Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Zdravstvene in tudi obče oblasti so storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Da povzamemo dnevna poročila: na božičnih sejmih ne bo mogoče popiti kozarca kuhanega vina – vulgo – "kuhančka", mogoče pa bo pojesti merico kostanja. Slovenski žurnalizem je vzel to dejstvo kot najlepši primer absurdnosti ukrepov, sami pa gremo, kot po navadi, v analizi mnogo dlje in še mnogo globlje. Po kostanj v žerjavico.
Nekaterih stvari, sploh pa jedi, ne gre razbijati, če hočete civilizacijo obdržati kolikor toliko nepoškodovano. Na prvem mestu sta verjetno hrenovka in gorčica, njuna nasilna ločitev bi zamajala znano vesolje. Potem sta tu hamburger in pomfrit, rdeče zelje in mlinci, goveja juha in rezanci, med pijačami pa belo vino in radenska. Čisto tu, na panteonu združljivega sta tudi kostanj in vino – tista res usodna kombinacija sta sicer mošt ali mlado vino in kostanj, a tudi kuhano vino in vroč kostanj sta priljubljena kombinacija. Torej s tem ko zdravstvene oblasti ločujejo neločljivo, posegajo v samo esenco – ne le v temelje gastronomije ali ulične hrane – temveč tudi v globoko zakoreninjene obrede, ki bi jih, vsaj v adventnem času, kak ambiciozen etnolog že lahko imenoval za narodovo blago.
A kot zapoveduje v zadnjem času tako priljubljena uravnoteženost novinarskega dela, moramo pogledati tudi na drugo stran. Kjer sedijo snovalci tega in podobnih odlokov. Se pravi zdravstvena in tudi obča oblast.
Izziv, pred katerim stojijo oblasti, ko prepovedujejo posamezne človeške dejavnosti v dobri veri, da nas bodo zaščitile pred virusom, je brez dvoma gigantski. Ampak lotili pa so se ga nesrečno in nerodno. Lotili so se ga, kot se ga lotijo uradniki, ki so se cehu pridružili ob začetku vladavine Marije Terezije.
Uradniki razumejo človekovo življenje in njegovo sodelovanje v družbi kot lego kocke, ki se jih razstavlja in sestavlja. Kot posamezne gradnike, bloke, ki so med seboj sicer spojeni, a so lahko brez škode tudi ločeni, ter kot taki zaživijo samostojno in od ostalih gradnikov povsem neodvisno življenje. Banalno: za uradnike, ali zdravstvenih ali občih oblasti, je kuhano vino en gradnik, kostanj pa drugi. Lahko sta združena, lahko pa ju brez velike škode tudi razdružimo.
In tako ti uradniki zadnji dve leti razbijajo naša življenja; ljudsko in očitno napačno bi se reklo na "prafaktorje"! A ni res. Razbijajo ga na najmanjše sklope, ki jih je še možno voditi kot uradniške ali birokratske kategorije. Ko pa jih je, sploh pa ko jih bo treba ponovno sestaviti nazaj, prihajajo iz njihovih črnilnikov izdelki, proti katerim je otrok Victorja Frankensteina prava dobričina.
Kar hočemo povedati, je sorazmerno preprosto; življenje je mogoče dekonstruirati za potrebe umetnosti, nikakor pa ne za potrebe javnega zdravstva. Življenje je preveč prepleteno, fluidno in uradniško razgraditi ga, pomeni ne razumeti ga!
Uradniki zdaj skačejo do neba: češ, ni mogoče ločiti "pene od valov". "Mi moramo ukrepati hitro, tukaj in zdaj."
A sami trdimo nasprotno. Mogoče je, a če hočeš življenje, človeka in njegovo socialno oziroma intimno vpletenost v družbo omejiti, ga moreš najprej poznati. Življenje samo se živi na ulicah, v družinah, šolah, tovarnah, medijih; v pisarnah se odvija le njegova popačena preslikava. Ko kritiki ukrepov opozarjajo, da bi ti morali biti bolj življenjski, nehote povzemajo to, o čemer govorimo danes.
Ukrepov za zajezitev epidemije tako ne bi smela sprejemati samo zdravstvena oblast; tista obča pa ne bi smela dlje od foajeja rezidence na Brdu ...
Sodelovati bi morali ne le najpametnejši našega roda – ne le filozofi, sociologi … pa kakšen matematik manj, mogoče kakšen duhovnik več; predvsem bi se o ukrepih morali izrekati tudi otroci, ostareli, vsi naši spoli in vsa naša števila.
Petnajst do dvajset ljudi! Če bi kje v narodu izbrskali še kakšno moralno avtoriteto, toliko bolje.
Ko bi se takšno telo podpisalo pod omejitve, damo okončino v ogenj, da bi bile sprejete z večjim razumevanjem in z manj odpora, kot so sprejeti današnji ukrepi.
Sploh pa trdno verjamemo, da takšen organ, žal pa to ostaja le pobožna želja, nikoli ne bi ločil vročega kostanja od kuhanega vina.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Zdravstvene in tudi obče oblasti so storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Da povzamemo dnevna poročila: na božičnih sejmih ne bo mogoče popiti kozarca kuhanega vina – vulgo – "kuhančka", mogoče pa bo pojesti merico kostanja. Slovenski žurnalizem je vzel to dejstvo kot najlepši primer absurdnosti ukrepov, sami pa gremo, kot po navadi, v analizi mnogo dlje in še mnogo globlje. Po kostanj v žerjavico.
Nekaterih stvari, sploh pa jedi, ne gre razbijati, če hočete civilizacijo obdržati kolikor toliko nepoškodovano. Na prvem mestu sta verjetno hrenovka in gorčica, njuna nasilna ločitev bi zamajala znano vesolje. Potem sta tu hamburger in pomfrit, rdeče zelje in mlinci, goveja juha in rezanci, med pijačami pa belo vino in radenska. Čisto tu, na panteonu združljivega sta tudi kostanj in vino – tista res usodna kombinacija sta sicer mošt ali mlado vino in kostanj, a tudi kuhano vino in vroč kostanj sta priljubljena kombinacija. Torej s tem ko zdravstvene oblasti ločujejo neločljivo, posegajo v samo esenco – ne le v temelje gastronomije ali ulične hrane – temveč tudi v globoko zakoreninjene obrede, ki bi jih, vsaj v adventnem času, kak ambiciozen etnolog že lahko imenoval za narodovo blago.
A kot zapoveduje v zadnjem času tako priljubljena uravnoteženost novinarskega dela, moramo pogledati tudi na drugo stran. Kjer sedijo snovalci tega in podobnih odlokov. Se pravi zdravstvena in tudi obča oblast.
Izziv, pred katerim stojijo oblasti, ko prepovedujejo posamezne človeške dejavnosti v dobri veri, da nas bodo zaščitile pred virusom, je brez dvoma gigantski. Ampak lotili pa so se ga nesrečno in nerodno. Lotili so se ga, kot se ga lotijo uradniki, ki so se cehu pridružili ob začetku vladavine Marije Terezije.
Uradniki razumejo človekovo življenje in njegovo sodelovanje v družbi kot lego kocke, ki se jih razstavlja in sestavlja. Kot posamezne gradnike, bloke, ki so med seboj sicer spojeni, a so lahko brez škode tudi ločeni, ter kot taki zaživijo samostojno in od ostalih gradnikov povsem neodvisno življenje. Banalno: za uradnike, ali zdravstvenih ali občih oblasti, je kuhano vino en gradnik, kostanj pa drugi. Lahko sta združena, lahko pa ju brez velike škode tudi razdružimo.
In tako ti uradniki zadnji dve leti razbijajo naša življenja; ljudsko in očitno napačno bi se reklo na "prafaktorje"! A ni res. Razbijajo ga na najmanjše sklope, ki jih je še možno voditi kot uradniške ali birokratske kategorije. Ko pa jih je, sploh pa ko jih bo treba ponovno sestaviti nazaj, prihajajo iz njihovih črnilnikov izdelki, proti katerim je otrok Victorja Frankensteina prava dobričina.
Kar hočemo povedati, je sorazmerno preprosto; življenje je mogoče dekonstruirati za potrebe umetnosti, nikakor pa ne za potrebe javnega zdravstva. Življenje je preveč prepleteno, fluidno in uradniško razgraditi ga, pomeni ne razumeti ga!
Uradniki zdaj skačejo do neba: češ, ni mogoče ločiti "pene od valov". "Mi moramo ukrepati hitro, tukaj in zdaj."
A sami trdimo nasprotno. Mogoče je, a če hočeš življenje, človeka in njegovo socialno oziroma intimno vpletenost v družbo omejiti, ga moreš najprej poznati. Življenje samo se živi na ulicah, v družinah, šolah, tovarnah, medijih; v pisarnah se odvija le njegova popačena preslikava. Ko kritiki ukrepov opozarjajo, da bi ti morali biti bolj življenjski, nehote povzemajo to, o čemer govorimo danes.
Ukrepov za zajezitev epidemije tako ne bi smela sprejemati samo zdravstvena oblast; tista obča pa ne bi smela dlje od foajeja rezidence na Brdu ...
Sodelovati bi morali ne le najpametnejši našega roda – ne le filozofi, sociologi … pa kakšen matematik manj, mogoče kakšen duhovnik več; predvsem bi se o ukrepih morali izrekati tudi otroci, ostareli, vsi naši spoli in vsa naša števila.
Petnajst do dvajset ljudi! Če bi kje v narodu izbrskali še kakšno moralno avtoriteto, toliko bolje.
Ko bi se takšno telo podpisalo pod omejitve, damo okončino v ogenj, da bi bile sprejete z večjim razumevanjem in z manj odpora, kot so sprejeti današnji ukrepi.
Sploh pa trdno verjamemo, da takšen organ, žal pa to ostaja le pobožna želja, nikoli ne bi ločil vročega kostanja od kuhanega vina.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov