Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Zdravstvene in tudi obče oblasti so storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Da povzamemo dnevna poročila: na božičnih sejmih ne bo mogoče popiti kozarca kuhanega vina – vulgo – "kuhančka", mogoče pa bo pojesti merico kostanja. Slovenski žurnalizem je vzel to dejstvo kot najlepši primer absurdnosti ukrepov, sami pa gremo, kot po navadi, v analizi mnogo dlje in še mnogo globlje. Po kostanj v žerjavico.
Nekaterih stvari, sploh pa jedi, ne gre razbijati, če hočete civilizacijo obdržati kolikor toliko nepoškodovano. Na prvem mestu sta verjetno hrenovka in gorčica, njuna nasilna ločitev bi zamajala znano vesolje. Potem sta tu hamburger in pomfrit, rdeče zelje in mlinci, goveja juha in rezanci, med pijačami pa belo vino in radenska. Čisto tu, na panteonu združljivega sta tudi kostanj in vino – tista res usodna kombinacija sta sicer mošt ali mlado vino in kostanj, a tudi kuhano vino in vroč kostanj sta priljubljena kombinacija. Torej s tem ko zdravstvene oblasti ločujejo neločljivo, posegajo v samo esenco – ne le v temelje gastronomije ali ulične hrane – temveč tudi v globoko zakoreninjene obrede, ki bi jih, vsaj v adventnem času, kak ambiciozen etnolog že lahko imenoval za narodovo blago.
A kot zapoveduje v zadnjem času tako priljubljena uravnoteženost novinarskega dela, moramo pogledati tudi na drugo stran. Kjer sedijo snovalci tega in podobnih odlokov. Se pravi zdravstvena in tudi obča oblast.
Izziv, pred katerim stojijo oblasti, ko prepovedujejo posamezne človeške dejavnosti v dobri veri, da nas bodo zaščitile pred virusom, je brez dvoma gigantski. Ampak lotili pa so se ga nesrečno in nerodno. Lotili so se ga, kot se ga lotijo uradniki, ki so se cehu pridružili ob začetku vladavine Marije Terezije.
Uradniki razumejo človekovo življenje in njegovo sodelovanje v družbi kot lego kocke, ki se jih razstavlja in sestavlja. Kot posamezne gradnike, bloke, ki so med seboj sicer spojeni, a so lahko brez škode tudi ločeni, ter kot taki zaživijo samostojno in od ostalih gradnikov povsem neodvisno življenje. Banalno: za uradnike, ali zdravstvenih ali občih oblasti, je kuhano vino en gradnik, kostanj pa drugi. Lahko sta združena, lahko pa ju brez velike škode tudi razdružimo.
In tako ti uradniki zadnji dve leti razbijajo naša življenja; ljudsko in očitno napačno bi se reklo na "prafaktorje"! A ni res. Razbijajo ga na najmanjše sklope, ki jih je še možno voditi kot uradniške ali birokratske kategorije. Ko pa jih je, sploh pa ko jih bo treba ponovno sestaviti nazaj, prihajajo iz njihovih črnilnikov izdelki, proti katerim je otrok Victorja Frankensteina prava dobričina.
Kar hočemo povedati, je sorazmerno preprosto; življenje je mogoče dekonstruirati za potrebe umetnosti, nikakor pa ne za potrebe javnega zdravstva. Življenje je preveč prepleteno, fluidno in uradniško razgraditi ga, pomeni ne razumeti ga!
Uradniki zdaj skačejo do neba: češ, ni mogoče ločiti "pene od valov". "Mi moramo ukrepati hitro, tukaj in zdaj."
A sami trdimo nasprotno. Mogoče je, a če hočeš življenje, človeka in njegovo socialno oziroma intimno vpletenost v družbo omejiti, ga moreš najprej poznati. Življenje samo se živi na ulicah, v družinah, šolah, tovarnah, medijih; v pisarnah se odvija le njegova popačena preslikava. Ko kritiki ukrepov opozarjajo, da bi ti morali biti bolj življenjski, nehote povzemajo to, o čemer govorimo danes.
Ukrepov za zajezitev epidemije tako ne bi smela sprejemati samo zdravstvena oblast; tista obča pa ne bi smela dlje od foajeja rezidence na Brdu ...
Sodelovati bi morali ne le najpametnejši našega roda – ne le filozofi, sociologi … pa kakšen matematik manj, mogoče kakšen duhovnik več; predvsem bi se o ukrepih morali izrekati tudi otroci, ostareli, vsi naši spoli in vsa naša števila.
Petnajst do dvajset ljudi! Če bi kje v narodu izbrskali še kakšno moralno avtoriteto, toliko bolje.
Ko bi se takšno telo podpisalo pod omejitve, damo okončino v ogenj, da bi bile sprejete z večjim razumevanjem in z manj odpora, kot so sprejeti današnji ukrepi.
Sploh pa trdno verjamemo, da takšen organ, žal pa to ostaja le pobožna želja, nikoli ne bi ločil vročega kostanja od kuhanega vina.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Zdravstvene in tudi obče oblasti so storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Da povzamemo dnevna poročila: na božičnih sejmih ne bo mogoče popiti kozarca kuhanega vina – vulgo – "kuhančka", mogoče pa bo pojesti merico kostanja. Slovenski žurnalizem je vzel to dejstvo kot najlepši primer absurdnosti ukrepov, sami pa gremo, kot po navadi, v analizi mnogo dlje in še mnogo globlje. Po kostanj v žerjavico.
Nekaterih stvari, sploh pa jedi, ne gre razbijati, če hočete civilizacijo obdržati kolikor toliko nepoškodovano. Na prvem mestu sta verjetno hrenovka in gorčica, njuna nasilna ločitev bi zamajala znano vesolje. Potem sta tu hamburger in pomfrit, rdeče zelje in mlinci, goveja juha in rezanci, med pijačami pa belo vino in radenska. Čisto tu, na panteonu združljivega sta tudi kostanj in vino – tista res usodna kombinacija sta sicer mošt ali mlado vino in kostanj, a tudi kuhano vino in vroč kostanj sta priljubljena kombinacija. Torej s tem ko zdravstvene oblasti ločujejo neločljivo, posegajo v samo esenco – ne le v temelje gastronomije ali ulične hrane – temveč tudi v globoko zakoreninjene obrede, ki bi jih, vsaj v adventnem času, kak ambiciozen etnolog že lahko imenoval za narodovo blago.
A kot zapoveduje v zadnjem času tako priljubljena uravnoteženost novinarskega dela, moramo pogledati tudi na drugo stran. Kjer sedijo snovalci tega in podobnih odlokov. Se pravi zdravstvena in tudi obča oblast.
Izziv, pred katerim stojijo oblasti, ko prepovedujejo posamezne človeške dejavnosti v dobri veri, da nas bodo zaščitile pred virusom, je brez dvoma gigantski. Ampak lotili pa so se ga nesrečno in nerodno. Lotili so se ga, kot se ga lotijo uradniki, ki so se cehu pridružili ob začetku vladavine Marije Terezije.
Uradniki razumejo človekovo življenje in njegovo sodelovanje v družbi kot lego kocke, ki se jih razstavlja in sestavlja. Kot posamezne gradnike, bloke, ki so med seboj sicer spojeni, a so lahko brez škode tudi ločeni, ter kot taki zaživijo samostojno in od ostalih gradnikov povsem neodvisno življenje. Banalno: za uradnike, ali zdravstvenih ali občih oblasti, je kuhano vino en gradnik, kostanj pa drugi. Lahko sta združena, lahko pa ju brez velike škode tudi razdružimo.
In tako ti uradniki zadnji dve leti razbijajo naša življenja; ljudsko in očitno napačno bi se reklo na "prafaktorje"! A ni res. Razbijajo ga na najmanjše sklope, ki jih je še možno voditi kot uradniške ali birokratske kategorije. Ko pa jih je, sploh pa ko jih bo treba ponovno sestaviti nazaj, prihajajo iz njihovih črnilnikov izdelki, proti katerim je otrok Victorja Frankensteina prava dobričina.
Kar hočemo povedati, je sorazmerno preprosto; življenje je mogoče dekonstruirati za potrebe umetnosti, nikakor pa ne za potrebe javnega zdravstva. Življenje je preveč prepleteno, fluidno in uradniško razgraditi ga, pomeni ne razumeti ga!
Uradniki zdaj skačejo do neba: češ, ni mogoče ločiti "pene od valov". "Mi moramo ukrepati hitro, tukaj in zdaj."
A sami trdimo nasprotno. Mogoče je, a če hočeš življenje, človeka in njegovo socialno oziroma intimno vpletenost v družbo omejiti, ga moreš najprej poznati. Življenje samo se živi na ulicah, v družinah, šolah, tovarnah, medijih; v pisarnah se odvija le njegova popačena preslikava. Ko kritiki ukrepov opozarjajo, da bi ti morali biti bolj življenjski, nehote povzemajo to, o čemer govorimo danes.
Ukrepov za zajezitev epidemije tako ne bi smela sprejemati samo zdravstvena oblast; tista obča pa ne bi smela dlje od foajeja rezidence na Brdu ...
Sodelovati bi morali ne le najpametnejši našega roda – ne le filozofi, sociologi … pa kakšen matematik manj, mogoče kakšen duhovnik več; predvsem bi se o ukrepih morali izrekati tudi otroci, ostareli, vsi naši spoli in vsa naša števila.
Petnajst do dvajset ljudi! Če bi kje v narodu izbrskali še kakšno moralno avtoriteto, toliko bolje.
Ko bi se takšno telo podpisalo pod omejitve, damo okončino v ogenj, da bi bile sprejete z večjim razumevanjem in z manj odpora, kot so sprejeti današnji ukrepi.
Sploh pa trdno verjamemo, da takšen organ, žal pa to ostaja le pobožna želja, nikoli ne bi ločil vročega kostanja od kuhanega vina.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Neveljaven email naslov