Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marjan Jerman je obiskal nekdanjo fronto linijo po skoraj 30 letih. V središču Osijeka se je spominjal večmesečnega obleganja četrtega največjega mesta na Hrvaškem. Tam je v spopadih v letih 1991 in 1992 umrlo več kot 1000 ljudi, v Slavoniji se je tudi Marjan nekajkrat znašel v zelo težkem položaju: “Granata je s smeri hodnika prebila vrata moje hotelske sobe, udarila je v radiator in se razletela. Posteljo je obrnilo naokrog, povsod je ležal omet, soba je bila popolnoma uničena. Na srečo sem bil takrat na stranišču in na školjki pisal poročilo za Drugo jutranjo kroniko našega radia.” Med sprehodom po mestu je Marjan pripovedoval, kako so s kolegi reporterji preživljali vojne dneve v Slavoniji in pojasnil, kako se je prav v Osijeku verjetno zgodil ključni trenutek, ki je pripeljal do kasnejšega tragičnega izginotja slovenskega fotoreporterja Alojza Krivograda-Futyja. Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije.
Avtor: Luka Hvalc
“V sobo mojega hotela v Osijeku je zgodaj zjutraj priletela granata in jo popolnoma uničila. Če ne bi bil v tistem trenutku na stranišču, bi umrl,” je eno izmed najbolj nevarnih vojnih izkušenj opisal reporter Vala 202
Marjan Jerman je obiskal nekdanjo fronto linijo po skoraj 30 letih. V središču Osijeka se je spominjal večmesečnega obleganja četrtega največjega mesta na Hrvaškem. Tam je v spopadih v letih 1991 in 1992 umrlo več kot 1000 ljudi, v Slavoniji se je tudi Marjan nekajkrat znašel v zelo težkem položaju: “Granata je s smeri hodnika prebila vrata moje hotelske sobe, udarila je v radiator in se razletela. Posteljo je obrnilo naokrog, povsod je ležal omet, soba je bila popolnoma uničena. Na srečo sem bil takrat na stranišču in na školjki pisal poročilo za jutranjo kroniko našega radia.”
“Vojno novinarstvo je obrt, ki se je ne da naučiti.”
Med sprehodom po mestu je Marjan pripovedoval, kako so s kolegi reporterji preživljali vojne dneve v Slavoniji in pojasnil, kako se je prav v Osijeku verjetno zgodil ključni trenutek, ki je pripeljal do kasnejšega tragičnega izginotja slovenskega fotoreporterja Alojza Krivograda-Futyja.
Tudi v vojni pa so se občasno dogajali tragikomični trenutki. Marjan je pojasnil razliko med “šperplato” in “šperploščo,” zelo vesel pa je bil, ko je ponovno našel lokal s svojim imenom. Bife Marjan tudi po 30 letih še vedno deluje. Med vojno je bil Marjan zbirališče vojakov, novinarjev in šoferjev tovornjakov, ki so vozili tudi orožje iz Slovenije.
*Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Nekdanje vojno območje je ponovno obiskal avgusta 2019.
Marjan Jerman je obiskal nekdanjo fronto linijo po skoraj 30 letih. V središču Osijeka se je spominjal večmesečnega obleganja četrtega največjega mesta na Hrvaškem. Tam je v spopadih v letih 1991 in 1992 umrlo več kot 1000 ljudi, v Slavoniji se je tudi Marjan nekajkrat znašel v zelo težkem položaju: “Granata je s smeri hodnika prebila vrata moje hotelske sobe, udarila je v radiator in se razletela. Posteljo je obrnilo naokrog, povsod je ležal omet, soba je bila popolnoma uničena. Na srečo sem bil takrat na stranišču in na školjki pisal poročilo za Drugo jutranjo kroniko našega radia.” Med sprehodom po mestu je Marjan pripovedoval, kako so s kolegi reporterji preživljali vojne dneve v Slavoniji in pojasnil, kako se je prav v Osijeku verjetno zgodil ključni trenutek, ki je pripeljal do kasnejšega tragičnega izginotja slovenskega fotoreporterja Alojza Krivograda-Futyja. Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije.
Avtor: Luka Hvalc
“V sobo mojega hotela v Osijeku je zgodaj zjutraj priletela granata in jo popolnoma uničila. Če ne bi bil v tistem trenutku na stranišču, bi umrl,” je eno izmed najbolj nevarnih vojnih izkušenj opisal reporter Vala 202
Marjan Jerman je obiskal nekdanjo fronto linijo po skoraj 30 letih. V središču Osijeka se je spominjal večmesečnega obleganja četrtega največjega mesta na Hrvaškem. Tam je v spopadih v letih 1991 in 1992 umrlo več kot 1000 ljudi, v Slavoniji se je tudi Marjan nekajkrat znašel v zelo težkem položaju: “Granata je s smeri hodnika prebila vrata moje hotelske sobe, udarila je v radiator in se razletela. Posteljo je obrnilo naokrog, povsod je ležal omet, soba je bila popolnoma uničena. Na srečo sem bil takrat na stranišču in na školjki pisal poročilo za jutranjo kroniko našega radia.”
“Vojno novinarstvo je obrt, ki se je ne da naučiti.”
Med sprehodom po mestu je Marjan pripovedoval, kako so s kolegi reporterji preživljali vojne dneve v Slavoniji in pojasnil, kako se je prav v Osijeku verjetno zgodil ključni trenutek, ki je pripeljal do kasnejšega tragičnega izginotja slovenskega fotoreporterja Alojza Krivograda-Futyja.
Tudi v vojni pa so se občasno dogajali tragikomični trenutki. Marjan je pojasnil razliko med “šperplato” in “šperploščo,” zelo vesel pa je bil, ko je ponovno našel lokal s svojim imenom. Bife Marjan tudi po 30 letih še vedno deluje. Med vojno je bil Marjan zbirališče vojakov, novinarjev in šoferjev tovornjakov, ki so vozili tudi orožje iz Slovenije.
*Serijo Iz pekla Marjana Jermana posvečamo pred kratkim umrlem novinarju Vala 202. V njegov spomin v nekaj nadaljevanjih objavljamo dokumentaristično pričevanje Marjana Jermana kot enega izmed najbolj znanih vojnih reporterjev iz konfliktov ob razpadu nekdanje Jugoslavije. Nekdanje vojno območje je ponovno obiskal avgusta 2019.
Danae Sioziou je večkrat nagrajena grška pesnica. Tik pred padcem Berlinskega zidu se je rodila v Nemčiji, ko je šla v šolo, so se z družino vrnili v Grčijo. V atenski četrti Ampelokipi se s pogledom na akropolo pogovarjamo o poeziji, demokraciji, dolgem repu finančne krize iz leta 2010, življenju v labirintih Aten …
V zadnjem delu serije o SURS-u predstavljamo nekaj podrobnosti o mednarodni vpetosti Statističnega urada Republike Slovenije, ki je sestavni del evropskega statističnega sistema, statističnega sistema Združenih narodov, dejaven pa je tudi v OECD, mednarodnih strokovnih združenjih in v mednarodnih razvojnih projektih.
O popisih prebivalstva pripoveduje Tina Žnidaršič iz oddelka za demografske statistike in življenjsko raven, ki se spominja, kako so potekali klasični popisi, opisuje pa tudi dolgoletne priprave SURS-a na uvedbo registrskih popisov, ki v Sloveniji potekajo od leta 2011 naprej. Registrski popis je način priprave celovitih podatkov o prebivalstvu, gospodinjstvih in stanovanjih, ne da bi bilo za to potrebno dodatno zbiranje podatkov na terenu, saj statistiki povežejo že obstoječe podatke iz različnih registrov in baz.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v preteklosti podatke zbiral le s pomočjo terenskih anketarjev, danes pa uporablja še številne druge načine zbiranja.
Analiza obiskanosti spletne strani Statističnega urada Republike Slovenije je pokazala, da uporabnike najbolj zanimajo podatki o plačah. Za usklajevanje plač in socialnih transferjev z rastjo cen se uporablja indeks cen življenjskih potrebščin, ki je od leta 1998 uradna mera inflacije v Sloveniji. Tudi zato so podatki, ki jih SURS zbira, obdeluje in objavlja, tako zelo pomembni.
Statistični urad Republike Slovenije objavlja podatke, ki so namenjeni različnim uporabnikom. Zadnja leta je dejaven in prepoznaven tudi na družbenih omrežjih. Z objavami in še s številnimi drugimi aktivnostmi SURS izboljšuje našo statistično pismenost.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je v osemdesetih letih vodilo dvanajst generalnih direktoric in direktorjev, najdaljši staž pa je imel Tomaž Banovec, ki je statistični urad vodil 22 let. SURS je od ustanovitve leta 1944 do danes sedemkrat zamenjal svoj uradni naziv. Najdaljše in najbolj zapleteno ime je imel urad od leta 1951 do 1953, imenoval se je Republiški zavod za statistiko in evidenco pri Gospodarskem svetu Vlade Ljudske republike Slovenije.
Statistični urad Republike Slovenije (SURS), glavni izvajalec in koordinator slovenske državne statistike, je tovarna verodostojnih podatkov. V prvi epizodi nanizanke o statističnem uradu, ki je bil ustanovljen 19. avgusta 1944, nam SURS predstavlja Zala Jakša iz oddelka za odnose z uporabniki.
Na Hvaru se prav vsako popoldne na balinišču dobiva druščina otoških upokojencev. Med njimi je tudi nekdanji natakar Joško. V senci se pogovarjamo o turizmu, dobri hrani, cenah, tudi o nepalskem poštarju in zakaj se raje kot v morju hladijo na kavču.
Grše je najbolj vroče ime dalmatinske hiphopovske scene. Na rtu Sustipan v Splitu se pogovarjamo o muziki, veri, depresiji, nogometu, drogah … O vplivu morja in južne mentalitete.
To je zgodba o Trenti iz Dalmacije. Leta 1988 se je v kraju Trpanj, na severni strani polotoka Pelješac, odprl pristaniški bife, poimenovan po slovenski ledeniški dolini. Kako se je Trenta znašla na Pelješcu in na Korčuli?
Še pred začetkom poletne vročice si prikličemo občutek olajšanja ljudi z morja, ko pod jesen ptice pripravljajo kovčke za na pot. In pada voda z oblakov na strehe avtov in na dežnikaste ljudi. Ko veter liže palmi liste, takrat Zavese plešejo jazz balet. To je zgodba o komadu skupine Zmelkoow.
Anja je naslov komada skupine Parni Valjak iz Zagreba. Opisuje jezikovno izkušnjo slovenske pomladi iz sredine osemdesetih let. Anja je tudi simbol mladosti in privlačnosti neke generacije, ko je imela ljubezen isti jezik za vse.
Zarjavele trobente so nastale neke poletne noči leta 1984 v Sarajevu. Člana skupine Kongres sta ob pijači napisala nostalgično in pretresljivo zgodbo o žirafah, opicah in tigrih. O žalostnih afriških levih. O Francu in Lizi iz cirkusa Qualabladala pripovedujeta Adam Subašić in Zoran Predin.
Sonce se je Severi Gjurin medilo dolgo. V garsonjeri v ljubljanskih Mostah je vzšlo šele, ko se je pravzaprav že umaknilo. In zazibalo v še bolj trden spanec. Zlati vlak pa včasih tudi dobesedno pripelje čez daljave.
V tretjem delu radijskega dokumentarca o Nietih razmišljata Koala Manca in Mrfy Štras, nogometni trener Slaviša Stojanović se spominja prve pevke Tanje, sošolka s srednje kemijske pa ustanoviteljev Igorja in Aleša, ki sta se takrat ubadala tudi z rubikovo kocko. Severa pravi, da je lahko razlog za dolgoživost tudi v rednih pavzah. Kje so Niet danes, zakaj so karte za koncert drage, kako je ruženje v bendu skoraj kot orgazem. Koliko jih je še ostalo?
Miloš Ziherl je bil med obema svetovnima vojnama uspešen slovenski glasbenik, igral je v različnih zasedbah in napisal nekaj čudovitih pesmi. Med njimi tudi ljubezensko Gledal tvoje sem oči sanjave. "Komad še danes zveni, kot bi ga igrali džezerji nekje v Sohu," pravi Vlado Kreslin, avtor najbolj znane sodobne izvedbe.
V drugem delu radijskega dokumentarca spoznamo pevca Nietov Boruta Marolta. Kako je bilo stopiti v čevlje enega in edinega Primoža Habiča, zakaj je tudi Borutova profesionalna kariera svojevrsten punk, pogovarjamo se z njegovimi sodelavci in varovanci. Pridruži se nam tudi Severa, ki razmišlja o glasbi in mladih. Kam plujemo?
Igor Dernovšek je skupaj z Alešem Češnovarjem leta 1984 ustanovil skupino Niet. V dobrem letu dni so se prebili na sceno, nastopili na Novem rocku in odšli na turnejo v Francijo. Bil je maj 1985 v Parizu. Del benda se je odpravil v četrt Pigalle. Sledila so leta aidsa in smrti. Igor leta 1993 napiše komad Bil je maj.
Niet še vedno živijo svoje perspektive, čeprav je bilo vmes veliko vijolic, depresije in smrti. 40 let od nastanka skupine ostaja energija, družbene kritičnosti ne zmanjka. V prvem delu radijskega dokumentarca na vajah spoznamo odnose v bendu, se pogovarjamo s sopotniki in sodobniki Nietov, z včasih neverjetnimi anekdotami se spomnimo Primoža Habiča, pokojnega prvega pevca.
Neveljaven email naslov
