepoved koncerta, smo jo pred dnevi dobili lepo po glavi; tako se moramo k hrvaškemu pojočemu vitezu vrniti še enkrat. Sploh, ker je zgodba tako kompleksna, da pred dvema letoma nismo uspeli povedati vsega.
Pa zapojmo eno po hrvaško:
Thompson, človek, čigar javna podoba je mešanica lastnika kafiča in lika iz Igre prestolov, bo nastopil v Mariboru. Majhen korak za pevca in velik korak za mesto, ki je znano po varnem zatočišču za hrvaško pojočo politiko. Miroslav Škoro, od pred nekaj dnevi hrvaški predsedniški kandidat, je v mestu reden gost, torej je nastop njegovega krščenca Marka Perkoviča, ki je dobil ime po brzostrelki, le logičen korak. In ker smo v analizi pred dvema letoma dosegli le del javnosti in očitno nobenega upravnega sodnika, moramo biti danes konkretnejši. Da nas bodo razumeli tako tožniki kot sodniki.
Kot govori znameniti stereotip o izginjanju skupnega jugoslovanskega kulturnega okolja, se hrvaški, bosanski, srbski in makedonski otroci na jadranskih plažah te dni med seboj pogovarjajo v angleščini. Starši nad takšno usodo Jugoslavije skomignemo z rameni in “stegnemo lozo”, pozabljamo pa, da Jugoslavija kulturno ni nikoli umrla. Kajti ti isti otroci, ki ne razumejo več svojih vrstnikov iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, polnijo dvorane, v katerih nastopajo pevci iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, in na ves glas prepevajo povedna besedila tipa “R8 Audi, nocoj ljubiš me na haubi!”
Skupni imenovalec tretje Jugoslavije je “turbofolk”! Pojav, ki mu je dal ime zadnji resni rokenroler v tem prostoru – legendarni Rambo Amadeus – je presegel politične in geografske meje ter prerasel v kulturološki fenomen, ki ga generacije postjugoslovanskih politikov ali ne razumejo, ali nočejo razumeti, ali pa same hodijo na koncerte. Turbofolk, ki uspeva po vsej bivši Jugoslaviji, je vsebinsko že zdavnaj presegel nacionalno tragedijo iz devetdesetih. Neformalno je ponovno združil bratske narode. Kar je bilo nekoč združeno pod Titom, je danes združeno pod obscenostjo … Hrvaške lepotice v Beogradu, srbski lepotci v Ljubljani, bosanski javkači povsod, vmes pa dalmatinske klape. S primerno terminologijo: “Čevapi nimajo za burek, ko govorimo o širjenju balkanskosti s turbofolkom!”
Zato po mukotrpnem spoznavanju s Thompsonovo glasbo analitik ugotovi, da gre najprej in predvsem za običajnega turbofolk pevca. S pompoznimi kitarskimi rifi, z bazičnimi besedili o hladnem nerazumevanju lepotic do koprnečih moških ledij in z opevanjem neverjetne lepote vsega tistega dalmatinskega kamenja.
Ko si razmišljujoči ne more predstavljati, kaj pri hudiču zanima slovensko občinstvo pri ekstremnem hrvaškem nacionalistu, in ko ne more razumeti, kako lahko slovensko pravosodje ponudi zatočišče ekstremnemu hrvaškemu nacionalistu, moramo seveda ločiti Thompsona –latentnega fašista od Marka Perkovića – javkajočega turbofolk umetnika. Turbofolk pa je že umetniška forma, v kateri lahko posamezni upravni sodnik, zagotovo pa Grims in Kangler, najdejo elemente svobode izražanja, v imenu katere odpiramo Thompsonu Gruškovje.
Nasprotovanje Thompsonovem koncertu pri povprečno obveščenem temelji na fašistoidnosti, nestrpnosti in ekstremnih idejah, ki jih je zaslediti v njegovi glasbi.
Ampak te niso nič bolj nevarne od uničujoče vloge kiča, slabega okusa, vegave intonacije in svete preproščine, ki je temelj Thompsonovega muziciranja. Kajti: če hočeš zasaditi fašizem, moraš najprej pripraviti prst …
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Neveljaven email naslov