Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Inflacija je še vedno visoka in cene še vedno ne padajo, na srečo pa padajo vsaj ministri. Notranja ministrica je odstopila zaradi političnih pritiskov na policijo in tem se bomo posvetili v prijetnem adventnem vzdušju. O vsej zadevi vemo sorazmerno malo, zato bo tudi analiza na trenutke luknjičasta.
Torej; vemo, da politiki radi pritiskajo na policiste in da policisti posledično kdaj pa kdaj pritisnejo na politike, kar govori o tem, da se policisti in politiki radi medsebojno pritiskajo.
Kar še enkrat več govori o privilegiranosti ceha politikov v naši družbi. Hočemo povedati, da če politik pritisne policista, se vsaj javno – ne zgodi nič. Če pa navaden državljan pritisne policista, ga ta pritisne nazaj. In to s pendrekom. Na srečo nihče ni pritiskal na ministrico, še najmanj predsednik vlade, zato gre bivša ministrica k predsednici države, kjer zagotovo ne bo političnih pritiskov.
V nadaljevanju pa k ogromni zmoti, ki je zameglila razumno dojemanje nastale situacije … Medijski, politični in vsi ostali prostori brenčijo o tem, kako nujna je depolitizacija policije. In da je ta ob neprestanih političnih pritiskih misija nemogoče. Preskočimo dejstvo, da nihče natančno ne ve, ali ne pove, kaj sploh je politizacija policije, kar posledično pomeni, da ne vemo, kako bi jo, če sploh depolitizirali. Ampak žalostna resnica je ta, da smo državljani nad politizirano policijo navdušeni. Oziroma da si ne želimo depolitizacije policije, ki niti slučajno ni v našem interesu.
Politizacija policije z eno besedo, ali pa v prenesenem pomenu pomeni enostavno to, da se policisti ukvarjajo sami s sabo in s politiki, ki nanje pritiskajo. Kar pomeni, da se imajo toliko manj časa, volje in energije ukvarjati z nami. Se pravi, medtem ko se policaji in politiki pritiskajo, imamo državljani pred obojimi relativni mir. Kar je samo dobro.
Na tem mestu moramo razbiti mit, ki napaja vso preklemansko šarado …
Policisti se z jamranjem o politizaciji in nujnosti depolitizacije postavljajo v vlogo Robina Hooda, ki ščiti reveže in tolče po prstih fevdalne krvosese. Pa vsi vemo, da je to daleč od resnice in da je slovenska policija bolj podobna »Superhiku«, ki jemlje revnim in daje bogatim.
Za dokaz te nezaslišane trditve imamo v predalih dovolj neplačanih položnic, ki čakajo na prometno amnestijo in v časopisnih arhivih dovolj nikoli raziskanih ali vsaj pojasnjenih afer. Hočemo povedati, da je slovenska policija z drakonskimi kaznimi za recimo prometne prekrške, z uboganjem na migljaj, ko je šla država pred nekaj meseci skozi avtoritarno fazo, in z očitno počasnostjo pri raziskovanju gospodarskega kriminala, daleč od tega, da bi bila med ljudmi kaj zelo priljubljena. Kar kažejo tudi ankete, kjer recimo gasilci po indeksu zaupanja nažigajo policiste, da je nerodno gledati.
Se pravi, da nas prav malo briga, če policisti, notranji ministri in predsedniki vlad plešejo svoj groteskni ringa raja v preočitni želji obvladovati fračo, s katero je nato mogoče ustrahovati neposlušne, ali pa zakrivati sovje lastne lopovščine, oziroma braniti s solzami in znojem pridobljene privilegije.
Mastni naslovi »za« in »proti« odstopu ministrice za notranje zadeve, ki se je spremenil v prvovrstno politično afero, nas navadne državljane puščajo hladne. Policija je svoj moralni kapital, trdo in z žrtvami pridobljen med osamosvojitvijo, že zdavnaj zapravila. Če ne prej med sramotnimi mariborskimi dogodki pred skoraj točno desetletjem in kasneje s poslušnim izvrševanjem volje vsakokratnih političnih elit.
Kar državljani pogrešamo, je stališče neposrednih proizvajalcev, se pravi policistov samih. Sindikalne organizacije v policiji pa so prav tako razdeljene, kot je povprek prerezana vsa družba in ne zmorejo niti osnovne samorefleksije, kaj šele analizo dogajanja in stanja v policiji.
Zato sentimenta, usmiljenja ali ogorčenja, na katerega računata obe moštvi med odstopom v širši javnosti ni … Seveda bodo mediji naredili svojo nalogo, kajti privoščljivost je prva profesionalna zapoved slovenskega žurnalizma, a »na terenu«, kot se reče, ljudi prav malo briga, katera tajnica je klicala katerega direktorja policije in koliko kadra Janeza Janše se še skriva v rolo omarah.
Ob koncu; kot smo novinarji pustili, da politiki umažejo naš nekoč lep poklic, so to isto dopustili tudi policisti. S tem, da se novinarji tega zavedamo, policisti pa niti ne.
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Inflacija je še vedno visoka in cene še vedno ne padajo, na srečo pa padajo vsaj ministri. Notranja ministrica je odstopila zaradi političnih pritiskov na policijo in tem se bomo posvetili v prijetnem adventnem vzdušju. O vsej zadevi vemo sorazmerno malo, zato bo tudi analiza na trenutke luknjičasta.
Torej; vemo, da politiki radi pritiskajo na policiste in da policisti posledično kdaj pa kdaj pritisnejo na politike, kar govori o tem, da se policisti in politiki radi medsebojno pritiskajo.
Kar še enkrat več govori o privilegiranosti ceha politikov v naši družbi. Hočemo povedati, da če politik pritisne policista, se vsaj javno – ne zgodi nič. Če pa navaden državljan pritisne policista, ga ta pritisne nazaj. In to s pendrekom. Na srečo nihče ni pritiskal na ministrico, še najmanj predsednik vlade, zato gre bivša ministrica k predsednici države, kjer zagotovo ne bo političnih pritiskov.
V nadaljevanju pa k ogromni zmoti, ki je zameglila razumno dojemanje nastale situacije … Medijski, politični in vsi ostali prostori brenčijo o tem, kako nujna je depolitizacija policije. In da je ta ob neprestanih političnih pritiskih misija nemogoče. Preskočimo dejstvo, da nihče natančno ne ve, ali ne pove, kaj sploh je politizacija policije, kar posledično pomeni, da ne vemo, kako bi jo, če sploh depolitizirali. Ampak žalostna resnica je ta, da smo državljani nad politizirano policijo navdušeni. Oziroma da si ne želimo depolitizacije policije, ki niti slučajno ni v našem interesu.
Politizacija policije z eno besedo, ali pa v prenesenem pomenu pomeni enostavno to, da se policisti ukvarjajo sami s sabo in s politiki, ki nanje pritiskajo. Kar pomeni, da se imajo toliko manj časa, volje in energije ukvarjati z nami. Se pravi, medtem ko se policaji in politiki pritiskajo, imamo državljani pred obojimi relativni mir. Kar je samo dobro.
Na tem mestu moramo razbiti mit, ki napaja vso preklemansko šarado …
Policisti se z jamranjem o politizaciji in nujnosti depolitizacije postavljajo v vlogo Robina Hooda, ki ščiti reveže in tolče po prstih fevdalne krvosese. Pa vsi vemo, da je to daleč od resnice in da je slovenska policija bolj podobna »Superhiku«, ki jemlje revnim in daje bogatim.
Za dokaz te nezaslišane trditve imamo v predalih dovolj neplačanih položnic, ki čakajo na prometno amnestijo in v časopisnih arhivih dovolj nikoli raziskanih ali vsaj pojasnjenih afer. Hočemo povedati, da je slovenska policija z drakonskimi kaznimi za recimo prometne prekrške, z uboganjem na migljaj, ko je šla država pred nekaj meseci skozi avtoritarno fazo, in z očitno počasnostjo pri raziskovanju gospodarskega kriminala, daleč od tega, da bi bila med ljudmi kaj zelo priljubljena. Kar kažejo tudi ankete, kjer recimo gasilci po indeksu zaupanja nažigajo policiste, da je nerodno gledati.
Se pravi, da nas prav malo briga, če policisti, notranji ministri in predsedniki vlad plešejo svoj groteskni ringa raja v preočitni želji obvladovati fračo, s katero je nato mogoče ustrahovati neposlušne, ali pa zakrivati sovje lastne lopovščine, oziroma braniti s solzami in znojem pridobljene privilegije.
Mastni naslovi »za« in »proti« odstopu ministrice za notranje zadeve, ki se je spremenil v prvovrstno politično afero, nas navadne državljane puščajo hladne. Policija je svoj moralni kapital, trdo in z žrtvami pridobljen med osamosvojitvijo, že zdavnaj zapravila. Če ne prej med sramotnimi mariborskimi dogodki pred skoraj točno desetletjem in kasneje s poslušnim izvrševanjem volje vsakokratnih političnih elit.
Kar državljani pogrešamo, je stališče neposrednih proizvajalcev, se pravi policistov samih. Sindikalne organizacije v policiji pa so prav tako razdeljene, kot je povprek prerezana vsa družba in ne zmorejo niti osnovne samorefleksije, kaj šele analizo dogajanja in stanja v policiji.
Zato sentimenta, usmiljenja ali ogorčenja, na katerega računata obe moštvi med odstopom v širši javnosti ni … Seveda bodo mediji naredili svojo nalogo, kajti privoščljivost je prva profesionalna zapoved slovenskega žurnalizma, a »na terenu«, kot se reče, ljudi prav malo briga, katera tajnica je klicala katerega direktorja policije in koliko kadra Janeza Janše se še skriva v rolo omarah.
Ob koncu; kot smo novinarji pustili, da politiki umažejo naš nekoč lep poklic, so to isto dopustili tudi policisti. S tem, da se novinarji tega zavedamo, policisti pa niti ne.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Neveljaven email naslov