Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Kaj imajo skupnega Pahor, Milanović in Napoleon? Vsem trem je uspel preboj od prvega med ministri do prvega v državi
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga.
Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. Predsednik je postal bivši premier Milanović. In ena bolj vidnih predvolilnih obljub je bila, da bo izboljšal odnose s Slovenijo. Ki so zdaj slabi. Na tem mestu se pogreznemo v poenostavljeno razlago slovensko-hrvaških spolnih odnosov.
Komično pri Milanovićevi obljubi, da bo poboljšal slovensko-hrvaške odnose, je dejstvo, da jih je prav on poslabšal. Takrat, ko je odkorakal iz arbitraže, je bil premier. Se pravi, da bo predsednik Milanović poboljšal to, kar je premier Milanović poslabšal.
A to je šele začetek analize. Potem se moramo vprašati, kdo je poboljšal slovensko-hrvaške odnose, da jih je lahko Milanović poslabšal. To je bil seveda Borut Pahor nekega fantastičnega dne. Borut Pahor, ki je danes predsednik, je bil takrat premier.
Dialektična krivulja se do zdaj vije tako: premier Borut Pahor odnose poboljša, da jih lahko premier Milanović poslabša, da jih lahko predsednik Milanović nato poboljša. Logika veleva naslednji korak in z gotovostjo lahko napovemo, da bo predsednik Pahor, ki je povabljen na predsedniško inavguracijo v Zagreb, storil nekaj, kar bo poslabšalo slovensko-hrvaške odnose. Kako bo to storil, še ni znano. Najbrž se njegova kravata ne bo ujemala z barvo šahovnice ali kaj podobnega. Pomembnejše je, da nam na novo odkrita srž medsosedskih odnosov omogoča dokaj natančno analizo razvoja dogodkov za naprej.
Ko bo predsednik Pahor pokvaril slovensko-hrvaške odnose, ki jih bo pred tem poboljšal predsednik Milanović, jih bo za Pahorjem izboljšala nova hrvaška premierka Kolinda Grabar Kitarovič, ki bo za HDZ zmagala na jesenskih volitvah.
Nato jih bo spet poslabšal leta 2022 izvoljen novi predsednik republike Slovenije Miro Cerar, ki je bil premier, ko je bila Kolinda Grabar Kitarovič predsednica. Nato jih bo predsednik Miro Cerar spet poboljšal, da jih bo lahko kmalu zatem poslabšal premier Aleksander Čeferin, ki je zdaj predsednik Uefe in bo za premiera izvoljen na parlamentarnih volitvah leta 2022. Ko bo leta 2025 postal na hrvaškem predsednik republike Zdravko Mamič, ki je zdaj preganjani podpredsednik zagrebškega Dinama, se bosta slovenski premier in hrvaški predsednik dogovorila, da naj se meja določi z nogometno tekmo. Tisti, ki bo imel boljše moštvo oziroma bo zmagal na tekmi, dobi Piranski zaliv. Navijanje in žaljivo skandiranje med sosedoma pa se bo omejilo na stadion.
Tako se bo zgodilo, ampak v tej šaradi nas zanima nekaj povsem drugega. Kako je mogoče, da je bivši premier postal predsednik – tako na Hrvaškem kot tudi v Sloveniji? V Sloveniji se je to zgodilo celo dvakrat. Politična praksa je neusmiljena.
Seveda se zgodi, da nekdanji premier ali ministrski predsednik ali predsednik vlade postane predsednik kakšne bolj ali manj znane republike, ampak takšna praksa ni običajna. Rusija, Indija in države tretjega sveta poznajo podobne primere, v stabilnih demokracijah pa je takšna metamorfoza skrajno nenavadna. V anglosaškem političnem sistemu prizadevanje nekdanjih ministrskih predsednikov po zasedbi katerekoli, čeprav protokolarne funkcije v državi imenujejo celo “politični samomor”!
Kaj torej dva identična politična procesa, ko sta dva bivša predsednika vlad postala dva sedanja predsednika republike, govorita o politični kulturi obeh narodov?
Čeprav nepreverjeno, vendarle menimo, da gre pri identičnih političnih karierah predsednikov dveh sosednjih držav, ki sta ob tem še sprti, za unikum, ki se še ni zgodil v zgodovini zahodne civilizacije.
Če bi odmahnili z roko, bi lahko za oba naroda zapisali, da pač raje volita tisto, kar poznata, kot da sta zmeraj znova presenečena. Prav tako pišmevuhovsko se sliši razlaga, da kot predsednika z omejenimi pooblastili naredita manj škode kot premiera z dejansko močjo odločanja.
Malo bolj zaskrbljeni pa ugotavljamo, da vodi takšno kadrovanje oziroma umeščanje predsednikov vstran od običajnih teorij o političnih elitah … Premieri-predsedniki nas vodijo proti dinastičnem modelu dojemanja politične stvarnosti. Pa še znotraj monarho-absolutističnega razmišljanja je težko verjeti, da bi Bismarck leta 1871 postal cesar.
Edini, ki mu je uspelo od premiera do cesarja, poleg Pahorja in Milanovića seveda, je bil Napoleon. Ki pa je bil znan po tem, da je izredno učinkovito reševal probleme z mejami …
Tako da se je mogoče s predsednikoma – ki sta bivša premiera – za danes brezpravne prebivalce ob slovensko-hrvaški meji le pojavil žarek upanja.
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Kaj imajo skupnega Pahor, Milanović in Napoleon? Vsem trem je uspel preboj od prvega med ministri do prvega v državi
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga.
Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. Predsednik je postal bivši premier Milanović. In ena bolj vidnih predvolilnih obljub je bila, da bo izboljšal odnose s Slovenijo. Ki so zdaj slabi. Na tem mestu se pogreznemo v poenostavljeno razlago slovensko-hrvaških spolnih odnosov.
Komično pri Milanovićevi obljubi, da bo poboljšal slovensko-hrvaške odnose, je dejstvo, da jih je prav on poslabšal. Takrat, ko je odkorakal iz arbitraže, je bil premier. Se pravi, da bo predsednik Milanović poboljšal to, kar je premier Milanović poslabšal.
A to je šele začetek analize. Potem se moramo vprašati, kdo je poboljšal slovensko-hrvaške odnose, da jih je lahko Milanović poslabšal. To je bil seveda Borut Pahor nekega fantastičnega dne. Borut Pahor, ki je danes predsednik, je bil takrat premier.
Dialektična krivulja se do zdaj vije tako: premier Borut Pahor odnose poboljša, da jih lahko premier Milanović poslabša, da jih lahko predsednik Milanović nato poboljša. Logika veleva naslednji korak in z gotovostjo lahko napovemo, da bo predsednik Pahor, ki je povabljen na predsedniško inavguracijo v Zagreb, storil nekaj, kar bo poslabšalo slovensko-hrvaške odnose. Kako bo to storil, še ni znano. Najbrž se njegova kravata ne bo ujemala z barvo šahovnice ali kaj podobnega. Pomembnejše je, da nam na novo odkrita srž medsosedskih odnosov omogoča dokaj natančno analizo razvoja dogodkov za naprej.
Ko bo predsednik Pahor pokvaril slovensko-hrvaške odnose, ki jih bo pred tem poboljšal predsednik Milanović, jih bo za Pahorjem izboljšala nova hrvaška premierka Kolinda Grabar Kitarovič, ki bo za HDZ zmagala na jesenskih volitvah.
Nato jih bo spet poslabšal leta 2022 izvoljen novi predsednik republike Slovenije Miro Cerar, ki je bil premier, ko je bila Kolinda Grabar Kitarovič predsednica. Nato jih bo predsednik Miro Cerar spet poboljšal, da jih bo lahko kmalu zatem poslabšal premier Aleksander Čeferin, ki je zdaj predsednik Uefe in bo za premiera izvoljen na parlamentarnih volitvah leta 2022. Ko bo leta 2025 postal na hrvaškem predsednik republike Zdravko Mamič, ki je zdaj preganjani podpredsednik zagrebškega Dinama, se bosta slovenski premier in hrvaški predsednik dogovorila, da naj se meja določi z nogometno tekmo. Tisti, ki bo imel boljše moštvo oziroma bo zmagal na tekmi, dobi Piranski zaliv. Navijanje in žaljivo skandiranje med sosedoma pa se bo omejilo na stadion.
Tako se bo zgodilo, ampak v tej šaradi nas zanima nekaj povsem drugega. Kako je mogoče, da je bivši premier postal predsednik – tako na Hrvaškem kot tudi v Sloveniji? V Sloveniji se je to zgodilo celo dvakrat. Politična praksa je neusmiljena.
Seveda se zgodi, da nekdanji premier ali ministrski predsednik ali predsednik vlade postane predsednik kakšne bolj ali manj znane republike, ampak takšna praksa ni običajna. Rusija, Indija in države tretjega sveta poznajo podobne primere, v stabilnih demokracijah pa je takšna metamorfoza skrajno nenavadna. V anglosaškem političnem sistemu prizadevanje nekdanjih ministrskih predsednikov po zasedbi katerekoli, čeprav protokolarne funkcije v državi imenujejo celo “politični samomor”!
Kaj torej dva identična politična procesa, ko sta dva bivša predsednika vlad postala dva sedanja predsednika republike, govorita o politični kulturi obeh narodov?
Čeprav nepreverjeno, vendarle menimo, da gre pri identičnih političnih karierah predsednikov dveh sosednjih držav, ki sta ob tem še sprti, za unikum, ki se še ni zgodil v zgodovini zahodne civilizacije.
Če bi odmahnili z roko, bi lahko za oba naroda zapisali, da pač raje volita tisto, kar poznata, kot da sta zmeraj znova presenečena. Prav tako pišmevuhovsko se sliši razlaga, da kot predsednika z omejenimi pooblastili naredita manj škode kot premiera z dejansko močjo odločanja.
Malo bolj zaskrbljeni pa ugotavljamo, da vodi takšno kadrovanje oziroma umeščanje predsednikov vstran od običajnih teorij o političnih elitah … Premieri-predsedniki nas vodijo proti dinastičnem modelu dojemanja politične stvarnosti. Pa še znotraj monarho-absolutističnega razmišljanja je težko verjeti, da bi Bismarck leta 1871 postal cesar.
Edini, ki mu je uspelo od premiera do cesarja, poleg Pahorja in Milanovića seveda, je bil Napoleon. Ki pa je bil znan po tem, da je izredno učinkovito reševal probleme z mejami …
Tako da se je mogoče s predsednikoma – ki sta bivša premiera – za danes brezpravne prebivalce ob slovensko-hrvaški meji le pojavil žarek upanja.
Danes pa na kratko o enem temeljnih vprašanj vsakdana, o katerem bomo lahko razpravljali med dolgimi obmorskimi večeri, ko nam bodo sončne opekline najedale kožo in komarji najedali človeško bistvo. Da ga zastavimo, moramo nekoliko korakov v času nazaj.
Danes pa zelo na kratko o vremenu. Ki je najbolj klasična od vseh klasičnih tem. Zadnje dni, oziroma zadnje tedne, oziroma zadnje mesece, oziroma leta, doživljamo vedno več ekstremnih vremenskih pojavov in situacij.
Pred nekaj dnevi so v Rusiji organizirali manjši državni udar. Bile so, kot je po navadi pri državnih udarih, kolone oklopnih vozil, ki so se namenile pred predsedniško palačo, predsednik je, kot spet velevajo šege ob državnem udaru, pobegnil, vojaška elita pa naj bi vzpostavila začasno vlado, ki bi bila potem začasna desetletje ali dve, do ponovne vzpostavitve demokracije. Vse je potekalo v tej smeri, a se je nenadoma končalo s popolnim antiklimaksom, ki v naslednjih letih o dogodkih ne omogoča niti dostojnega dokumentarca, kaj šele igrane serije na kateri od pretočnih platform. Analitiki po vsem svetu si razbijajo glavo, kaj se je dogajalo v Rusiji tistega dne, in ker smo analitična oddaja, jasno ne smemo stati ob strani.
Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo. Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj. Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški. Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja. Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju. Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo. Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico. Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«! S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko. Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.
Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana.
Danes pa odgovor na vprašanje, kako bomo prišli v svetlešjo prihodnost. Odgovor je: "Odvisno s čim!"
Danes pa o drobni novički, ki se je komaj opažena izgubila v splošni zmedi vsakdana. Eden izmed treh najbolj branih, ali bolje rečeno najbolj klikanih spletnih portalov v Sloveniji se je odločil, da pod novicami, ki jih objavlja, ukine komentiranje uporabnikov oziroma bralcev. Ker je eksperiment bolj kot ne svež, natančnih podatkov o posledicah takšne odločitve še ni, a po pisanju odgovornega urednika zmanjšanja uporabe portala ni zaznati.
Danes pa nekaj malega o državljanski vojni. Če že pride, je modro biti nanjo pripravljen. Akoravno kritični um ne verjame v bratomorno klanje. Predvsem zaradi tega, ker se je v sodobnosti že omenjalo. Marljivi novinarski ceh z lahkoto izbrska priložnosti, ob katerih se je grozilo z državljansko vojno, ki pa potem le ni prišla. Zdi se, da je na Slovenskem državljanska vojna podoben žeton, kot je na ruskem jedrski napad. Tamkajšnji uradniki na veliko grozijo z ultimativnim orožjem, ki se je uporabilo le enkrat, oziroma dvakrat v zgodovini. In zaradi japonske izkušnje je grožnja z njegovo uporabo tako zelo grozljiva. Podobno kot s slovensko državljansko vojno. Zgodila se je enkrat in grožnja z njeno tragedijo naj bi zadostovala za naslednje stoletje ali dve. A človeška natura se groženj, ki ostanejo grožnje, kmalu navadi in tako tudi zadnje, o ponovni državljanski vojni, ne jemljemo preveč resno. Vsaj tisti ne, ki bi se v njej borili. Tisti, ki bi jo sprožili in od nje kovali koristi, jo jemljejo še kako resno. A na srečo je teh zadnjih za osnovnošolski razred podeželske šole. Se pravi malo.
Danes pa o najnovejšem prepiru med Slovenci, ki je zasenčil vsa klasična razhajanja. In to tako močno, da se levi in desni, druga svetovna vojna, medvedi, lovci in celo kanalizacijski vodi ljubosumno spominjajo nekdanje slave. Govorimo o načrtih, da bi na vrhu Pohorja postavili nekaj deset vetrnih turbin oziroma vetrnih elektrarn; ali kot jih je duhovito imenoval eden izmed gorečih nasprotnikov – klopotcev.
Danes pa namesto globlje analize samo skromna čestitka. Danes namreč praznuje naše glavno mesto Ljubljana. In kako ji lahko lepše čestitamo, kot z večnimi verzi:
Pred sproščenimi prazniki pa nekaj težkih ugotovitev. Državni prazniki, na katerikoli strani ideološke gugalnice že sedijo, s seboj vedno prinesejo vprašanja o domoljubju. Ki se najbolj očitno manifestira z izobešanjem zastav. Zadeva je namreč ta, da jih obešamo vse manj in če ne bi bilo politikov desne provenience, ki slovensko zastavo nosijo na reverju suknjičev, bi bilo stanje z državnimi simboli na sploh žalostno. Zato pa pozoren opazovalec najde domoljubje tam, kjer ga najmanj pričakuje. Recimo na severni ljubljanski obvoznici.
Najbolj priljubljena igra slovenske politike, tudi igra z najdaljšo tradicijo v parlamentu, je "Kolo sreče"! Med igro poslanci zavrtijo veliko kolo z izseki dvajsetih večnih tem, okoli katerih se lomi naša družbena stvarnost, nato pa na slepo mečejo puščice. Med zadnjimi poslanskimi vprašanji so tako po daljšem času zadeli "tretjo razvojno os", oziroma "avtocesto na Koroško", po domače.
Danes o najnovejšem prispevku k slovenski blaznosti. In to na kratko, kajti celo politične gorčine bo zaradi potic, hrena in pirhov v želodcih ta teden za spoznanje manj.
Znani so rezultati raziskave, ki je z analizo odpadnih voda preverjala pogostost oziroma prisotnost mamil v njih; s tem pa tudi pogostost oziroma razširjenost mamil v družbi. Nekaj ugotovitev. Narašča uporaba kokaina, Ljubljana je na prvem mestu; pri kajenju marihuane so najbolj aktivni v Kopru, glavna zabava v Velenju pa je amfetamin.
Danes pa šalo na stran. Humor in satira sta zelo neprimerna za temo, ki se je bomo lotili v tokratni oddaji.
Minister za gospodarstvo in okoliške dejavnosti je napovedal velik investicijski paket, ki naj bi oživil slovensko lesnopredelovalno industrijo. V ta namen bodo šli milijoni evrov. Gre za načrt, po katerem bi preprečili slovenskemu lesu, da podcenjen kot debla roma v Avstrijo in se nato k nam vrača v obliki ladijskega poda in pohištva, dodana vrednost pa ostaja čez severno mejo. Lesnopredelovalna industrija je bila namreč ena prvih, ki je pred tridesetimi leti padla pod žago novih časov. Ob tem pa je minister, očitno ganjen nad slovensko poraščenostjo, na slovesnosti še dodal: "Slovenci nimamo nafte in plina, imamo pa gozd!" Konec navedka. Seveda smo izjavo vzeli iz konteksta, kajti zeleno všečno je minister nadaljeval, da moramo z gozdom pametno gospodariti; ampak jemanje iz konteksta je eno najbolj priljubljenih orodij v naši izrazito manipulativni oddaji. Tako danes, dokler ne pridejo možje z motorkami, odidimo na sprehod v slovenske gozdove. Če se omejimo samo na gospodarsko funkcijo gozda, je bil gozd vedno prištevan k finančnemu sektorju. Slovenski kmet ga je tradicionalno in ljubkovalno klical za »kmetovo banko« – verjetno, ker je bil valutno trden in ker je videl rasti obresti. Pa tudi zaradi tega, ker si je lahko pri njem izposodil denar – če je že hotel kredit. Minister je s svojo izjavo gozd prvič iz finančnega sektorja premaknil proti petrokemiji, ko ga je priglihal energentoma, kot sta nafta in plin. In po pravici je tako; če bi ubogi Arabci, ki se kopajo v nafti, imeli vsaj desetino slovenskega gozda, bi v veselju skakali po jasah in se vesili po njegovih vejah. Morebiti bi celo pozabili na tam priljubljene vojne in bi se raje sprehajali pod zelenim pokrovom … Pa ga nimajo, in zato je minister ponosno primerjal slovenski gozd z njihovo nafto in plinom. Na nesrečo pa se razumevanje spremeni, ko – poučeni z znanjem nižje stopnje osnovne šole – ministrovo izjavo damo v kontekst še drugih nalog, ki jih gozd opravlja za nas, ljudi. Ob gospodarski ima gozd še socialno in ekološko vlogo. Vsaj tako so njega dni razlagale učiteljice v četrtem razredu, ko so razred odpeljale v gozd, ki je v večini slovenskih šol takoj za telovadnico. Če tako gozd razumemo skozi njegovo socialno in ekološko vlogo, se pravi s sprehodi, rekreacijo ter zadrževanjem vode in ohranjanjem tal, z naseljenostjo podeželja in nenazadnje z dihanjem samim, potem nas ministrova izjava lahko skrbi. Razlog je očiten. Če bomo v energetski orgiji, v katero se je spustila civilizacija, začeli gozd razumevati kot energent, kot vir marksističnega profita, tako kot to počnejo z nafto in plinom bogate države, se bomo ekspresno samoukinili. Najprej kot narod, nato še kot vrsta. Prav v Sloveniji – spet gre za osnovnošolsko vèdenje – so v kočevskih gozdovih, sicer tuji aristokrati začeli gospodariti z gozdovi na prijazen način. Ta metoda, znana kot »sonaravno gozdarjenje«, nas še danes dela uspešne in edinstvene ter iz dežel, kjer so gozdove spremenili v koruzne njive, prihajajo strokovnjaki na oglede, ki se končajo z aklamacijami. Ampak poročila s terena v zadnjih desetletjih niso ravno optimistična. Slovenski gozd in našo gozdnatost so napadle biblijske nesreče; od požarov, do armade zalubnikov, podnebnih sprememb, vetrolomov in podobnega. Ob tem pa lastniška struktura, ki je bila ena najljubših igračk slovenske osamosvojitvene politike, kaže svoje rezultate. Govorice iz slovenskih gozdov, ki jih širijo srnjad, zajci, medvedi in po nekaterih govoricah celo palčki, pričajo o tem, da motorka poje svojo cvilečo melodijo pogosteje, kot bi bilo to zaželeno, potrebno in za gozd zdravo. Novi lastniki večinsko niso kmeti, so pa sprejeli kmetski pogled na gozd kot kmetovo banko. Banke novodobnih gozdarskih elit pa niso posojilnice devetnajstega stoletja, ko je rek nastal … To so špekulativne ustanove in sodobni gozdarji v gozdu vidijo – ne klasične banke temveč borznoposredniško ali investicijsko ustanovo, ki bo z milijonskim vlaganjem v lesnopredelovalno industrijo Slovenijo naredila uspešno. Kot sta nafta in plin za uspešne naredila Venezuelo, Rusijo ali Saudsko Arabijo. Zadnjič je predstavnica gozdarstva na burne odmeve javnosti, ki so se pojavili ob sečnji na ljubljanskem Rožniku, pristavila, da sicer razume čustveno navezanost ljubiteljev tega gozda na drevesa, a da na Rožniku ne moremo imeti pragozda. Ekološko teroristično in povsem skregano z gospodarsko logiko se v današnji oddaji sprašujemo: "Zakaj pa ne?"
Danes pa nekaj iz pestrega vsakdana slovenskega sindikalnega boja. Pravega boja, ne tistega namišljenega, s katerim imamo takšno veselje v medijih. Govorili bomo o čistilkah in oprostite nam terminološko nedoslednost, ker bomo čistilke in sobarice slovenskih turističnih gigantov metali v isti koš. Kajti metanje v koš je bistven del njihovega poklica. Vsaj tako meni površni zunanji opazovalec. Zato takoj in na začetku; kdor ni nikoli poskusil čistiti sobe, ali turistične namestitve potem, ko jo zapusti gost oziroma turist, in kdor tega vsaj nekaj časa ni počel vsak dan, naj sede na brisačo ob betonski obali in utihne.
Danes pa pričakovana, od obeh zvestih poslušalcev oddaje skoraj zahtevana analiza dogajanja na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Kot radi pribijejo ustavni pravniki, se o ustavi in športu piše s tresočo roko, kajti za resno analizo je šport in dogodki, ki so z njim povezani, prestreljen s preveč iracionalnim čustvovanjem; tako razumni v povezavi z njim težko naveže nekaj smiselnih stavkov. A ker je "poskusiti ni greh" tudi moto planiškega dogodka, se veselo zapodimo v analizo pod Poncami.
Današnja zgodba nas popelje od preprostega hišniškega opravila pometanja pred lastnim pragom do najtemnejših globin človeškega razmisleka. Gre pa tako.
V tednu, ko smo izvedeli, da neznani leteči predmeti definitivno obstajajo, smo frustrirani, ker jim nad Slovenijo ne moremo slediti, namesto tega sledili najnovejšim podvigom slovenske zunanje politike.
Neveljaven email naslov