Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Naša mlajša sestra je te dni presegla nov mejnik: lahko smo navijali za fanta, ki je na televiziji med prenosom v živo igral računalniške igrice. In postal svetovni prvak. Razen tega pa je bilo mogoče na vseh svetovnih televizijah spremljati posnetek umora, kar pa je tudi novost, ki je še deset let nazaj ni bilo. Pa ne zato, ker takrat policaji v Združenih državah še ne bi morili temnopoltih, temveč zato, ker telefoni še niso znali zajemati videa. Umor Georgea Floyda je sprožil globalne proteste izključno zato, ker je – namesto desetnije snemalnih ekip, ki so poskušale dokumentirati gibanje za državljanske pravice v šestdesetih letih – danes na terenu na milijone snemalnih ekip. “Absolutni voajerizem je naš bog in mobilni telefon je njegov prerok!” In oba sta ne le zgradila mit o veličini vsakega posameznika, temveč sta na drugem koncu iste palice prikazala tudi bestialnost, ždečo v človeški živali.
Vsi ti brutalni prizori, ki nam jih v imenu resnice kažejo mali ekran – pa naj gre za Isisove krvnike, balkanske mesarje, saudske kirurge ali pa za ameriške policiste – sprožajo vrsto načelnih vprašanj o primernosti objave raznovrstnih praks nasilnega rasizma.
Argumenti obeh strani se zdijo trdni: “Če ga ne bi videli, se mar rasistično nasilje ne bi zgodilo?” pravijo prvi, ki jim je dovolj obračanja glave vstran. Drugi pa trdijo, da javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj institucij sistema, se tako prenaša na ulico. Kjer pa nasilje rojeva novo nasilje … in tako naprej in tako nazaj.
Razmišljujoči je pri vsem tem seveda v težavah, obstaja pa neizpodbitno dejstvo: v osemminutnem umoru, v vsej njegovi groteskni nazornosti, ni nič takšnega, česar ne bi bilo že v “Koči strica Toma”. Generacijo, ki je brala, je knjiga pognala v državljansko vojno, generacijo, ki gleda, je video pognal v proteste. Oboji so korakali zaman.
Hočemo povedati, da odprave rasizma ne bodo prinesla spremenjena, popravljena in pravičnejša družbena razmerja, temveč jo bo prineslo servisiranje človeških možganov.
Pa gremo nazaj k televiziji.
Med stotinami programov, ki nam jih ponuja sodobna televizija, jih je nekaj deset takšnih, ki se imenujejo “dokumentarni”. In izbor tem oziroma oddaj tam je resnično raznovrsten. Oddaje o živalih se ukvarjajo s tem, katera izmed beštij je najbolj nevarna za človeka, oddaje o avtomobilih svetujejo, kako z največjim dobičkom prodati star avto, oddaje o gospodarstvu kako čimprej izloviti čim več rib in posekati čim več dreves, oddaje o zgodovini pa pripovedujejo o tajnih orožjih Adolfa Hitlerja. In med vsemi temi presežki sodobne televizijske produkcije obstaja podskupina oddaj, ki prikazujejo ameriške policiste, kako lovijo ameriške osumljence in kriminalce. Praviloma so policisti belci, kriminalci pa temnopolti. Okoliščine in lokacije so zmeraj drugačne, a v teh oddajah že vsaj desetletje, odkar se je naša televizijska ponudba demokratizirala, na stotine ameriških policajev mlati na stotine Georgeev Floydov. Praviloma so temnopolti krivi in praviloma je njihov zločin povezan z barvitimi stranmi življenja, kot sta droga in spolnost, zato jih belci mlatijo kot za stavo.
Oddaje, ki prikazujejo resnične policaje, opremljene s kamerami na telesu in z elektrarno v roki ter resnične zločince, ki so opremljeni le s capami, ki jih imajo na sebi, so komentirane z dramatičnim napovedovalčevim glasom … opremljene so z uvodno in končno špico in imajo verjetno tudi producenta in režiserja. So rekordno gledane in kot take so v glavnem namenjene zabavi. In potem imamo video umora, ki je skoraj identičen, kot so prizori v teh oddajah. In ki je upravičeno spravil na noge pol planeta. Se pravi, da preden je umor temnopoltega na ulicah ameriških mest postal zločin, je bil najprej – vsaj na treh kanalih v vaši programski shemi – vedno dostopna zabava.
Na srečo v Sloveniji ne poznamo rasizma. Urbana legenda sicer govori o tem, kako so bile v prenatrpanem rožnodolinskem študentu v sedemdesetih in osemdesetih proste sobe le v bloku št. 1, kjer so stanovali pobratimi iz Afrike – a kot rečeno, gre za mit. Pa tudi če bi se kdaj rasizem razvil – kot so se v osemdesetih razvili ovni in mamuti – bi naša policija nikoli ne ravnala tako brutalno, kot to počnejo ameriški pendrekarji. Kajti, vedite: v Sloveniji je ravno obratno. Medtem ko v Washingtonu protestniki bežijo pred policaji, v Slovenski Bistrici policaji bežijo pred protestniki.
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Naša mlajša sestra je te dni presegla nov mejnik: lahko smo navijali za fanta, ki je na televiziji med prenosom v živo igral računalniške igrice. In postal svetovni prvak. Razen tega pa je bilo mogoče na vseh svetovnih televizijah spremljati posnetek umora, kar pa je tudi novost, ki je še deset let nazaj ni bilo. Pa ne zato, ker takrat policaji v Združenih državah še ne bi morili temnopoltih, temveč zato, ker telefoni še niso znali zajemati videa. Umor Georgea Floyda je sprožil globalne proteste izključno zato, ker je – namesto desetnije snemalnih ekip, ki so poskušale dokumentirati gibanje za državljanske pravice v šestdesetih letih – danes na terenu na milijone snemalnih ekip. “Absolutni voajerizem je naš bog in mobilni telefon je njegov prerok!” In oba sta ne le zgradila mit o veličini vsakega posameznika, temveč sta na drugem koncu iste palice prikazala tudi bestialnost, ždečo v človeški živali.
Vsi ti brutalni prizori, ki nam jih v imenu resnice kažejo mali ekran – pa naj gre za Isisove krvnike, balkanske mesarje, saudske kirurge ali pa za ameriške policiste – sprožajo vrsto načelnih vprašanj o primernosti objave raznovrstnih praks nasilnega rasizma.
Argumenti obeh strani se zdijo trdni: “Če ga ne bi videli, se mar rasistično nasilje ne bi zgodilo?” pravijo prvi, ki jim je dovolj obračanja glave vstran. Drugi pa trdijo, da javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj institucij sistema, se tako prenaša na ulico. Kjer pa nasilje rojeva novo nasilje … in tako naprej in tako nazaj.
Razmišljujoči je pri vsem tem seveda v težavah, obstaja pa neizpodbitno dejstvo: v osemminutnem umoru, v vsej njegovi groteskni nazornosti, ni nič takšnega, česar ne bi bilo že v “Koči strica Toma”. Generacijo, ki je brala, je knjiga pognala v državljansko vojno, generacijo, ki gleda, je video pognal v proteste. Oboji so korakali zaman.
Hočemo povedati, da odprave rasizma ne bodo prinesla spremenjena, popravljena in pravičnejša družbena razmerja, temveč jo bo prineslo servisiranje človeških možganov.
Pa gremo nazaj k televiziji.
Med stotinami programov, ki nam jih ponuja sodobna televizija, jih je nekaj deset takšnih, ki se imenujejo “dokumentarni”. In izbor tem oziroma oddaj tam je resnično raznovrsten. Oddaje o živalih se ukvarjajo s tem, katera izmed beštij je najbolj nevarna za človeka, oddaje o avtomobilih svetujejo, kako z največjim dobičkom prodati star avto, oddaje o gospodarstvu kako čimprej izloviti čim več rib in posekati čim več dreves, oddaje o zgodovini pa pripovedujejo o tajnih orožjih Adolfa Hitlerja. In med vsemi temi presežki sodobne televizijske produkcije obstaja podskupina oddaj, ki prikazujejo ameriške policiste, kako lovijo ameriške osumljence in kriminalce. Praviloma so policisti belci, kriminalci pa temnopolti. Okoliščine in lokacije so zmeraj drugačne, a v teh oddajah že vsaj desetletje, odkar se je naša televizijska ponudba demokratizirala, na stotine ameriških policajev mlati na stotine Georgeev Floydov. Praviloma so temnopolti krivi in praviloma je njihov zločin povezan z barvitimi stranmi življenja, kot sta droga in spolnost, zato jih belci mlatijo kot za stavo.
Oddaje, ki prikazujejo resnične policaje, opremljene s kamerami na telesu in z elektrarno v roki ter resnične zločince, ki so opremljeni le s capami, ki jih imajo na sebi, so komentirane z dramatičnim napovedovalčevim glasom … opremljene so z uvodno in končno špico in imajo verjetno tudi producenta in režiserja. So rekordno gledane in kot take so v glavnem namenjene zabavi. In potem imamo video umora, ki je skoraj identičen, kot so prizori v teh oddajah. In ki je upravičeno spravil na noge pol planeta. Se pravi, da preden je umor temnopoltega na ulicah ameriških mest postal zločin, je bil najprej – vsaj na treh kanalih v vaši programski shemi – vedno dostopna zabava.
Na srečo v Sloveniji ne poznamo rasizma. Urbana legenda sicer govori o tem, kako so bile v prenatrpanem rožnodolinskem študentu v sedemdesetih in osemdesetih proste sobe le v bloku št. 1, kjer so stanovali pobratimi iz Afrike – a kot rečeno, gre za mit. Pa tudi če bi se kdaj rasizem razvil – kot so se v osemdesetih razvili ovni in mamuti – bi naša policija nikoli ne ravnala tako brutalno, kot to počnejo ameriški pendrekarji. Kajti, vedite: v Sloveniji je ravno obratno. Medtem ko v Washingtonu protestniki bežijo pred policaji, v Slovenski Bistrici policaji bežijo pred protestniki.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Neveljaven email naslov