Trenutno se predvaja:
Maribor 14
9. april 2019 ob 08:15 Maribor Zgodbe

Rudi Uran: Meni se zdi, da je življenje kratko in da moram hitro delati

Rudi Uran je ustvarjalec, ki si nalaga veliko dela. V nastajanju so kar trije projekti, kakšnega od prej pa bi danes naredil drugače

V eni od marčevskih oddaj Obrazi sosednje ulice smo se pogovarjali s slikarjem, oblikovalcem, filmskim ustvarjalcem in fotografom Rudijem Uranom. Znan je po tem, da veliko dela, neodvisnost pri tem pa mu ustreza. V Mariboru se je (sicer Kočevar) naselil leta 1985, potem ko je končal Likovno akademijo v Ljubljani in kmalu postal svobodni umetnik.

Pravi, da se pri tem najbolje počuti, ker se odloča sam in odgovarja samo sebi. "Po drugi strani pa se ujameš v finance. Če si neodvisen, se moraš znajti na sto in en način. Imel sem srečo, da mi je pri prvih filmih veliko pomagal dr. Andrej Veble Z njegovo pomočjo sva sproducirala prve štiri odmevne filme, ki so nastali v Bosni: Ko je nebo previsoko in zemlja pretrda, Munira, Miloška in Tam, kjer sem. Zadnjega smo delno posneli tudi v Mariboru. To so bila naporna štiri leta, v katerih sem dobro spoznal genocid."

Rudija Urana je v nekem obdobju pri delu intenzivno poganjala usoda balkanskih narodov, na ustvarjalen način je s filmi predelal strašno uničenje in brezup, po svoje pozitivno pa ga kot filmskega ustvarjalca še vedno poganjajo ljudje, ki svoje življenje živijo z omejitvami v telesnem in duševnem razvoju ali po poškodbi in so pogumni pri spopadanju z izzivi vsakdana, zato v svoje filmsko in osebno življenje vedno znova vključuje ljudi iz Zavoda Dornava.

Ker je en projekt naenkrat za Rudija Urana premalo, ima zdaj v delu tri. Glasbeni dokumentarec o skupini Tabu je v postprodukciji in bo mariborsko premiero doživel 11. maja, čez leto dni bo luč sveta ugledal dokumentarec o dobrodelnem mariborskem glasbeniku Marku Soršaku Sokiju in njegovem projektu 20 za 20, tretji film pa se, kot že toliko njih prej, navezuje na ZUDV Dornava, kjer ljudje po poškodbi glave pripravljajo muzikal.

Uran je naturaliziran Mariborčan, po mamini strani plemiškega rodu, ki izvira z Bavarskega. Njegovi predniki so v te konce prišli v 14. stoletju, babica pa je bila zadnja potomka, ki se je pisala Adelstein. Ampak plemiški naslov mu ne pomeni veliko. Ker bi ga bilo treba kupiti nazaj in ker se s filmom, kot ga ustvarja, ne zasluži tako zelo veliko, si za to ne bo niti prizadeval. Ko ne dela, je na sprehodu s svojo psičko, ali pa si ogleda kakšen dober art film. Pred pogovorom za Radio Maribor si je privoščil film The Wife z Glenn Close. Ne razume, da ni dobila oskarja, a v isti sapi dodaja: "Nagrade so mrtva stvar, če ustvarjalca to, da jih ne dobi, prizadene, je to najslabša stvar, ki se mu lahko zgodi. Tega si ne smeš dopustiti. Ogromno je dobrih filmov, režiserjev in igralcev … Upati, da bo v vsem tem nekaj izstopalo, ni dobro. Jaz sem dobil nekaj nagrad, najbolj pa me je presenetila nagrada Glasni maček, v Ljutomeru, za film Vlada (Divljan op. a.). Zame je velika nagrada tudi to, da selektor film prepozna in ga uvrsti v program."

Irena Kodrič Cizerl

Nazaj na vrh