Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo.
Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza ni bila narejena
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo.
Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Slovenci, vsi solzni ob pogledu na lepote naših vršacev in dolin, radi trdimo, kako je naša narava neprecenljiva. Kar prevedemo, da čista in neokrnjena in na tak simpatičen način skupaj djana narava, kot je pri nas, nima cene.
Najprej in na začetku.
Slovenci, vsi solzni ob pogledu na lepote naših vršacev in dolin, radi trdimo, kako je naša narava neprecenljiva. Kar prevedemo, da čista in neokrnjena in na tak simpatičen način skupaj djana narava, kot je pri nas, nima cene. Da je tako, dokazujejo spontani ljudski upori, ko si katero nepridipravih podjetij našo naravo sposodi za svojo kanto za smeti.
A v glavnem gre pri kemisih za konflikt med civilno družbo in goltajočim kapitalom, pri Podobniku in volkovih pa gre za nekaj povsem drugega.
Čeprav izvenparlamentarna, je SLS politična stranka s še vedno pomembnim lokalnim vplivom.
Mediji in javnost so se na Podobnikovo izjavo odzvali enoglasno in se enoglasno zgražali. V bistvu so ga raztrgali. A se Marjan zadnji smeje, kajti ko se njegove pobude ni upoštevalo, so volkovi raztrgali še več ovac. Kot pravi ljudski rek: “Če trgaš, končaš raztrgan …”
Kakorkoli; javni pritisk je povzročil, da je že desetletja neposrečeni politik svojo neposrečeno izjavo in pobudo umaknil. Ampak s tem ponudba ni izginila. Še več; Podobnikova pobuda ni enodnevna politično/komedijantska bodica, temveč jo v naši skromni redakciji razumemo kot prihodnji princip; kot globok premik v slovenski politiki in družbi. Povedano drugače: do Podobnika je bil vprašljiv odnos do okolja del politike, po Podobniku pa je politika postala del vprašljivega odnosa do okolja.
Gre za prvi resni dokaz, da za slovensko politiko slovenska narava ni neprecenljiva, temveč ima – kot vse stvari v neoliberalizmu – svojo ceno. Dvesto krat petsto evrov je sto tisoč evrov, kolikor je tržna cena vseh zaščitenih slovenskih volkov. Poznamo tudi ceno zaščitenih medvedov. Tisoč jih je, odstrel kot trofeja je tam okoli 3000 evrov, potem pa medvedovino veselo prodajo še gostincem za deset evrov za kilogram in jo končno postrežejo zahtevnim gurmanom. Za vse medvede bi iztržili kakšnih pet milijonov; tako na debelo kot na drobno, kar bi zadoščalo za dokapitalizacijo manjše banke ali večje hranilnice.
Ne nazadnje je znana tudi cena gozdov. V njih je za 353 milijonov kubičnih metrov lesne zaloge, in ker poznamo ceno enega kubičnega metra lesa, lahko brez napora izračunamo, koliko so vredni vsi slovenski gozdovi. Prištejemo medvede in volkove, zajce in lisice ponudimo kot rabat, pa ni hudič, da se ne bi našel kakšen ameriški sklad, ki bi z veseljem kupil vso to naravo.
Ne nazadnje je znana tudi cena gozdov. V njih je za 353 milijonov kubičnih metrov lesne zaloge, in ker poznamo ceno enega kubičnega metra lesa, lahko brez napora izračunamo, koliko so vredni vsi slovenski gozdovi. Prištejemo medvede in volkove, zajce in lisice ponudimo kot rabat, pa ni hudič, da se ne bi našel kakšen ameriški sklad, ki bi z veseljem kupil vso to naravo.
Ampak obljubili smo analizo in ta zahteva temeljno vprašanje: Od kod Podobniku ideja? Kje se je napajal, od kod je črpal?
Zgodovinsko gledano Podobnik sledi veliki moriji, ki jo je začela že rajnka Avstrija in njene državotvorne naslednice in je pripeljala skoraj do izumrtja volka v naših gozdovih. Je pa dvignil lestvico, saj so podobniki za ustreljenega volka leta 1958 izplačali 35.000 dinarjev, kar prevedemo v 295 današnjih evrov.
Povsem drugače pa je, ko poskušamo priti na sled miselnim procesom, ki so Podobnika pripeljali do razpisa nadomestila …
Menimo, da je Podobnik kot načitan mož prebiral in se napajal pri dveh temeljnih besedilih, ki obravnavata problematiko volkov in njihov odstrel. Prvo besedilo je Rdeča kapica. Vse, kar vemo o volkovih, smo se naučili v tej prelomni knjigi, ki volka determinira ne le kot žival, temveč tudi kot simbol.
Sicer je za učenjake in napredne mislece na voljo še eno delo, ki pa je za predsednike Slovenske ljudske stranke praviloma prezahtevno … Kompleksnega volka v Belem očnjaku je v njegovi simboliki težko razumeti in zato se človeški instinkt ob besedi volk veliko lažje poistoveti z babico, kamenjem in lovcem. Predvsem s tem zadnjim. Je pa res, da je za tiste člane in simpatizerje stranke, ki jim branje – tako zakonov kot tudi ustave – dela težave, še vedno na voljo tudi avdio verzija problema, in sicer v glasbeni pravljici Peter in volk!
Ob Rdeči kapici pa je Podobnik prav gotovo prebiral še Marxa. Ena temeljnih tez marksizma govori o neobvladljivem pehanju za dobičkom, ki nujno vodi v kaotični kapitalizem, posledica tega pa je tudi uničevanje človekovega okolja. Če se vam zdi, da gre pri tej tezi za pretiravanje, lahko realizacijo Podobnikove ideje že danes spremljate na satelitskih dokumentarnih programih, kjer ameriški drvarji, ribiči, nabiralci in lovci pod vihrajočo zastavo profita in brez kakršnega koli obžalovanja “odvzemajo osebke” iz okolja.
Ob Rdeči kapici pa je Podobnik prav gotovo prebiral še Marxa. Ena temeljnih tez marksizma govori o neobvladljivem pehanju za dobičkom, ki nujno vodi v kaotični kapitalizem, posledica tega pa je tudi uničevanje človekovega okolja.
Hočemo povedati naslednje: če bi se Podobnik lotil svoje akcije s tem, da bi za vsakega ustreljenega volka ponudil priznanje in pohvalo, mogoče celo medaljo, bi ostal v območju nezakonitega, pa vendar simbolnega boja med človekom in zverjo. Čim pa je vpeljal denar, je v gozd vpeljal tudi tržne odnose …
Najverjetneje nezavedno je tako ideološki svet Marjana Podobnika posledica prelomnega dela treh velikih Nemcev in ko je predlagal 500 evrov za vsakega ustreljenega volka, ni le materializiral pravljičnega sveta bratov Grimm in utopičnega sveta Karla Marxa, ampak je znamenitemu malemu človeku, za katerega se bori njegova stranka, začel prodajati tla pod nogami.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo.
Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza ni bila narejena
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo.
Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Slovenci, vsi solzni ob pogledu na lepote naših vršacev in dolin, radi trdimo, kako je naša narava neprecenljiva. Kar prevedemo, da čista in neokrnjena in na tak simpatičen način skupaj djana narava, kot je pri nas, nima cene.
Najprej in na začetku.
Slovenci, vsi solzni ob pogledu na lepote naših vršacev in dolin, radi trdimo, kako je naša narava neprecenljiva. Kar prevedemo, da čista in neokrnjena in na tak simpatičen način skupaj djana narava, kot je pri nas, nima cene. Da je tako, dokazujejo spontani ljudski upori, ko si katero nepridipravih podjetij našo naravo sposodi za svojo kanto za smeti.
A v glavnem gre pri kemisih za konflikt med civilno družbo in goltajočim kapitalom, pri Podobniku in volkovih pa gre za nekaj povsem drugega.
Čeprav izvenparlamentarna, je SLS politična stranka s še vedno pomembnim lokalnim vplivom.
Mediji in javnost so se na Podobnikovo izjavo odzvali enoglasno in se enoglasno zgražali. V bistvu so ga raztrgali. A se Marjan zadnji smeje, kajti ko se njegove pobude ni upoštevalo, so volkovi raztrgali še več ovac. Kot pravi ljudski rek: “Če trgaš, končaš raztrgan …”
Kakorkoli; javni pritisk je povzročil, da je že desetletja neposrečeni politik svojo neposrečeno izjavo in pobudo umaknil. Ampak s tem ponudba ni izginila. Še več; Podobnikova pobuda ni enodnevna politično/komedijantska bodica, temveč jo v naši skromni redakciji razumemo kot prihodnji princip; kot globok premik v slovenski politiki in družbi. Povedano drugače: do Podobnika je bil vprašljiv odnos do okolja del politike, po Podobniku pa je politika postala del vprašljivega odnosa do okolja.
Gre za prvi resni dokaz, da za slovensko politiko slovenska narava ni neprecenljiva, temveč ima – kot vse stvari v neoliberalizmu – svojo ceno. Dvesto krat petsto evrov je sto tisoč evrov, kolikor je tržna cena vseh zaščitenih slovenskih volkov. Poznamo tudi ceno zaščitenih medvedov. Tisoč jih je, odstrel kot trofeja je tam okoli 3000 evrov, potem pa medvedovino veselo prodajo še gostincem za deset evrov za kilogram in jo končno postrežejo zahtevnim gurmanom. Za vse medvede bi iztržili kakšnih pet milijonov; tako na debelo kot na drobno, kar bi zadoščalo za dokapitalizacijo manjše banke ali večje hranilnice.
Ne nazadnje je znana tudi cena gozdov. V njih je za 353 milijonov kubičnih metrov lesne zaloge, in ker poznamo ceno enega kubičnega metra lesa, lahko brez napora izračunamo, koliko so vredni vsi slovenski gozdovi. Prištejemo medvede in volkove, zajce in lisice ponudimo kot rabat, pa ni hudič, da se ne bi našel kakšen ameriški sklad, ki bi z veseljem kupil vso to naravo.
Ne nazadnje je znana tudi cena gozdov. V njih je za 353 milijonov kubičnih metrov lesne zaloge, in ker poznamo ceno enega kubičnega metra lesa, lahko brez napora izračunamo, koliko so vredni vsi slovenski gozdovi. Prištejemo medvede in volkove, zajce in lisice ponudimo kot rabat, pa ni hudič, da se ne bi našel kakšen ameriški sklad, ki bi z veseljem kupil vso to naravo.
Ampak obljubili smo analizo in ta zahteva temeljno vprašanje: Od kod Podobniku ideja? Kje se je napajal, od kod je črpal?
Zgodovinsko gledano Podobnik sledi veliki moriji, ki jo je začela že rajnka Avstrija in njene državotvorne naslednice in je pripeljala skoraj do izumrtja volka v naših gozdovih. Je pa dvignil lestvico, saj so podobniki za ustreljenega volka leta 1958 izplačali 35.000 dinarjev, kar prevedemo v 295 današnjih evrov.
Povsem drugače pa je, ko poskušamo priti na sled miselnim procesom, ki so Podobnika pripeljali do razpisa nadomestila …
Menimo, da je Podobnik kot načitan mož prebiral in se napajal pri dveh temeljnih besedilih, ki obravnavata problematiko volkov in njihov odstrel. Prvo besedilo je Rdeča kapica. Vse, kar vemo o volkovih, smo se naučili v tej prelomni knjigi, ki volka determinira ne le kot žival, temveč tudi kot simbol.
Sicer je za učenjake in napredne mislece na voljo še eno delo, ki pa je za predsednike Slovenske ljudske stranke praviloma prezahtevno … Kompleksnega volka v Belem očnjaku je v njegovi simboliki težko razumeti in zato se človeški instinkt ob besedi volk veliko lažje poistoveti z babico, kamenjem in lovcem. Predvsem s tem zadnjim. Je pa res, da je za tiste člane in simpatizerje stranke, ki jim branje – tako zakonov kot tudi ustave – dela težave, še vedno na voljo tudi avdio verzija problema, in sicer v glasbeni pravljici Peter in volk!
Ob Rdeči kapici pa je Podobnik prav gotovo prebiral še Marxa. Ena temeljnih tez marksizma govori o neobvladljivem pehanju za dobičkom, ki nujno vodi v kaotični kapitalizem, posledica tega pa je tudi uničevanje človekovega okolja. Če se vam zdi, da gre pri tej tezi za pretiravanje, lahko realizacijo Podobnikove ideje že danes spremljate na satelitskih dokumentarnih programih, kjer ameriški drvarji, ribiči, nabiralci in lovci pod vihrajočo zastavo profita in brez kakršnega koli obžalovanja “odvzemajo osebke” iz okolja.
Ob Rdeči kapici pa je Podobnik prav gotovo prebiral še Marxa. Ena temeljnih tez marksizma govori o neobvladljivem pehanju za dobičkom, ki nujno vodi v kaotični kapitalizem, posledica tega pa je tudi uničevanje človekovega okolja.
Hočemo povedati naslednje: če bi se Podobnik lotil svoje akcije s tem, da bi za vsakega ustreljenega volka ponudil priznanje in pohvalo, mogoče celo medaljo, bi ostal v območju nezakonitega, pa vendar simbolnega boja med človekom in zverjo. Čim pa je vpeljal denar, je v gozd vpeljal tudi tržne odnose …
Najverjetneje nezavedno je tako ideološki svet Marjana Podobnika posledica prelomnega dela treh velikih Nemcev in ko je predlagal 500 evrov za vsakega ustreljenega volka, ni le materializiral pravljičnega sveta bratov Grimm in utopičnega sveta Karla Marxa, ampak je znamenitemu malemu človeku, za katerega se bori njegova stranka, začel prodajati tla pod nogami.
Danes pa za našo družboslovno oddajo nenavaden ščepec tehnologije. Ko ena naših bank išče bodočega Teslo ali Hermana Potočnika, se ne zaveda, da so ga Američani oziroma Avstralci že našli. To je Elon Musk, človek, ki je posvetil svoje življenje tranziciji sedanjosti v prihodnost. In med procesom noro obogatel. Ob vesoljskih ladjah, vakuumskih predorih, enostavnemu plačevanju sumljivih spletnih vsebin in pa seveda električnem avtomobilu je oni dan predstavil še humanoidnega robota. Ime mu je Optimus, kar je referenca na Optimus Primea – super robota in poglavarja plemena Transformerjev, ki so po pomoti razstrelili svoj lastni planet in se morajo zdaj preoblečeni v avtomobile skrivati na Zemlji.
Danes pa se na kratko posvetimo dogajanju v Rusiji. Čeprav je tudi v naši majhni državi drezanje v osje gnezdo rusofilsko – rusofonskega diskurza precej nespametno početje, se je v preteklih dneh tam zgodilo toliko zanimivega, da si je Rusija zaslužila v naši skromni oddaji premislek.
Oba redna poslušalca naše skromne oddaje sta izrazila željo, da se tudi pri nas ozremo na življenje in delo britanske kraljice Elizabete II. Edini argument, ki sta ga pri tem navedla in ga s hvaležnostjo sprejemamo, je ta, da če lahko o tem govorijo vsi, lahko o tem govorimo tudi mi. Kar je butasto, a živimo v civilizaciji medijskih skupinskih posilstev.
"Tisto poletje niso uplenili nobenega mamuta … Ampak ker je bilo jagodičevja v izobilju, se pod toplim soncem niso vznemirjali. A ko je proti koncu poletja ogenj z neba zajel vso planjavo ter uničil večino dračja, se je v pleme naselil nemir … izginila je tudi manjša divjad in ko se je v zraku lahko zavohal hladen veter, so se pričeli bati. Votlina je bila brez ognja pusta in vlažna, v njenem najglobljem delu, kjer je običajno viselo meso uplenjene divjadi, je zevala prazna luknja. Pleme je bilo obsojeno na propad, le da tega še ni vedelo …." Letos se bojimo zime. Tresemo se pred zimo. Tisočletja človeške civilizacije, posvečena predvsem temu, da nas ne zebe in da nismo lačni, so šla v franže. Ker letos nas bo zeblo in letos bomo, kot vse kaže, tudi lačni. Vsaj tako objavljajo mediji in grmijo politiki. In kljub temu, da se znamo voziti po vesolju, se v običajnem Evropejcu prebujajo strahovi iz pradavnine in vzgibi po obuditvi davno pozabljenih spretnosti; ponovno se učimo umetnosti vkuhavanja, štrikanja in pripravljanja drv. Kako je prišlo do tega, da se tresemo pred zimo, v glavnem vemo; država, ki smo ji nespametno zaupali svojo energetsko oskrbo, se je zapletla v vojno. Če to povežemo s liberalnim kapitalizmom, znotraj katerega odlično uspevajo rejeni vojni dobičkarji, smo tu, kjer smo. Ob tem smo vzorno sprejeli okoljske omejitve, ki so energetske trge najprej liberalizirale, takoj nato pa podvrgle špekulacijam. Ampak ker smo analitična oddaja na strani malega človeka, takoj predlagamo nekaj kreativnih rešitev, kako se pretolči skozi zimo – po možnosti z vsem zarodom. Kot je znano, so v zadnjem času zaradi podnebnih sprememb zime mile. Globalna temperatura raste proti povprečju, ki je za dve stopinji višje, in medtem ko nam je poleti zaradi tega bolj vroče, nas pozimi zaradi tega manj zebe. Se pravi, da moramo logično povečati napore, da globalna temperatura še bolj zraste. Ker snega v nižinah pozimi že tako ali tako ne poznamo več, nam to očitno uspeva … A dovolj naporni in energetsko potratni so tudi zdrizasti zimski dnevi z meglo in temperaturo okoli 5 stopinj, zato moramo še pospešiti podnebne spremembe, da nam uspe priti januarja v svetlem delu dneva vsaj do osmih stopinj, kar bi porabo energije za ogrevanje dramatično zmanjšalo. Na srečo poznamo recept, kako to storiti ... Vse avtomobile vrniti nazaj na okoljevarstveno normo EVRO 1, ukiniti proizvodnjo in prodajo električnih avtomobilov, javni promet pa pustiti točno takšen, kot je … In potem ponovno vzpostaviti individualna kurišča in vzpodbujati ljudi, da v pečeh kurijo mokro dračje, lesene ostanke in vezano ploščo, ki jo je najti okoli vogalov. Zapreti krško nuklearko in v veliko veselje rib, metuljev in naravovarstvenikov dvigniti zapornice na Dravi in srednji Savi ter dovoliti političnim strankam, da zgradijo v Velenju še en blok TEŠ-a … V ustavi prepovedati gibanja, posameznike in politične stranke, ki se zavzemajo za zaščito okolja in nižanje izpustov v okolje ter prepovedati možnost okoljskih referendumov, kot je bil tisti o vodi. Če bi se teh ukrepov natančno držali, bi v Sloveniji brez dvoma dvignili povprečno temperaturo in med prebivalstvom ublažili strah pred zimo, ki nas je trenutno povsem ohromil. Ker pa govorimo, da je strah od zunaj okrogel, od znotraj ga pa ni, moramo analizirati, kaj natančno strah pred zimo vsebuje? Česa nas je torej strah in kakšen bav-bav s seboj prinašajo november, december, januar in februar? Ko analiziramo medijske zapise, kmalu uvidimo, da je "kriofobija" izmišljena kategorija. Ljudje se ne bojimo mraza kot takega, temveč se bojimo stroškov, ki jih prinaša zima. Se pravi, da ne govorimo o generičnem strahu, ki se je prebudil po desetletjih zimskega udobja, temveč govorimo o gospodarski kategoriji. Zime se ne bojimo, ker bo hladna, temveč se je bojimo, ker bo draga. Strah pred zimo ni strah pred starko s pepelnato sivimi lasmi, pred Božičkom in Dedkom Mrazom, temveč je strah pred položnicami. Tako moramo ob koncu zimo, vsaj v naši oddaji, vzeti v zaščito. Ostali mediji jo namreč v želji po klikih, gledanosti in nakladah demonizirajo in za mnoge najlepši letni čas sedi na robu mize, odrinjen od ostalih. Medtem ko so pomlad, poletje in jesen obdržali vse svoje pridevnike, je zima v medijih zadnje mesece obravnavana izrazito pristransko in negativno, kar nam govori o tem, da je neodvisno novinarstvo še enkrat več padlo na izpitu. Obstaja pa, kot vedno, tudi cinična plat strahu pred letošnjo zimo. Medtem ko je bilo v preteklosti potrebnih na milijone žrtev, da smo v Evropi ubranili svobodo, bo letos za to dovolj premakniti termostat za dve stopinji navzdol.
Sašo. Ko se poslovi satirik, je celo satira žalostna, kar je v nasprotju z njeno naravo. Zato bodimo danes, ko se poslovimo od Saša Hribarja, žalostni. V zadnjih dneh smo se naposlušali o pomembnosti satire in kako je Sašo mojstrsko osiral resnobnost trenutka in ga tako vsem nam naredil znosnejšega …A za temi splošnimi ocenami satiričnih teoretikov, da ne zapišemo teoretikov satire, se skriva nekoliko drugačna resnica … Satirik ne uživa v svetu, potrebnem satire; ni govnač, ki mu blato pomeni hrano. Satirik v svetu, potrebnem – v slovenskem primeru prepotrebnem – satire, trpi. Satira, ki je samo žalost z malim gospodinjskim aparatom stepena v radost, iz njega pije življenje tako dolgo, dokler ga vsega ne izpije. Kar se je v neskončno žalost tudi ustvarjalcev te oddaje zgodilo Sašu Hribarju. Kajti nekaj je treba vedeti o satirikih in njim podobnih; v svetu, za katerega si prizadevajo, zanje ni prostora. Gre za paradoks, ki ga je Sašo živel in v zadnjem letu doživel še posebej intenzivno. Ko se je boril v našem imenu za naše pravice … Ter gre za paradoks, ki ga Sašo ni preživel in se bodo o svoji krivdi, če le zmorejo kaj vesti, morali vprašati tudi krvniki normalnosti slovenske medijske krajine. Sašo je bil ali veliki lutkar ali manjši bog; kakorkoli vas pač nosi svetovni nazor. Ustvaril je oder, nad katerim je z nitmi vdihoval življenje svojim likom in ustvaril je vesolje iz nečesa, kar prej ni obstajalo. Vse o radiu Ga-ga je že bilo povedano, tudi razdelano in pojasnjeno, a je ob slovesu treba poudariti: Sašo je bil radio Ga-ga in radio Ga-ga je bil Sašo. Ustvarjalec, ki postane svoje delo in obratno. S tem principom je stal na ramenih mnogih njemu podobnih ustvarjalcev, ki so nacionalno radijsko hišo naredili za to, kar danes je; ko je zahvaljujoč svojemu ugledu ostala eno redkih družbenih občil, ki se je bič instant pravičnosti ni dotaknil. Imel je kritike …! Naj nam žalost trenutka ne zamegli trezne presoje, ki je bila temelj njegovega dela. Od tistih, ki so mu očitali Butnskalo, do tistih, ki so trdili, da oponašanje drugih pač ni nič posebnega. A kritiki so se morali, podobno kot apologeti ali morebitni posnemovalci, soočiti z enostavnim dejstvom. Sašo je bil pametnejši od vseh! Praviloma hitrejše misli, enciklopedičnega znanja in oborožen z nenaravno spretnostjo oblikovanja človeškega govora. Od kritikov je bil tudi bolj pronicljiv. Bolj neposreden in bolj pogumen. In za seboj je imel vojsko poslušalcev. Vojsko, ki jim je Radio Ga-ga pomenil puščico, v katero so vsak petek zamaknjeno spustili 12,75 evra. Ki so vsak petek čakali, da bodo odrešeni. Da se jim bo skozi zamotan teden, skozi nizkoten in profan vsakdan v petek zjutraj pokazala resnica. Smešna v svoji tragičnosti in tragična v svoji zabavnosti. Kajti Sašo je bil, kot ves satirični ceh, zaposlen v poslu iskanja resnice. Na koncu jo je našel. In še to … Veličino njegovega dela in vso težko pezo izvirnosti naj oriše naslednji preizkus … Če bi danes objavili oddajo radia Ga-ga izpred petnajstih ali dvajsetih let, nihče ne bi opazil preteklega časa. Isti ljudje, isti principi, isti dogodki kot incestuozni krog ustvarjajo našo realnost. Sašo Hribar je sivo istost časa prebarval v svet, ki ga je vredno živeti.
Kljub prelomnim dogodkom, ki se vrtijo skupaj z žogo, se moramo posvetiti tudi manj junaškemu življenju, saj se nam nerešene zadeve nabirajo. Tako že več kot leto nekje pod površjem družbenopolitičnega prostora brbota ideja, da bi med Parlamentom in garažno hišo pod Trgom republike skopali tunel. Zadeva je večplastna in pomembna tako za gradbenike kot tudi za nas moraliste, tako da si zasluži omembo v naši analitični oddaji. Okvir zgodbe poznamo. Poslanci nimajo kje parkirati, ker stoji parlament na omejeni parceli sredi prestolnice, kjer so ulice že tako ali tako zatrpane z avtomobili. Kar pomeni, da smo Slovenci izumili demokracijo prej, kot smo izumili parkirišča. Kar je hvalevredno. Parkiranje pa je samo eden izmed motivov, čemu bi parlament in tam delujoči potrebovali predor do parkirne hiše. Nekatere izmed razlag govorijo o tem, da se lahko poslanci umaknejo, če pride do izrednih razmer. In kot smo izvedeli med zadnjo pobudo za kopanje luknje, se izredne razmere dogajajo, čim poslanci izstopijo pri glavnih vratih državnega zbora … Med lanskimi incidenti so nekatere poslance, resnici na ljubo desne provenience, žalili in celo pljuvali. Kar je obsojanja vredno dejanje. S predorom bi se žalitvam in pljunkom izognili. To je v glavnem okvir; zdaj pa se kot ljubiteljski urbanisti posvetimo težavam, zaradi katerih, vsaj tako kaže, predora ne bo. Najprej so si v mandatu prejšnje vlade gradnjo in investicijo očitno predstavljali malo bolj po domače, drugi problem pa je Šubičeva ulica, ki je v lasti mestne občine. Šubičevo pa je treba podkopati in če bi zakopali dovolj globoko, je Šubičeva ulica celo v lasti Rimskega imperija, a to je že druga zgodba. Hočemo povedati, da bi bil takšen predor črna gradnja in ker živimo v pravni državi, bi od države poslani bagri zakopali tisto, kar bi od države poslani bagri pred tem izkopali … Sočustvujemo s poslanci, saj vemo, kakšna sitnost je parkirati v središču, ob tem, da zaradi žaljivk ne morejo uporabljati javnega prometa, zato poiščimo nekaj konstruktivnih rešitev za nastalo situacijo. Na prvem mestu se zdi najprimernejše, da bi parlament preselili nekam, kjer bi bilo okoli hrama demokracije dovolj parkirnega prostora. Kot slišimo, je dobil Kolosej v BTC-ju novo lastništvo in za pametno najemnino, bi se lahko naša usoda odvijala v dvanajstih dvoranah, uporabnih skupnih prostorih in kar je najpomembnejše – ob dovolj obširnih parkirnih površinah. Če pa bi se recimo lotili parlamentarne novogradnje, kot jo je predvidel mojster Plečnik, pa nikjer ne piše, da se v Sloveniji ne bi našla boljša parcela od te v središču Ljubljane. Ki ima tako ali tako težave z vsemi tistimi kipi tam okoli. Recimo v Murski Soboti, oziroma na njenem obrobju bi »Katedrala (gibanja) svobode« uspevala prav tako dobro kot v Ljubljani. Ali pa bi parlament, če je Prekmurje preveč od rok, preselili v Maribor. Sicer v središču Mariboru prav tako ni parkirišč za avtomobile, ima pa mesto prekrasno parkirišče za letala. Seveda pa obstaja možnost, da se poslanci nikamor ne selijo. Če jim gre v prvi vrsti za varnost in v drugi vrsti za parkiranje, bi lahko opravili zasedanje kar v garažni hiši. In to iz udobja svojih osebnih avtomobilov. Če se lahko prehranjujemo, gledamo filme in opravljamo bančne storitve, ne da bi zapustili avtomobil, potem ni nobenega razloga, da ne bi mogli na ta način voditi države. In še eno prednost ima parlament v parkirni hiši. Le streljaj je do absolutne varnosti v kleteh Cankarjevega doma, kjer se je rodila naša država. Po teh konstruktivnih predlogih pa se moramo vsaj malo ustaviti tudi pri primarnem strahu poslancev, da so opljuvani in žaljeni. Že ob bežni analizi se pokaže sprevržena logika želje po predoru … Jasno je, da poslance na cesti žalijo in pljuvajo politični nasprotniki. In da je naša družba kulturo dialoga zamenjala za kulturo pljuvanja in žaljenja. Ampak kako in od kod so se v skromnem in bogaboječem Slovencu naselile te zavržne navade? Prelahko je reči, da poslanci, ki so sejali veter, žanjejo pljunke in žalitve … Upamo pa si trditi, da se žalitve, raven debate in splošna nekultura uprizarjana v parlamentu na ulici podeseteri in da so žaljeni parlamentarci samo izvoljeni predstavniki žaljenega ljudstva. Morebitni predor do parkirišča bi poslance sicer obvaroval parkirnih tegob nas smrtnikov in nenadnega napada ljutega sovraga – celo pred žalitvami in pljuvanji bi bili varni … A kot nas uči zgodba Erazma Predjamskega: dober predor je ogromno, ni pa vse …
Pa smo nazaj. In ker je izjemno sušno poletje nanosilo veliko listja in ostale nesnage, začnimo s pometanjem pred svojim pragom. O naši medijski hiši torej.
V poletje zakorakajmo ob fanfarah novega podzakonskega akta, ki bo oplemenitil evropski zakon o "zdravstvenem varstvu živali"!
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Neveljaven email naslov