Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
SMC mora ostati SMC; spremenijo se lahko le besede za kraticami, ki pa so v političnem kontekstu tako ali tako brez pomena
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Vročo jesen začenjamo s po krivici prezrto stalnico našega političnega trenutka. Gre za iskanje novega imena SMC. Kar danes še stoji za "Stranko modernega centra". Predsednik in strankarski velmožje novo ime obljubljajo zdaj že več kot leto in ker se nikamor ne premakne, jim pomagajmo še s to manjšo medijsko eskapado.
Do danes smo se naučili, kaj je v dosedanjem imenu pomenil center in kaj je pomenilo, da je bil moderen … Tako se povsem strinjamo z vodstvom stranke, da je treba iti naprej.
Kljub medijskim in raznim drugim napovedim zadnjih nekaj mesecev se je začelo premikati šele letošnje poletje. Ko je podoba SMC v javnosti prišla iz anket v zavest tudi veljakom stranke, so ti sprožili odločne napore za preimenovanje. V ta namen so povabili k sodelovanju cenjenega maga političnega marketinga na Slovenskem Sebastjana Jeretiča. Pomaga, da je zaposlen v kabinetu predsednika stranke in ministra za gospodarstvo gospoda Počivalška. Tako bo utiranje svežih strankarskih kolesnic za neustrašnega Sebastjana samo popoldanski fuš.
Drugi ukrep, prelep izraz notranje demokracije, pa je pismo obema še preostalima volivcema stranke, da naj tudi ona razmislita o imenu, oziroma naj predlagata, v katero smer bi šlo prihodnje poimenovanje. O prispelih predlogih nimamo nobenih informacij, pa saj jih je tudi težko pričakovati … Naloga preimenovanja ali novega imena SMC je presneto zapletena in zna namučiti še samega Sebastjana! Kaj šele preostala volivca in ožje sorodstvo strankarskega vodstva – ki se po službeni dolžnosti prištevajo med podpornike stranke.
Poglejmo, kaj je v ozadju.
Princip, po katerem spremeniš ime in upaš, da boš z njim spremenil tudi vsebino, je v zahodni civilizaciji znan že dolgo. Njegova uporaba se pne vse od mlečnih izdelkov do gospodarskih družb. S tem, da se pri mlečnih izdelkih po navadi potrudijo z novo embalažo, pri gospodarskih družbah pa le dodajo kakšen pridevnik. Tako smo v devetdesetih dobili kup bank, ki so bile enake kot prej, le da jih je v predponi krasil pridevnik »nova«.
Podobno je tudi v političnem marketingu, kjer je stara vsebina z novim imenom in še z novim obrazom za povrhu pogosto zagotovilo za volilni za uspeh. Rajnka LDS se je na ta način kar nekajkrat reinkarnirala in pri SMC poskušajo narediti podobno. Spremenili bodo ime, premešali kralje, kraljice, fante in dame ter upali na najboljše.
Težava je le v tem, da bi naj transparentna, zrela in odgovorna politika najprej spremenila vsebino in programe. Če in ko so spremenjena vsebina in programi transparentni, zreli in odgovorni, ime samo postane nepomembno.
Ampak vse, kar se trudimo – nevredni – pojasniti, je veliki bard, vsaj malo s SMC-jem v mislih, preroško ubesedil že pred stoletji …
Samo tvoje ime je moj sovražnik:
saj ti si ti, čeprav ne bi bil SMC.
Kaj pa je SMC? Roka ni ne noga
in ne obraz ne kak drug del človeka.
Bodi drugo ime! Kaj je ime?
Čemur se reče vrtnica, enako
sladko z drugim imenom bi dišalo.
In SMC drugačnega imena
ohranil bi neokrnjeno milino.
O SMC, zavrzi to ime,
in zanj, ki z njim ničesar ne zgubiš,
vzemi vso mene.
Samo upamo lahko, da sta Zdravko in Sebastjan izvedena tudi v klasični literaturi, saj jima lahko starodavne modrosti prihranijo veliko nepotrebnega dela. Mi pa pomagamo strategom stranke še naprej …
… Glavna kleč spremembe imena stranke SMC leži v tem, da so ga enkrat že spremenili. In to na tisti najbolj zvitorep način, ki metamorfoze naredi tako zelo zapletene. Ime so namreč spremenili tako, da ga niso spremenili. "Stranka Mira Cerarja" se je leta 2015 preimenovala v "Stranko modernega centra".
Ker za politične stranke brez izjeme uporabljamo kratice, se ime praktično ni spremenilo. In čeprav je internet poln duhovitih, kdaj tudi neumestnih predlogov za novo ime najmanjše stranke sedanje koalicije, je bolj poučenim jasno, da se ime niti v tretje ne sme spremeniti. Se pravi, da mora SMC ostati SMC; spremenijo se lahko le besede za kraticami, ki pa so v političnem kontekstu tako ali tako brez pomena.
Torej so strategi stranke omejeni na črke "S", "M" in "C". "S" bo najbrž tudi v tretje postal "stranka", ostajata še "M" in "C". "M" je že porabil del kredita z "Miro" in "moderen", "C" pa s "Cerar" in "center".
Problem je v tem, da je Miro Cerar, ko se je šel politiko, pozabil na "D" in da je v ime vkomponiral en "S" premalo. S in D sta namreč najbolj popularni črki slovenske politike. Iz S-ja nastane tako "stranka" kot "Slovenija", tudi "socialistična" ali "socialna", iz D-ja pa je mogoče izvesti premnoge derivate "demokracije", "domovine", "dežele", "države", "državljanov" ipd. Ob tem pa sta C in M še izrazito nepolitični črki…
Hočemo povedati, da so v SMC z izborom črk, ki so jim na voljo, brezizhodno omejeni in celo na oddelku za strateške študije naše skromne oddaje niso prišli na dan z ničemer pametnejšim, kot je: "Stranka modnih cunjic", ali pa "Slovenski malomeščanski cikel"!
To pa so imena, ki bi imela na prihodnjih volitvah prav toliko možnosti kot "Stranka modernega centra!" Se pravi – nič!
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
SMC mora ostati SMC; spremenijo se lahko le besede za kraticami, ki pa so v političnem kontekstu tako ali tako brez pomena
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Vročo jesen začenjamo s po krivici prezrto stalnico našega političnega trenutka. Gre za iskanje novega imena SMC. Kar danes še stoji za "Stranko modernega centra". Predsednik in strankarski velmožje novo ime obljubljajo zdaj že več kot leto in ker se nikamor ne premakne, jim pomagajmo še s to manjšo medijsko eskapado.
Do danes smo se naučili, kaj je v dosedanjem imenu pomenil center in kaj je pomenilo, da je bil moderen … Tako se povsem strinjamo z vodstvom stranke, da je treba iti naprej.
Kljub medijskim in raznim drugim napovedim zadnjih nekaj mesecev se je začelo premikati šele letošnje poletje. Ko je podoba SMC v javnosti prišla iz anket v zavest tudi veljakom stranke, so ti sprožili odločne napore za preimenovanje. V ta namen so povabili k sodelovanju cenjenega maga političnega marketinga na Slovenskem Sebastjana Jeretiča. Pomaga, da je zaposlen v kabinetu predsednika stranke in ministra za gospodarstvo gospoda Počivalška. Tako bo utiranje svežih strankarskih kolesnic za neustrašnega Sebastjana samo popoldanski fuš.
Drugi ukrep, prelep izraz notranje demokracije, pa je pismo obema še preostalima volivcema stranke, da naj tudi ona razmislita o imenu, oziroma naj predlagata, v katero smer bi šlo prihodnje poimenovanje. O prispelih predlogih nimamo nobenih informacij, pa saj jih je tudi težko pričakovati … Naloga preimenovanja ali novega imena SMC je presneto zapletena in zna namučiti še samega Sebastjana! Kaj šele preostala volivca in ožje sorodstvo strankarskega vodstva – ki se po službeni dolžnosti prištevajo med podpornike stranke.
Poglejmo, kaj je v ozadju.
Princip, po katerem spremeniš ime in upaš, da boš z njim spremenil tudi vsebino, je v zahodni civilizaciji znan že dolgo. Njegova uporaba se pne vse od mlečnih izdelkov do gospodarskih družb. S tem, da se pri mlečnih izdelkih po navadi potrudijo z novo embalažo, pri gospodarskih družbah pa le dodajo kakšen pridevnik. Tako smo v devetdesetih dobili kup bank, ki so bile enake kot prej, le da jih je v predponi krasil pridevnik »nova«.
Podobno je tudi v političnem marketingu, kjer je stara vsebina z novim imenom in še z novim obrazom za povrhu pogosto zagotovilo za volilni za uspeh. Rajnka LDS se je na ta način kar nekajkrat reinkarnirala in pri SMC poskušajo narediti podobno. Spremenili bodo ime, premešali kralje, kraljice, fante in dame ter upali na najboljše.
Težava je le v tem, da bi naj transparentna, zrela in odgovorna politika najprej spremenila vsebino in programe. Če in ko so spremenjena vsebina in programi transparentni, zreli in odgovorni, ime samo postane nepomembno.
Ampak vse, kar se trudimo – nevredni – pojasniti, je veliki bard, vsaj malo s SMC-jem v mislih, preroško ubesedil že pred stoletji …
Samo tvoje ime je moj sovražnik:
saj ti si ti, čeprav ne bi bil SMC.
Kaj pa je SMC? Roka ni ne noga
in ne obraz ne kak drug del človeka.
Bodi drugo ime! Kaj je ime?
Čemur se reče vrtnica, enako
sladko z drugim imenom bi dišalo.
In SMC drugačnega imena
ohranil bi neokrnjeno milino.
O SMC, zavrzi to ime,
in zanj, ki z njim ničesar ne zgubiš,
vzemi vso mene.
Samo upamo lahko, da sta Zdravko in Sebastjan izvedena tudi v klasični literaturi, saj jima lahko starodavne modrosti prihranijo veliko nepotrebnega dela. Mi pa pomagamo strategom stranke še naprej …
… Glavna kleč spremembe imena stranke SMC leži v tem, da so ga enkrat že spremenili. In to na tisti najbolj zvitorep način, ki metamorfoze naredi tako zelo zapletene. Ime so namreč spremenili tako, da ga niso spremenili. "Stranka Mira Cerarja" se je leta 2015 preimenovala v "Stranko modernega centra".
Ker za politične stranke brez izjeme uporabljamo kratice, se ime praktično ni spremenilo. In čeprav je internet poln duhovitih, kdaj tudi neumestnih predlogov za novo ime najmanjše stranke sedanje koalicije, je bolj poučenim jasno, da se ime niti v tretje ne sme spremeniti. Se pravi, da mora SMC ostati SMC; spremenijo se lahko le besede za kraticami, ki pa so v političnem kontekstu tako ali tako brez pomena.
Torej so strategi stranke omejeni na črke "S", "M" in "C". "S" bo najbrž tudi v tretje postal "stranka", ostajata še "M" in "C". "M" je že porabil del kredita z "Miro" in "moderen", "C" pa s "Cerar" in "center".
Problem je v tem, da je Miro Cerar, ko se je šel politiko, pozabil na "D" in da je v ime vkomponiral en "S" premalo. S in D sta namreč najbolj popularni črki slovenske politike. Iz S-ja nastane tako "stranka" kot "Slovenija", tudi "socialistična" ali "socialna", iz D-ja pa je mogoče izvesti premnoge derivate "demokracije", "domovine", "dežele", "države", "državljanov" ipd. Ob tem pa sta C in M še izrazito nepolitični črki…
Hočemo povedati, da so v SMC z izborom črk, ki so jim na voljo, brezizhodno omejeni in celo na oddelku za strateške študije naše skromne oddaje niso prišli na dan z ničemer pametnejšim, kot je: "Stranka modnih cunjic", ali pa "Slovenski malomeščanski cikel"!
To pa so imena, ki bi imela na prihodnjih volitvah prav toliko možnosti kot "Stranka modernega centra!" Se pravi – nič!
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Neveljaven email naslov