Pred tremi leti je prebivalec Evropske unije v povprečju zavrgel za 170 kg odpadne embalaže, ta pa je samo del odpadkov. Po nekaterih podatkih smo jih leta 2007 pridelali več kot 3 milijarde ton, od tega smo samo tretjino reciklirali, slabo tretjino smo sežgali, uplinili ali kompostirali, skoraj polovica odpadkov pa je obležala na odlagališčih. Gre za energetsko in surovinsko potrato, ki jo želimo preseči s krožnim gospodarstvom, v katerem bi odpad postal surovina.

Konec arogance!

Tudi slovenski potrošniki se zavedamo vpliva plastike na ogrožanje vrst in na onesnaževanje kopna in morij. Pomemben napredek je tudi izdelovanje embalaže iz obnovljivih in biorazgradljivih materialov in takšne embalaže, katere sestavne dele je mogoče enostavno ločiti po osnovnih materialih, tako da gredo plastika, papir in kovina v svoje snovne tokove. Vanesa Čanji, direktorica podjetja Fit media, ki je izdalo prvi slovenski priročnik o trajnostni embalaži, opozarja, da je treba ovreči nekatere mite in pojasniti, da je plastika z okoljskega vidika sicer res na črnem seznamu materialov, a tudi z alternativo zanjo, npr. s papirnato vrečko, če jo uporabimo le enkrat, tudi nismo naredili koraka naprej. Je torej bolje plastično vrečko uporabiti 20 krat kot papirnato zgolj enkrat? »Površno bi lahko rekla, da ja, ob tem, da ne vem, ali je narejena iz deviških ali reciklabilnih materialov in kakšne gramature je. Načeloma pa velja, da če nekaj uporabim le enkrat in ne izkoristim materiala na splošno, je ta papirnata vrečka, čeprav daje vtis ekološkosti, za okolje manj privlačna«, je povedala Čanjijeva, nas pa je zanimalo tudi, ali imamo potrošniki sploh kakšen vpliv na proizvajalce in ali lahko tržno močna podjetja vztrjajo pri aroganci? »Mislim, da vse manj, ker so te velike blagovne znamke, ki so bile še do pred kratkim zaverovane vase, vse bolj proaktivne pri iskanju novosti. Vsak pameten korak k potrošniku s pametnejšo embalažo, je lahko tudi korak k racionalizaciji pri proizvajalcu samem.«

Odgovornost kot nova priložnost

17. oktobra se bodo člani sekcije zbiralcev in predelovalcev kovin pri Gospodarski zbornici Slovenije srečali v Rimskih toplicah in govorili o sistemskih rešitvah na področju podaljšane odgovornosti proizvajalcev embalaže. Ti niso veseli dodatnih stroškov, Jure Fišer, direktor družbe Surovina iz Maribora, pa pravi, da bi nov sistem zanje pomenil novo priložnost za nadziranje stroškov. »Priložnost vidimo v tem, da bi nekdo, ki danes proizvaja PET embalažo, jutri našel poslovni interes v polnjenju v steklo. Zato ker je predelava stekla cenejša, kot predelava plastike. Da bi, kdor danes polni v mešano embalažo, začel polniti v enoznačne materiale, ker je njihova reciklaža cenejša. To bi moral biti motivator.« Zbiralci in predelovalci surovin se pritožujejo, da so te prepogosto umazane, zato bi naj bila tudi odgovornost nas, potrošnikov, da embalažo, preden jo ločimo in odrvžemo, očistimo. Naloga sistema pa je, da vzpostavi linije za snovni krogotok. O luknji v sistemu odgovornosti Jure Fišer, direktor mariborske Surovine. »Težava je v tem, da ni zakonske ureditve. Od 30 do 50 odstotkov je tako imenovanih zastonjkarjev, ki dajo na trg embalažo brez odgovornosti, drugi problem pa je deljena odgovornost. To pomeni, da komunale ne prevzemajo odgovornosti za kvaliteto ločenega zbiranja. Od 100 kilogramov gre samo 35 kilogramov masnega toka v reciklate (PET plastenke, pločevinke in folije). To je glavni problem, da iz potenciala 100 dobimo samo 35! »

Naravni viri – omejeni, sekundarne surovine - pomembne

Najlažje je reciklirati papir in steklo, sledijo kovine in plastika. Prof. dr. Zorka Novak Pintarič s Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru: «Plastika z recikliranjem izgublja kakovost, določene plastike tudi ni mogoče reciklirati in gre običajno v sežig, problem pa je, če vsebuje vlago in klor. Takrat je namreč gorivo manj kakovostno ali slabo vpliva na okolje«. Na trgu so najbolj iskane odpadne kovine, aluminij, baker, medenina, svinec. Ko so odpadki zbrani, ločeni in sortirani, ne ostanejo nujno doma, pojasni Jure Fišer iz Surovine. »V Sloveniji je veliko livarn in železarn, tudi predelovalcev aluminija, večina kovin gre k njim. Baker se vozi v tujino, papir ostane v Sloveniji, vozi pa se tudi na Hrvaško, Madžarsko in v Avstrijo, tudi les. Za plastiko pa imamo omejene možnosti recikliranja«, tehnologije za pridobivanje osnovnih gradnikov iz odpadne plastike pa so še v razvoju, dodaja prof. dr. Novak Pintarovičeva, na vprašanje glede etičnega obnašanja do narave in delavcev pa izpostavlja: »Na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo UM poudarjamo, da za tehnologije krožnega gospodarstva ekonomski kriterij ne bo mogel biti edini kriterij za sprejemanje odločitev. Upoštevati bo treba ekološke in socialne vplive in iskati kompromis med vsemi tremi stebri trajnostnega razvoja, ne pa si prizadevati zgolj za ekonomsko učinkovitost. Četudi bodo viri nekaj let še na voljo, bo treba razvijati nove tehnologije!«