Množica Mariborčanov je bila s svojimi telesi pripravljena preprečevati vstop vojakov JLA v učni center v Pekrah. Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Množica Mariborčanov je bila s svojimi telesi pripravljena preprečevati vstop vojakov JLA v učni center v Pekrah. Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Pripadniki JLA so z oklepnimi vozili 23. maja 1991 obkolili učni center v Pekrah. Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Ob napadu, nekaj minut čez dvanajsto, smo bili sredi usposabljanja, ki je bilo že v prejšnjih dneh večkrat prekinjeno zaradi alarma, a tokrat je šlo zares. Takoj so nas umaknili v učni center, ki ga je varovala zaščitna enota TO-ja. Častniki in podčastniki stalne sestave so takoj stekli po orožje in postavili krožno obrambo. Napetost se je stopnjevala, ko je JLA zunaj večkrat premikal vozila in izdajal ukaze za preboj zapornice. Imeli smo veliko sreče, da ni prišlo do streljanja, saj je bila oborožitev na naši strani veliko slabša od nasprotnikove. Kmalu smo bili od nadrejenih obveščeni, kaj se dogaja okoli centra. Četa za protidiverzantsko dejavnost TO-ja je zavzela položaje okoli Kogla, Mariborčani so se začeli organizirati, Pekrčani so postavili barikade na cesti. Vsi so vedeli, da je na preizkušnji osamosvojitev Slovenije, zato so bili vsi branilci enotni. Ko so v UC prišli predstavniki medijev, ki so o dogajanju ves čas sprotno poročali in s tem odigrali ključno vlogo, je bilo lažje. Čutili smo, da je z nami vsa Slovenija, zato nam je bilo verjetno v tistem trenutku precej lažje.

Pripadnik 1. generacije Slovenske vojske o napadu na učni center v Pekrah
Slovenija je za slovenske vojaške obveznike vzpostavila dva učna centra, na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru. Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Začelo se je v Pekrah ...
Obletnica Pekrskih dogodkov

Slovenci so se na plebiscitu 23. decembra 1990 odločili za odhod iz Jugoslavije. Zato je kmalu potem padla odločitev, da Slovenija ne bo več pošiljala nabornikov v Jugoslovansko ljudsko armado (JLA). Odhod v JLA ni bil več obvezen in tako je od marca 1991 iz Slovenije v JLA odšel le en prostovoljec.

Slovenija je za slovenske vojaške obveznike vzpostavila dva učna centra, na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru. JLA je nato zahteval izročitev nabornih evidenc in zaprtje obeh učnih centrov, naborniki pa naj bi svojo vojaško obveznost odslužili JLA. Slovenija je zahteve JLA zavrnila, ta pa je povečal svojo dejavnost v Sloveniji.

V nekaterih vojašnicah so dvignili bojno pripravljenost, ceste pa so bile od zgodnjih jutranjih ur polne tovornjakov, ki so iz skladišč oklepnim enotam dovažali dodatno bojno strelivo. 23. maja 1991 zjutraj je pri učnem centru v Pekrah izbruhnil incident, ko sta dva rezervna pripadnika TO-ja zajela pripadnika JLA, ki sta bila v gozdu ob ograji učnega centra. Po zaslišanju so ju izpustili, JLA pa je nato z oklepnimi vozili obkolil učni center. Na potezo JLA so se takoj odzvali številni Mariborčani, ki so jugoslovanski vojski preprečili vstop v učni center.

JLA je nato med pogajanji na mariborski občini ugrabil načelnika štaba mariborskega TO-ja Vladimirja Miloševiča in stotnika Milka Ozmeca. Slovenski oblastniki so se odzvali z zaporo vojašnic in JLA je ugrabljena teritorialca izpustil. Med protesti proti posegu jugoslovanske vojske je padla tudi prva žrtev za samostojno Slovenijo, saj je Josefa Šimčika iz Miklavža na Dravskem polju povozil oklepnik.

Pogled iz obkoljenega učnega centra
"Ko se je zgodil napad na 710. učni center v Pekrah, smo bili tam šele deveti dan služenja vojaškega roka. Lahko rečem, da smo bili vojaki že takrat močno povezani med seboj. Navsezadnje smo bili vsi iz bližnjih krajev in hitro so se spletle močne medsebojne vezi. Zaupanje v nadrejene je bilo veliko. Ob napadu, nekaj minut čez dvanajsto, smo bili sredi usposabljanja, ki je bilo že v prejšnjih dneh večkrat prekinjeno zaradi alarma, a tokrat je šlo zares. Takoj so nas umaknili v učni center, ki ga je varovala zaščitna enota TO-ja. Častniki in podčastniki stalne sestave so takoj stekli po orožje in postavili krožno obrambo. Napetost se je stopnjevala, ko je JLA zunaj večkrat premikal vozila in izdajal ukaze za preboj zapornice. Imeli smo veliko sreče, da ni prišlo do streljanja, saj je bila oborožitev na naši strani veliko slabša od nasprotnikove. Kmalu smo bili od nadrejenih obveščeni, kaj se dogaja okoli centra. Četa za protidiverzantsko dejavnost TO-ja je zavzela položaje okoli Kogla, Mariborčani so se začeli organizirati, Pekrčani so postavili barikade na cesti. Vsi so vedeli, da je na preizkušnji osamosvojitev Slovenije, zato so bili vsi branilci enotni. Ko so v UC prišli predstavniki medijev, ki so o dogajanju ves čas sprotno poročali in s tem odigrali ključno vlogo, je bilo lažje. Čutili smo, da je z nami vsa Slovenija, zato nam je bilo verjetno v tistem trenutku precej lažje," pripoveduje David Ozebek, predsednik veteranske organizacije društva vojnih veteranov Medvednak 91, ki združuje prvo generacijo nabornikov Slovenske vojske, ki se je urila v centrih na Igu (180 pripadnikov) in v Pekrah (120 pripadnikov).

Tihi vpoklic slovenskih nabornikov
Vpoklic v prve generacije slovenskih vojakov je, kot se spominja Ozebek, potekal precej tiho. Navsezadnje je še nekaj mesecev predtem slovenske fante novačil JLA. "Naša generacija je bila nekako na razpotju. Imeli smo srečo, da smo bili kot naborniki vpoklicani v Slovensko vojsko. Zame je bila to velika čast, čeprav je bilo slutiti, da se JLA ne bo zlahka predal. Vpoklic je potekal skrivnostno, saj ni bilo javnega vpoklica. Javiti sem se moral v izpostavi za obrambo, kjer so mi razložili, za kakšno služenje gre in kje naj bi potekalo. Dejansko je bolj kot ne šlo za prostovoljno odločitev, saj so mi postavili vprašanje, ali bi šel na služenje, ne pa ukazali, da moram oditi. Takoj sem bil za to, saj smo si vsi v tistih časih želeli svojo državo, služiti v Sloveniji in za Slovenijo pa je bilo nekaj posebnega," se spominja Ozebek.

Pripadniki prve generacije so bili med osamosvojitveno vojno premeščeni na Kočevsko. V zadnjih dneh vojne 4. julija je bila Ozebkova enota napotena na varovanje meje v Dobovec pri Rogaški Slatini, nato pa je bila premeščena v Bele Vode nad Šoštanjem. Po koncu desetdnevne vojne so pripadniki prve generacije nadaljevali služenje vojaškega roka, ki je sicer trajalo šest mesecev.

Prva generacija sprva ni sodila med veterane
Ideja o veteranskem združenju Medvenjak 91, v katerem so povezani naborniki iz prvih dveh učnih centrov Ig in Pekre ter prve gardne enote, se je porodila po tem, ko pripadnikom prve generacije ni bil priznan status vojnih veteranov, čeprav, kot poudarja Ozebek, so bili celotno osamosvojitveno vojno pod orožjem. Prav tako je JLA med vojno s kasetnimi bombami bombardiral bližino območja, kjer so bili nastanjeni na Kočevskem. Drugih bojnih stikov pa niso imeli.

Uvertura v osamosvojitveno vojno
Med tistimi, ki so se pogajali z JLA in skušali organizirati razjarjene mariborske demonstrante, je bil poznejši mariborski župan Boris Sovič, ki je bil med osamosvojitvijo poklicni podpredsednik mariborske mestne skupščine.

"S pekrskimi dogodki se je začela osamosvojitvena vojna. Maribor je bil prva tarča. Ljudje so zelo odločno pokazali, da nasprotujejo takratnemu JLA, in so se bili pripravljeni izpostaviti, da bi preprečili njegove namere, ki so jih prepoznavali kot poskus preprečevanja slovenske osamosvojitve. JLA je to jasno pokazal z zaporo učnega centra v Pekrah in pozneje z dejavnostmi, ki so zahtevale tudi človeške žrtve. Maribor je s tega vidika plačal velik davek, fascinantno pa je bilo to, da so bili ljudje zelo odločni in enotni. Pekrčani so s svojimi telesi preprečili, da bi JLA s svojimi oklepniki vdrl v učni center TO-ja, kot si je zamislil. Pozneje so sledile dejavnosti, ki so zunaj okvirov mednarodnega prava, kot denimo pri pogajanjih med mestnimi oblastmi in JLA, kjer so ugrabili poveljnika TO-ja Vladimirja Miloševiča," dogodke v Pekrah opisuje Sovič.

Mariborska občina je po obkolitvi učnega centra v Pekrah v prostorih občine organizirala pogajanja, ki so se zavlekla pozno v noč. Na pogajanja so tedaj vdrli pripadniki specialnih enot JLA in ugrabili poveljnika teritorialne obrambe vzhodnoštajerske pokrajine Miloševiča in njegovega sodelavca Ozmeca. Sovič se spominja, da so specialce JLA predtem pripeljali in namestili v Mariboru, tako da se je operacija JLA verjetno vnaprej pripravljala. Ob ugrabitvi Miloševiča pa se je po Sovičevem pripovedovanju spisala svojevrstna anekdota.

General Mićo Delić, ki je vodil pogajanja JLA, je podrejenemu polkovniku Ratku Katalini dejal, naj mu prinese kozarec vode. Podobno pa naj bi se dogajalo v nekem vojnem filmu, ki je postavljen v čas ob koncu druge svetovne vojne, kjer je bilo geslo za začetek akcije "prinesi mi kozarec vode".

"General Delić je polkovnika Katalino poslal po vodo, vendar sem mu dejal, naj sede, in moj sodelavec je nato generalu prinesel vodo. Že tedaj se mi je zdelo čudno, da general Delić tiste vode nato ni pil. Kmalu je še enkrat nestrpno poslal podrejenega po vodo. Znova smo mu jo hoteli prinesti, vendar je Katalina vseeno odšel ven in se nato vrnil brez vode. Postavil se je v kot in držal roko v bližini svoje pištole. Naslednji trenutek so vdrli specialci," opisuje vdor vojske v mariborske občinske prostore Sovič. General Delić se je na njegova vprašanja, kdo so ti ljudje, sprenevedal, da ne ve. Vlada Miloševiča so odpeljali s pištolo, prislonjeno na njegov vrat. Oba pripadnika TO-ja pa so zaradi začetka slovenske zapore vojašnic JLA naslednji dan izpustili.

Ob napadu, nekaj minut čez dvanajsto, smo bili sredi usposabljanja, ki je bilo že v prejšnjih dneh večkrat prekinjeno zaradi alarma, a tokrat je šlo zares. Takoj so nas umaknili v učni center, ki ga je varovala zaščitna enota TO-ja. Častniki in podčastniki stalne sestave so takoj stekli po orožje in postavili krožno obrambo. Napetost se je stopnjevala, ko je JLA zunaj večkrat premikal vozila in izdajal ukaze za preboj zapornice. Imeli smo veliko sreče, da ni prišlo do streljanja, saj je bila oborožitev na naši strani veliko slabša od nasprotnikove. Kmalu smo bili od nadrejenih obveščeni, kaj se dogaja okoli centra. Četa za protidiverzantsko dejavnost TO-ja je zavzela položaje okoli Kogla, Mariborčani so se začeli organizirati, Pekrčani so postavili barikade na cesti. Vsi so vedeli, da je na preizkušnji osamosvojitev Slovenije, zato so bili vsi branilci enotni. Ko so v UC prišli predstavniki medijev, ki so o dogajanju ves čas sprotno poročali in s tem odigrali ključno vlogo, je bilo lažje. Čutili smo, da je z nami vsa Slovenija, zato nam je bilo verjetno v tistem trenutku precej lažje.

Pripadnik 1. generacije Slovenske vojske o napadu na učni center v Pekrah
Začelo se je v Pekrah ...
Obletnica Pekrskih dogodkov