Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
Gre za tečaj osnovne računalniške pismenosti in ko ga bodo uspešno opravili, bodo šele deležni vhoda v harem prenosnikov, trdih diskov, mišk in tipkovnic.
Misel, ki stoji za to varovalko, je pri zakonodajalcu, oziroma pri modrecih ministrstva za digitalno preobrazbo jasna:
»Čemu bi staruhom podarili 150 evrov, če pa tako ali tako ne vedo, kaj so to računalniki in kako se uporabljajo. Ker so namreč tako zelo in brezupno stari!«
Torej se mora država kot dober gospodar s posebno obliko gerontološke digitalne vzgoje najprej zavarovati, da ne bodo šli boni v nič.
Ampak ozrimo se zdaj nazaj v računalniško zgodovino. Od letošnjega leta odštejmo 55 let in jih nato prištejmo osemnajst, da dobimo letnico 1985, ki natančno sovpada z začetkom digitalne revolucije na naših tleh. Hočemo povedati naslednje; generacije, ki so danes stare nekje od 50 do 65 let, so bile zraven, ko se je zgodilo. Bile so prisotne pri računalniškem »stvarjenju«, ali med digitalnim »velikim pokom«, pač s katerega svetovnonazorskega konca hočete gledati na pojav prvih računalnikov. Bili smo tam, medtem ko so bile današnje generacije šele v naših oddaljenih fantazijah.
In za nagrado, ker smo orali mnogokrat rigidno socialistično ledino digitalne preobrazbe, nas pošiljajo v tečaj.
»WTF,« bomo uporabili priljubljen digitalni vzklik generacij, ki jim v tečaj ni treba.
Pripovedujemo torej o tistih časih. Generacijam prek 55 v spomin in ministrstvu za digitalno preobrazbo v poduk.
Takratni računalniki niso bili samovozeči stroji, pri katerih večino upravljanja naredijo logaritmi. Ne, bili so bolj kot ne manufakturna pomagala, občutljivi kot mimoze, ki so prenehali sodelovati v trenutku, ko si ga kaj polomil. Celo za osnovne operacije je moral običajen uporabnik poznati osnove zapuščine Billa Gatesa in moral je poznati osnovne strojne elemente, iz katerih je bila naprava sestavljena. Polniti in vzdrževati njen spomin je bilo zapleteno opravilo, priklicati njene aplikativne potenciale še toliko bolj. Pa govorimo le o osnovni uporabi in se ne podajamo na polje akademskega ali raziskovalnega, kjer pa so generacije 55 plus, kljub neprijaznemu politično/ekonomskem okolju dosegale globalno pomembne rezultate. Od razvijanja lastnih naprav, do inštalacij super računalnikov in podobno.
Drži, da so računalniki sčasoma postajali vse bolj uporabniku prijazni, vse do današnjih naprav, ki so povsem avtomatizirane. In ministrstvo za digitalno preobrazbo s svojimi tečaji ne razume ne zgodovinskega razvoja digitalizacije, kot tudi ne loči bistva od pojavnosti ... Kar govori, da je modro imeti družboslovca v vsaki službi. Današnje naprave, predvsem pa današnji uporabniki – se pravi učenci, dijaki in študentje, se ukvarjajo samo s pojavnostjo, medtem ko smo mi poznali bistvo. Poplava in kultura aplikacij sta jih spremenili v računalniško nepismene. Njihovo razumevanje tako naprav kot procesa digitalizacije je samo razumevanje aplikacij in je podobno znakovnemu jeziku, s katerim trenirajo primate. Se pravi, da ne razumejo nobenega procesov, ki tečejo v ozadju teh aplikacij, res pa je, da so izjemno spretni pri njihovi aplikativni vlogi. Spretni do te mere, da so ustvarili kulturo aplikacij, ki pa nima z digitalizacijo v najširšem pomenu besede ničesar skupnega. Ima sicer veliko skupnega z digitalno preobrazbo družbe, a po našem skromnem mnenju ta preobrazba ne vodi v pravo smer. Generacije, ki bodo morale za 150 evrov v tečaj, so računalniško opremo razumele kot digitalni objekt, mladež, ki dobi 150 evrov na lepe oči, je taista oprema spremenila v subjekt.
Nekaj pa je neizpodbitno; medtem, ko bodo starejši od 55 let spoznavali temeljno razliko med »shrani« in »shrani kot«, bo mladina impresionirala uradnike ministrstva za digitalno preobrazbo s popolnim poznavanjem lepljenja fotografij na Instagram …
749 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
Gre za tečaj osnovne računalniške pismenosti in ko ga bodo uspešno opravili, bodo šele deležni vhoda v harem prenosnikov, trdih diskov, mišk in tipkovnic.
Misel, ki stoji za to varovalko, je pri zakonodajalcu, oziroma pri modrecih ministrstva za digitalno preobrazbo jasna:
»Čemu bi staruhom podarili 150 evrov, če pa tako ali tako ne vedo, kaj so to računalniki in kako se uporabljajo. Ker so namreč tako zelo in brezupno stari!«
Torej se mora država kot dober gospodar s posebno obliko gerontološke digitalne vzgoje najprej zavarovati, da ne bodo šli boni v nič.
Ampak ozrimo se zdaj nazaj v računalniško zgodovino. Od letošnjega leta odštejmo 55 let in jih nato prištejmo osemnajst, da dobimo letnico 1985, ki natančno sovpada z začetkom digitalne revolucije na naših tleh. Hočemo povedati naslednje; generacije, ki so danes stare nekje od 50 do 65 let, so bile zraven, ko se je zgodilo. Bile so prisotne pri računalniškem »stvarjenju«, ali med digitalnim »velikim pokom«, pač s katerega svetovnonazorskega konca hočete gledati na pojav prvih računalnikov. Bili smo tam, medtem ko so bile današnje generacije šele v naših oddaljenih fantazijah.
In za nagrado, ker smo orali mnogokrat rigidno socialistično ledino digitalne preobrazbe, nas pošiljajo v tečaj.
»WTF,« bomo uporabili priljubljen digitalni vzklik generacij, ki jim v tečaj ni treba.
Pripovedujemo torej o tistih časih. Generacijam prek 55 v spomin in ministrstvu za digitalno preobrazbo v poduk.
Takratni računalniki niso bili samovozeči stroji, pri katerih večino upravljanja naredijo logaritmi. Ne, bili so bolj kot ne manufakturna pomagala, občutljivi kot mimoze, ki so prenehali sodelovati v trenutku, ko si ga kaj polomil. Celo za osnovne operacije je moral običajen uporabnik poznati osnove zapuščine Billa Gatesa in moral je poznati osnovne strojne elemente, iz katerih je bila naprava sestavljena. Polniti in vzdrževati njen spomin je bilo zapleteno opravilo, priklicati njene aplikativne potenciale še toliko bolj. Pa govorimo le o osnovni uporabi in se ne podajamo na polje akademskega ali raziskovalnega, kjer pa so generacije 55 plus, kljub neprijaznemu politično/ekonomskem okolju dosegale globalno pomembne rezultate. Od razvijanja lastnih naprav, do inštalacij super računalnikov in podobno.
Drži, da so računalniki sčasoma postajali vse bolj uporabniku prijazni, vse do današnjih naprav, ki so povsem avtomatizirane. In ministrstvo za digitalno preobrazbo s svojimi tečaji ne razume ne zgodovinskega razvoja digitalizacije, kot tudi ne loči bistva od pojavnosti ... Kar govori, da je modro imeti družboslovca v vsaki službi. Današnje naprave, predvsem pa današnji uporabniki – se pravi učenci, dijaki in študentje, se ukvarjajo samo s pojavnostjo, medtem ko smo mi poznali bistvo. Poplava in kultura aplikacij sta jih spremenili v računalniško nepismene. Njihovo razumevanje tako naprav kot procesa digitalizacije je samo razumevanje aplikacij in je podobno znakovnemu jeziku, s katerim trenirajo primate. Se pravi, da ne razumejo nobenega procesov, ki tečejo v ozadju teh aplikacij, res pa je, da so izjemno spretni pri njihovi aplikativni vlogi. Spretni do te mere, da so ustvarili kulturo aplikacij, ki pa nima z digitalizacijo v najširšem pomenu besede ničesar skupnega. Ima sicer veliko skupnega z digitalno preobrazbo družbe, a po našem skromnem mnenju ta preobrazba ne vodi v pravo smer. Generacije, ki bodo morale za 150 evrov v tečaj, so računalniško opremo razumele kot digitalni objekt, mladež, ki dobi 150 evrov na lepe oči, je taista oprema spremenila v subjekt.
Nekaj pa je neizpodbitno; medtem, ko bodo starejši od 55 let spoznavali temeljno razliko med »shrani« in »shrani kot«, bo mladina impresionirala uradnike ministrstva za digitalno preobrazbo s popolnim poznavanjem lepljenja fotografij na Instagram …
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Neveljaven email naslov