Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
"Če bi volitve lahko kaj spremenile, bi bile prepovedane!"
Novo leto se je resnično začelo drugače, kot se je staro končalo. Namreč Janez Janša se je opravičil. Čeprav so smučarje s Krvavca spravili z avtobusom in ni bilo nikomur nič hudega, se je Janez Janša kljub temu opravičil za nevšečnosti.
Drugače pa nas čaka super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"?
Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Hiter izračun pove, da se bo v naslednjem letu za položaje v predsedniški palači ali v parlamentu ali pa v občinskih svetih potegovalo nekaj tisoč Slovencev. Že občin je več kot dvesto in glede na to, da je lahko občinskih svetnikov od 7 do 45, in glede na to, da je kandidatov na kandidatnih listah neprimerno več, kot je pozneje izvoljenih, je jasno, da se bo trudilo zasesti položaje v občinskih strukturah nekaj tisoč ljudi. Potem so tu še kandidati za državnozborske poslance in oba prisilno vpoklicana kandidata za predsednika države. Mimogrede. Povprečna slovenska stranka mora v volilnem letu napaberkovati toliko kandidatov, kot ima skoraj članov. V še večjih težavah so tisti kandidati, ki sploh še nimajo stranke. Nekatere stranke imajo premalo kandidatov, nekateri kandidati pa imajo premalo strank!
Pričakujemo in napovedujemo, da bo bitka za kandidate na volilnih listah v tem letu tako ostra, kot je le mogoče. Kriteriji se bodo spustili in verjetno bo za uvrstitev na volilno listo dovolj že slovensko državljanstvo in glavni odmor. Kot se reče.
Torej; v letu 2022 dvoje drži kot pribito; zagotovo se boste srečali z različico omikron in zagotovo se boste srečali s kandidatom, ki se bo prostovoljno pustil vzidati v temelje naše demokracije. Kako se ubraniti omikrona, je po dveh letih pandemije do dneva današnjega že jasno, kako se ubraniti kandidata za občinske svete, parlament ali predsedniško palačo pa nekoliko manj. Ker oba sta enako nadležna, omikron celo nevaren. Virus vas hoče položiti v posteljo, kandidat pa hoče, da ga volite.
Gremo k podrobnostim. Z običajnimi podatki o kandidatih si ne moremo pomagati prav veliko; praviloma moški, praviloma starejši kot petdeset let in praviloma z nižjo izobrazbeno strukturo; žal pa so to kategorije, ki so na debelo nastlane po našem javnem življenju. Z njihovo pomočjo kandidata ne boste mogli detektirati.
Zato je treba uporabiti bolj subtilne metode.
Prvič; kandidat za občinskega svetnika, poslanca ali predsednika države se bo neprenehoma smehljal in poskušal vsakemu, kljub pandemiji, ponuditi roko.
Opozorilo: ne ga zamenjati za trgovskega potnika ali akviziterja.
Drugič; kandidat bo govoril stavke, ki jih nihče, še najmanj on, ni sposoben razumeti.
Opozorilo: ne ga zamenjati za znane Slovence slovenske estrade.
Tretjič; kandidat vas bo moril s podrobnosti iz družinskega življenja, hkrati pa ga bo zanimala vaša intima.
Opozorilo: ne ga zamenjati za predstavnike Cerkve.
Ob tem pa bo mogoče kandidate prepoznati še po eni stvari. Na javno razstavljenih fotografijah jih bo počasi močil in nato tudi spral spomladanski dež. Tiste pomembne kandidate na ogromnih plakatih, ki vas bodo pozdravljali ob avtocestah in na vhodih v mesta, tiste manj pomembne pa na stojalih iz vezane plošče, ki stojijo prav na cestišču, mimoidočim ljudem in malim živalim na dosegu.
Čisto za konec pa moramo s kar nekaj grenkobe in malodušja navesti temeljno definicijo vsakih volitev. Ki velja tudi za super volitve: "Če bi volitve lahko kaj spremenile, bi bile prepovedane!"
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
"Če bi volitve lahko kaj spremenile, bi bile prepovedane!"
Novo leto se je resnično začelo drugače, kot se je staro končalo. Namreč Janez Janša se je opravičil. Čeprav so smučarje s Krvavca spravili z avtobusom in ni bilo nikomur nič hudega, se je Janez Janša kljub temu opravičil za nevšečnosti.
Drugače pa nas čaka super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"?
Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Hiter izračun pove, da se bo v naslednjem letu za položaje v predsedniški palači ali v parlamentu ali pa v občinskih svetih potegovalo nekaj tisoč Slovencev. Že občin je več kot dvesto in glede na to, da je lahko občinskih svetnikov od 7 do 45, in glede na to, da je kandidatov na kandidatnih listah neprimerno več, kot je pozneje izvoljenih, je jasno, da se bo trudilo zasesti položaje v občinskih strukturah nekaj tisoč ljudi. Potem so tu še kandidati za državnozborske poslance in oba prisilno vpoklicana kandidata za predsednika države. Mimogrede. Povprečna slovenska stranka mora v volilnem letu napaberkovati toliko kandidatov, kot ima skoraj članov. V še večjih težavah so tisti kandidati, ki sploh še nimajo stranke. Nekatere stranke imajo premalo kandidatov, nekateri kandidati pa imajo premalo strank!
Pričakujemo in napovedujemo, da bo bitka za kandidate na volilnih listah v tem letu tako ostra, kot je le mogoče. Kriteriji se bodo spustili in verjetno bo za uvrstitev na volilno listo dovolj že slovensko državljanstvo in glavni odmor. Kot se reče.
Torej; v letu 2022 dvoje drži kot pribito; zagotovo se boste srečali z različico omikron in zagotovo se boste srečali s kandidatom, ki se bo prostovoljno pustil vzidati v temelje naše demokracije. Kako se ubraniti omikrona, je po dveh letih pandemije do dneva današnjega že jasno, kako se ubraniti kandidata za občinske svete, parlament ali predsedniško palačo pa nekoliko manj. Ker oba sta enako nadležna, omikron celo nevaren. Virus vas hoče položiti v posteljo, kandidat pa hoče, da ga volite.
Gremo k podrobnostim. Z običajnimi podatki o kandidatih si ne moremo pomagati prav veliko; praviloma moški, praviloma starejši kot petdeset let in praviloma z nižjo izobrazbeno strukturo; žal pa so to kategorije, ki so na debelo nastlane po našem javnem življenju. Z njihovo pomočjo kandidata ne boste mogli detektirati.
Zato je treba uporabiti bolj subtilne metode.
Prvič; kandidat za občinskega svetnika, poslanca ali predsednika države se bo neprenehoma smehljal in poskušal vsakemu, kljub pandemiji, ponuditi roko.
Opozorilo: ne ga zamenjati za trgovskega potnika ali akviziterja.
Drugič; kandidat bo govoril stavke, ki jih nihče, še najmanj on, ni sposoben razumeti.
Opozorilo: ne ga zamenjati za znane Slovence slovenske estrade.
Tretjič; kandidat vas bo moril s podrobnosti iz družinskega življenja, hkrati pa ga bo zanimala vaša intima.
Opozorilo: ne ga zamenjati za predstavnike Cerkve.
Ob tem pa bo mogoče kandidate prepoznati še po eni stvari. Na javno razstavljenih fotografijah jih bo počasi močil in nato tudi spral spomladanski dež. Tiste pomembne kandidate na ogromnih plakatih, ki vas bodo pozdravljali ob avtocestah in na vhodih v mesta, tiste manj pomembne pa na stojalih iz vezane plošče, ki stojijo prav na cestišču, mimoidočim ljudem in malim živalim na dosegu.
Čisto za konec pa moramo s kar nekaj grenkobe in malodušja navesti temeljno definicijo vsakih volitev. Ki velja tudi za super volitve: "Če bi volitve lahko kaj spremenile, bi bile prepovedane!"
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov