Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize
Danes pa na hitro in neboleče, kot je običaj na pragu novega desetletja.
Pred nekaj dnevi je policija zaprla mejni prehod Obrežje, ker so pri ruskem pianistu našli napravo za premikanje notnega materiala po tablici. Ker so mislili, da gre za bombo, je bilo na mejnem prehodu dve uri obsedno stanje, pianist pa z nosom na betonu.
To nas vodi le do dveh možnih sklepov; ali slovenska policija res nima posluha ali pa je slišala, da so izvedbe tega pianista še posebno eksplozivne. Ker so bombni preplah le nekaj ur pozneje imeli še v Cerknem, v katerem je neki mož izdelal lažno eksplozivno napravo, je na mestu, da se vprašamo, kaj je zdaj s temi junaškimi nasledniki Boška Buhe.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize. Obstaja namreč meja, za katero sicer varna država postane preveč varna.
Preveč varne so tiste države, ki so varne ne zaradi miroljubnosti, temveč zaradi paranoje tako državljanov kot politike in torej tudi represivnih organov. Če podčrtamo: za dodatek k tablici so morali na obrežju čakati strokovnjake iz Ljubljane, ko bi trije kliki po Hartmanovem katalogu pojasnili, za kaj gre. Ali pa bi vprašali pianista, za kaj se uporablja ta naprava, in bi mu verjeli na besedo, kot je pač običaj v civilizaciji.
Tudi veseljak v Cerknem, ki je nekaj elektronike povezal s telefonom, si je prislužil specialno enoto; Šiškovi vardisti pa so morali svoje plastične puške poslati na preizkus v laboratorij. Tam bodo ugotovili, ali so prave flinte ali samo ponaredki.
Vse navedeno priča o tem, da naša varnost počasi drsi v paranojo.
Še dobro, da se danes otroci ne igrajo več kavboje in Indijance ali, bog ne daj, Nemce in partizane … ker bi jih posebna enota preganjala okoli vogalov. Da ne govorimo o tem, da bi se morali starši kratkohlačnika, ki bi si iz leske izdelal lok, zagovarjati na sodišču. Še sreča, da si otroci danes ne znajo narediti orožja iz šibe ter so namesto ega raje varno na spletu.
Varnostna paranoja pa se po logiki stvari prej ali slej sprevrže v svoje nasprotje, saj preveč varnosti sčasoma postane nevarno.
In kot je tudi v naravi stvari, imajo zadnji bombni preplahi ironičen odmev; prav v noči, ki prihaja, bo Slovenija oglušela od pokanja, ki ga ne bi moglo sprožiti niti sto ruskih pianistov. Nad našimi mesti in vasmi se bo znova rodilo vesolje in starejši, pa tudi domače živali, bodo doživeli najdaljšo noč v pravem pomenu besede.
In vse te petarde, rakete ter preostala splošna pirotehnika so v državo pripotovali mimo policistov, ki so ruskega pianista naučili kozjih molitvic in mu pokazali, po čem je v Sloveniji C-dur. Pokazali so odločnost, da obranijo ustavni red ter prebivalstvo pred vsemi sumljivimi predmeti z zunanjim napajanjem. Petarde, ki otročičkom trgajo prste, so organom pregona tudi na rentgenskih posnetkih dovolj domače in znane, brez zunanjega napajanja pa sodijo v krog nenevarnih predmetov, tako da ne ogrožajo varnosti države.
Čisto na koncu še dobre želje iz naše skromne redakcije.
Kdaj in kako nas bo razneslo, ostaja tudi v letu 2020 domena države in njenih varnostnih organov.
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize
Danes pa na hitro in neboleče, kot je običaj na pragu novega desetletja.
Pred nekaj dnevi je policija zaprla mejni prehod Obrežje, ker so pri ruskem pianistu našli napravo za premikanje notnega materiala po tablici. Ker so mislili, da gre za bombo, je bilo na mejnem prehodu dve uri obsedno stanje, pianist pa z nosom na betonu.
To nas vodi le do dveh možnih sklepov; ali slovenska policija res nima posluha ali pa je slišala, da so izvedbe tega pianista še posebno eksplozivne. Ker so bombni preplah le nekaj ur pozneje imeli še v Cerknem, v katerem je neki mož izdelal lažno eksplozivno napravo, je na mestu, da se vprašamo, kaj je zdaj s temi junaškimi nasledniki Boška Buhe.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize. Obstaja namreč meja, za katero sicer varna država postane preveč varna.
Preveč varne so tiste države, ki so varne ne zaradi miroljubnosti, temveč zaradi paranoje tako državljanov kot politike in torej tudi represivnih organov. Če podčrtamo: za dodatek k tablici so morali na obrežju čakati strokovnjake iz Ljubljane, ko bi trije kliki po Hartmanovem katalogu pojasnili, za kaj gre. Ali pa bi vprašali pianista, za kaj se uporablja ta naprava, in bi mu verjeli na besedo, kot je pač običaj v civilizaciji.
Tudi veseljak v Cerknem, ki je nekaj elektronike povezal s telefonom, si je prislužil specialno enoto; Šiškovi vardisti pa so morali svoje plastične puške poslati na preizkus v laboratorij. Tam bodo ugotovili, ali so prave flinte ali samo ponaredki.
Vse navedeno priča o tem, da naša varnost počasi drsi v paranojo.
Še dobro, da se danes otroci ne igrajo več kavboje in Indijance ali, bog ne daj, Nemce in partizane … ker bi jih posebna enota preganjala okoli vogalov. Da ne govorimo o tem, da bi se morali starši kratkohlačnika, ki bi si iz leske izdelal lok, zagovarjati na sodišču. Še sreča, da si otroci danes ne znajo narediti orožja iz šibe ter so namesto ega raje varno na spletu.
Varnostna paranoja pa se po logiki stvari prej ali slej sprevrže v svoje nasprotje, saj preveč varnosti sčasoma postane nevarno.
In kot je tudi v naravi stvari, imajo zadnji bombni preplahi ironičen odmev; prav v noči, ki prihaja, bo Slovenija oglušela od pokanja, ki ga ne bi moglo sprožiti niti sto ruskih pianistov. Nad našimi mesti in vasmi se bo znova rodilo vesolje in starejši, pa tudi domače živali, bodo doživeli najdaljšo noč v pravem pomenu besede.
In vse te petarde, rakete ter preostala splošna pirotehnika so v državo pripotovali mimo policistov, ki so ruskega pianista naučili kozjih molitvic in mu pokazali, po čem je v Sloveniji C-dur. Pokazali so odločnost, da obranijo ustavni red ter prebivalstvo pred vsemi sumljivimi predmeti z zunanjim napajanjem. Petarde, ki otročičkom trgajo prste, so organom pregona tudi na rentgenskih posnetkih dovolj domače in znane, brez zunanjega napajanja pa sodijo v krog nenevarnih predmetov, tako da ne ogrožajo varnosti države.
Čisto na koncu še dobre želje iz naše skromne redakcije.
Kdaj in kako nas bo razneslo, ostaja tudi v letu 2020 domena države in njenih varnostnih organov.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Neveljaven email naslov