Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Največje vprašanje tako ostaja, kaj se bo zgodilo, ko bo črk grške abecede zmanjkalo
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Menda je šlo za navadno vljudnost. Angleške, brazilske, indijske različice so na države, po katerih so bile poimenovane, metale preveč slabo luč, tako da so iskali nekaj arhaičnega, neobčutljivega in dovolj oddaljenega, da zaradi poimenovanja nihče ne more zameriti. In če je grška abeceda zdržala teh nekaj tisočletij, se zdi, da ji niti virus ne bo mogel do živega.
Obstaja pa težava. Do zdaj je bilo precej enostavno. Bal si se različice, ki je bila imenovana po državi nekako blizu. Logično je, da je indijska različica, kjer je ogromno ljudi in krav in prahu in kaosa, bolj nalezljiva od angleške različice, kjer so ljudje vseeno bolj zadržani. Lahko si si predstavljal tudi južnoafriško različico, ki v sebi še vedno nosi odmeve apartheida. Za alfa, beta, gama pa si ne predstavljaš nič.
Odsotnost plastičnega poimenovanja bo v globalnem boju proti virusu naredila precejšnjo škodo.
Naslednja težava je, da so o geografiji – tudi med epidemičnim upadanjem splošne razgledanosti – ljudje praviloma bolj podučeni kot o klasični filologiji. Mnogo ljudi rešuje križanke, mnogi gledajo televizijske kvize. Tudi v šoli se zdi geografija bolj učena, kot so alfabetariji zgodnjih kultur. Hočemo povedati, da le majhen odstotek Slovencev zna na izust povedati vse črke grške abecede. Zato jih naštejmo in s tem opravimo dolžnost javnega servisa, kajti tako pridobljeno znanje vam bo še kako prav prišlo v četrtem epidemijskem valu, ki prihaja takoj za tem vročinskim valom.
"Alfa, beta, gama, delta, epsilon, zeta, eta, theta, jota, kapa, lambda, mi, ni, ksi, omikron, pi, ro, sigma, tau, ipsilon, fi, hi, psi, omega."
Kot ste ugotovili, so nam Heleni dali osnovo za natančno štiriindvajset različic virusa, za katerimi bo anonimno stalo štiriindvajset držav. Nekaj časa se je špekuliralo, da obstaja tudi slovenska različica virusa, in če bi si pridobili naklonjenost WHO, bi nam zagotovo določili črko "ni"!
Največje vprašanje tako ostaja, kaj se bo zgodilo, ko bo črk grške abecede zmanjkalo. Kajti po zatrdilih strokovnjakov korona virus le eno stvar počne raje, kot uničuje civilizacijo: mutira.
Nobenega dvoma ni, da bo virus mutiral prek obsega alfabetarija in že danes bi morali razmišljati, kako bomo poimenovali petindvajseto različico. Stari so nam nekaj malega možnosti ponudili že sami s "številnimi črkami"! Tako imamo na voljo še
"stigmo, kopo in sampi"!
Če pa bomo popravili veliko škodo, ki smo jo naredili z opustitvijo klasične filologije v srednjih šolah, bi morebiti zmogli poimenovati celo enaintrideset različic virusa, če bi vključili tudi nestandardni, predklasični in tako opuščeni del alfabetarija, ki vsebuje črke
"Digama, heta, san in šo!"
Slovenci imamo v nadaljevanju epidemije dve možnosti; lahko bi se vrnili h geografskemu poimenovanju … Če bo četrti val zmeren, imamo na voljo slovenske zgodovinske pokrajine: točno vemo, kakšen bi bil recimo "štajerski sev", jasno pa je tudi, kaj si predstavljamo pod "dolenjsko verzijo"!
Če pa bo četrti val enako pasji, kot so bili prvi trije, se bo treba zateči k poimenovanju po slovenskih občinah, ki jih imamo na srečo 212. Tudi takšno poimenovanje bi bilo za povprečnega Slovenca dovolj povedno … najlepši bo !ljubljanski virus", najbolj umazan pa "zasavski"!
Težje pa bo – ob izjemno visoki funkcionalni nepismenosti – če se bomo tudi pri nas odločili za črke abecede. Slovenska nepismenost bo razumevanju novih različic naredila veliko škodo.
Mogoče bi tako lahko bil primeren ukrep za pospešitev cepljenja naslednji:
"Ali se daš cepiti, ali pa se moraš naučiti alfabetarij in abecedo!"
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Največje vprašanje tako ostaja, kaj se bo zgodilo, ko bo črk grške abecede zmanjkalo
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Menda je šlo za navadno vljudnost. Angleške, brazilske, indijske različice so na države, po katerih so bile poimenovane, metale preveč slabo luč, tako da so iskali nekaj arhaičnega, neobčutljivega in dovolj oddaljenega, da zaradi poimenovanja nihče ne more zameriti. In če je grška abeceda zdržala teh nekaj tisočletij, se zdi, da ji niti virus ne bo mogel do živega.
Obstaja pa težava. Do zdaj je bilo precej enostavno. Bal si se različice, ki je bila imenovana po državi nekako blizu. Logično je, da je indijska različica, kjer je ogromno ljudi in krav in prahu in kaosa, bolj nalezljiva od angleške različice, kjer so ljudje vseeno bolj zadržani. Lahko si si predstavljal tudi južnoafriško različico, ki v sebi še vedno nosi odmeve apartheida. Za alfa, beta, gama pa si ne predstavljaš nič.
Odsotnost plastičnega poimenovanja bo v globalnem boju proti virusu naredila precejšnjo škodo.
Naslednja težava je, da so o geografiji – tudi med epidemičnim upadanjem splošne razgledanosti – ljudje praviloma bolj podučeni kot o klasični filologiji. Mnogo ljudi rešuje križanke, mnogi gledajo televizijske kvize. Tudi v šoli se zdi geografija bolj učena, kot so alfabetariji zgodnjih kultur. Hočemo povedati, da le majhen odstotek Slovencev zna na izust povedati vse črke grške abecede. Zato jih naštejmo in s tem opravimo dolžnost javnega servisa, kajti tako pridobljeno znanje vam bo še kako prav prišlo v četrtem epidemijskem valu, ki prihaja takoj za tem vročinskim valom.
"Alfa, beta, gama, delta, epsilon, zeta, eta, theta, jota, kapa, lambda, mi, ni, ksi, omikron, pi, ro, sigma, tau, ipsilon, fi, hi, psi, omega."
Kot ste ugotovili, so nam Heleni dali osnovo za natančno štiriindvajset različic virusa, za katerimi bo anonimno stalo štiriindvajset držav. Nekaj časa se je špekuliralo, da obstaja tudi slovenska različica virusa, in če bi si pridobili naklonjenost WHO, bi nam zagotovo določili črko "ni"!
Največje vprašanje tako ostaja, kaj se bo zgodilo, ko bo črk grške abecede zmanjkalo. Kajti po zatrdilih strokovnjakov korona virus le eno stvar počne raje, kot uničuje civilizacijo: mutira.
Nobenega dvoma ni, da bo virus mutiral prek obsega alfabetarija in že danes bi morali razmišljati, kako bomo poimenovali petindvajseto različico. Stari so nam nekaj malega možnosti ponudili že sami s "številnimi črkami"! Tako imamo na voljo še
"stigmo, kopo in sampi"!
Če pa bomo popravili veliko škodo, ki smo jo naredili z opustitvijo klasične filologije v srednjih šolah, bi morebiti zmogli poimenovati celo enaintrideset različic virusa, če bi vključili tudi nestandardni, predklasični in tako opuščeni del alfabetarija, ki vsebuje črke
"Digama, heta, san in šo!"
Slovenci imamo v nadaljevanju epidemije dve možnosti; lahko bi se vrnili h geografskemu poimenovanju … Če bo četrti val zmeren, imamo na voljo slovenske zgodovinske pokrajine: točno vemo, kakšen bi bil recimo "štajerski sev", jasno pa je tudi, kaj si predstavljamo pod "dolenjsko verzijo"!
Če pa bo četrti val enako pasji, kot so bili prvi trije, se bo treba zateči k poimenovanju po slovenskih občinah, ki jih imamo na srečo 212. Tudi takšno poimenovanje bi bilo za povprečnega Slovenca dovolj povedno … najlepši bo !ljubljanski virus", najbolj umazan pa "zasavski"!
Težje pa bo – ob izjemno visoki funkcionalni nepismenosti – če se bomo tudi pri nas odločili za črke abecede. Slovenska nepismenost bo razumevanju novih različic naredila veliko škodo.
Mogoče bi tako lahko bil primeren ukrep za pospešitev cepljenja naslednji:
"Ali se daš cepiti, ali pa se moraš naučiti alfabetarij in abecedo!"
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov