Aksel s srebrno medaljo, ki si jo je prismučal na svoji zadnji tekmi, smuku na svetovnem prvenstvu v Areju. Foto: Reuters

Izjemen smisel za humor, kdor spremlja njegov Instagram, se lahko pogosto prepriča o njem, je gotovo ena največjih odlik tega odličnega norveškega smučarja, dvakratnega olimpijskega zmagovalca (superveleslalom leta 2010, smuk leta 2018), ki doma hrani še devet medalj s svetovnih prvenstev (pet zlatih, dve srebrni in dve bronasti), dva velika kristalna globusa (2007 in 2009), pet malih kristalnih globusov v superveleslalomu (2006, 2009, 2012, 2013, 2014), dva v smuku (2013, 2014) in po enega v veleslalomu ter kombinaciji (oba 2007). Na OI v Vancouvru je zbral celotno paleto medalj: poleg zlate v superveleslalomu še srebro v smuku in bron v veleslalomu. Je prvi smučar, ki je osvojil olimpijsko zlato tako v smuku kot superveleslalomu, prvi Norvežan z olimpijskim smukaškim zlatom, s smukaško zmago na svetovnem prvenstvu v Schladmingu leta 2013 pa je postal tudi prvi smučar, ki je postal prvak na štirih zaporednih svetovnih prvenstvih (v različnih disciplinah). V svetovnem pokalu je zmagoval v 12 sezonah, le legendarni Ingemar Stenmark se je zmag veselil v 13 sezonah.

Ali imam motivacijo, da grem skozi še eno rehabilitacijo drugič v enem letu? Imam! Smučanje je ultimativni cilj. Toda hkrati gre tudi za kup drugih stvari. Čim prej želim odvreči bergle. Hočem se sprehajati po obali, voziti kolo na kakšni lepi točki. Hočem dvigovati uteži in delati težke vaje. Samo ena metoda je, da pridem čim prej do teh stvari: odgovor je dober rehabilitacijski trening.

O motivih za vrnitev

Tragična smrt mame in bratca
Poleg vseh pokalov in medalj pa še vedno hrani tudi svoje prve smučke, meter dolge atomic, ki jih je od staršev dobil za tretji rojstni dan (praznuje ga 26. decembra). Smučati se je naučil v Geilu, enem izmed najbolj priljubljenih norveških smučarskih središč, kjer sta imela njegova stara starša počitniško hišico. Družino, Aksel ima pet let mlajšega brata Simena, je pri Akslovih osmih letih doletela huda tragedija: mama Ina je umrla po zapletu pri porodu, njun bratec pa čez leto in pol, potem ko je bil zaradi zdravstvenih težav ves čas v bolnišnici. Sesutemu očetu Bjornu, s katerim sta brata zelo povezana, sta potem pri vzgoji Aksla in Simena pomagala starša. Oče je storil vse, da bi nadaljevali vse dejavnosti, ki so jih počeli prej, tudi smučali. Aksel se je na belih strminah počutil kot riba v vodi.

Pri 15. se je nadobudni športnik preselil v Oppdal, kjer je obiskoval smučarsko gimnazijo, kjer je bilo vse prilagojeno športnemu razvoju dijakov. Že kmalu se je pridružil norveški mladinski reprezentanci, s katero je prekrižaril Evropo. Leta 2001 je začel tekmovati v svetovnem pokalu, leta 2002 pa blestel na mladinskem svetovnem prvenstvu v bližnjem Trbižu, kjer je zmagal v kombinaciji, v superveleslalomu je bil srebrn, v smuku in slalomu pa bronast.

80-krat na stopničkah
V 18 letih je osvojil skoraj vse, kar se osvojiti da: prvo od skupno 36 zmag v svetovnem pokalu je dosegel 27. novembra 2005 v Lake Louisu v superveleslalomu, dve leti pozneje je prvič postal svetovni prvak: zmagal je v smuku in veleslalomu. Skupno je stal na stopničkah kar 80-krat, zadnje zmage se je razveselil 14. decembra lani, ko je slavil na superveleslalomu v Val Gardeni.

Mali kristalni globus za skupno zmago v superveleslalomskem seštevku leta 2009. Foto: Reuters

Ko izgubiš 15 kilogramov mišic
Žal je imel v svoji karieri veliko opravka tudi s padci in vzponi. Marsikdo je zadržal dih ob njegovem padcu leta 2007, ko ga je na treningu smuka dotolkla proga Ptic roparic v Beaver Creeku. 11-centimetrska rana na stegnu, počeni zobje, zlomljen nos, premaknjeno črevesje, zlom ene od kosti v hrbtenici, odstranitev slepiča in pet zlomljenih obraznih kosti, ki so jih "odkrili" šele po skoraj dveh tednih. "Uau, sem pomislil, a to je pa za konec, kot neki bonus? To ne more biti dobro," je takrat dejal v svojem značilnem slogu. Namesto da bi tuhtal, zakaj in kako, se je že takrat odločno vrgel v rehabilitacijo. Več mesecev je bil doma pri očetu v Oslu, izgubil je 15 kilogramov mišične mase in potreboval pomoč pri najosnovnejših dnevnih opravkih. A sčasoma je postal nepotrpežljiv in z bratom Simenom sta, tako kot v otroških letih, zjutraj in zvečer "štanfala" na bližnje vzpetine. Šampion se je vrnil.

Aksel leta 2007 v Kranjski Gori, kjer se je z njim pogovarjal Luka Šefic. "Ne razmišljam o njiju, vesel sem le, da sta bila tam, ko sem začel, in da sem se od njiju tudi veliko naučil," je takrat dejal o svojih izvrstnih predhodnikih Lasseju Kjusu in Kjetilu Andreju Aamodtu.

Naporen čustveni tobogan
Notranja stabilnost in trdnost sta za športnika neprecenljiva, tako v času evforije zmagovanja kot v času poškodb in dolgotrajne rehabilitacije. "Med svetovnim prvenstvom leta 2007 (op. v Areju je takrat postal svetovni prvak v smuku in veleslalomu) sem prvič opazil, da si kot športnik na čustvenem toboganu, kar ti vzame veliko energije. Še posebej takrat, ko sem smučal vseh pet disciplin in je bil čustveni tobogan res zahteven. Težko je bilo tekmovati vsak dan. Takrat sem opazil: ko mi je šlo slabo, sem bil žalosten, in ko sem opazoval ljudi okoli sebe, so bili še bolj frustrirani, pa sem bil jaz tisti, ki bi moral biti najbolj prizadet. Enako je bilo z zmagami: takrat se je vsem zmešalo, sam pa sem rekel: Super, toda jutri je nova tekma. Skulirajmo se! To sem se naučil skozi leta: če želiš biti konkurenčen, recimo skozi celotno prvenstvo, ne smeš delati drame. Moraš ostati zbran," je povedal ob koncu kariere.

Neosvojena trofeja: smuk na Streifu
Z izjemo slaloma je slavil zmago v vseh disciplinah na skupno 13 različnih prizoriščih svetovnega pokala, izmuznila se mu je le najprestižnejša zmaga: smuk na znamenitem Streifu v Kitzbühelu, kjer je sicer slavil dvakrat v superveleslalomu (2013 in 2018).

S Kitzbühelom je povezana tudi ena od njegovih najhujših nesreč: 23. januar 2016 je zagotovo dan, ki bi ga gotovo z veseljem izbrisal. Brutalen padec na Petelinjem grebenu, po katerem je sicer sam vstal, in huda poškodba desnega kolena sta odnesla sanje ne le o zmagi na Streifu, ampak tudi nov kristalni globus. Sezone za 33-letnika, vodilnega v skupni razvrstitvi – do takrat je dosegel že sedem zmag, kar je bilo največ v njegovi karieri –, je bilo konec.

"Vrnitev" na SP: dve 6. mesti
Razočaranje je bilo toliko večje, ker je izpustil prejšnjo sezono, potem ko si je oktobra 2014 med pripravami v Söldnu med nogometom poškodoval Ahilovo tetivo. "Vrnil" se je le za svetovno prvenstvo februarja v Koloradu, kjer je bil tako v superveleslalomu kot smuku 6.

Kamen, papir, škarje s Streitbergerjem
A kljub novemu težkemu udarcu je ostal zvest samemu sebi: ko bi bilo verjetneje, da bo besen od nemoči, je svet obkrožila fotografija nasmejanega Aksla v bolnišnici v Innsbrucku, ko sta se s še eno žrtvijo Streifa Georgom Streitbergerjem igrala kamen, papir, škarje, kdo bo šel prej na operacijo. "Vedno tvegaš, ko greš na smuk. Sem pa vesel, da sem imel do zdaj tako dobro sezono, v našem nepredvidljivem športu to ni nekaj samoumevnega," je dejal v svojem vedno optimističnem slogu, daleč od tega, da bi se kadar koli smilil samemu sebi. "Navajen si, da si športnik. Naenkrat pa se počutiš bolj kot bolnik. A potem začneš ceniti majhne korake in izboljšave, dejansko to ni tako slabo."

Z jekleno voljo in trdim delom je v naslednjih mesecih naredil to, kar ga je odlikovalo vso kariero: neutrudno je delal iz dneva v dan, sprva še z berglami, počasi so, daleč od smučarskih
strmin, sledili dolgi kolesarski treningi. Več mesecev je namreč o teku lahko samo sanjal. "In sem spet na rehabilitaciji. Ali imam motivacijo, da grem skozi še eno rehabilitacijo drugič v enem letu? Imam! Smučanje je ultimativni cilj. Toda hkrati gre tudi za kup drugih stvari. Čim prej želim odvreči bergle. Hočem se sprehajati po obali, voziti kolo na kakšni lepi točki. Hočem dvigovati uteži in delati težke vaje. Samo ena metoda je, da pridem čim prej do teh stvari: odgovor je dober rehabilitacijski trening." Po novi poškodbi je izpustil tudi sezono 2016-2017, potem pa se v olimpijski sezoni veličastno vrnil. Pred olimpijskimi igrami je trikrat zmagal: v Beaver Creeku in Val Gardeni v smuku, v tako želenem Kitzbühelu pa v superveleslalomu.

Veselje v Pjongčangu: postal je prvi norveški smučar, ki se je okitil s smukaškim zlatom na olimpijskih igrah. Foto: Reuters

Prvi Norvežan z olimpijskim smukaškim zlatom
Sledil je vrhunec in zapis v zgodovino: kot prvi Norvežan in kot najstarejši smučar (ob zmagi je bil star 35 let) se je v Pjongčangu lani veselil zlate medalje v smuku. Slavje je bilo še toliko slajše, ker je srebro osvojil eden njegovih najboljših prijateljev in tudi tekmecev Kjetil Jansrud. Seveda ni kakšno posebno presenečenje, da sta še 20 minut pred tekmo sproščeno kartala.

To njuno povezanost, pa tudi siceršnje ozračje v majhni norveški ekipi, občudujejo številni spremljevalci belega cirkusa. Aksel je kot najstarejši predstavljal srčiko te generacijsko raznolike skupine smučarjev, ki so vajeni tičati skupaj dneve in noči po 200 dni letno, se cijaziti z enega konca celine na drugega v kombijih, da bi na strminah skušali premagati drug drugega. Kot so velikokrat povedali trenerji, je bil Aksel s svojim neprisiljenim svetovalnim pristopom, predvsem pa z veliko vnemo – nasmeh do ušes je imel tudi ob 4.00, ko so šli na trening – mlajšim kolegom velik vzor.

Vedno v središču pozornosti
Navdušenec nad motokrosom in vodnimi športi, ki je med počitnicami z veseljem oblekel tudi pilotsko uniformo in letel z norveškimi vojaki, je bil vseskozi med največjimi ljubljenci smučarske karavane, tako med športniki kot med navijači in novinarji. Očarljiv in dostopen, a tudi zelo stvaren, je vedno ohranil zdravorazumsko distanco do dogajanja okoli sebe. "V smuku, tako kot pri številnih drugih športih, je vedno prisotno tveganje. Tega se vsi zavedamo in smo ga vajeni. Del tvoje službe športnika je tudi to, da sprejmeš to tveganje in premikaš meje, da lahko greš hitreje. Da bi zmagal, moraš biti dober pri premagovanju svojih negativnih misli in obvladovanju tveganja. Sam nisem nujno tisti, ki bi veliko tvegal. Tako da moram prepričati samega sebe, da je vredno tvegati. Veliko lažje je tvegati, če je mogoče, da boš zmagal. Če je nagrada velika, se veliko lažje prepričam, da je vredno tvegati," je v enem izmed intervjujev razložil svojo športno filozofijo.

Glede njegovega spopadanja s strahom pa veliko pove naslednji podatek. Ko je leta 2009 raziskovalec skeniral Akslove možgane, je bil osupel: njegovi možgani so se na strah odzivali drugače kot možgani običajnih smrtnikov. "V štartnih vratcih se osredotočam na to, da bom agresiven in neustrašen, čeprav vem, da je to, kar bom naredil, nevarno. Ne morem se slepiti. To je nevarno. Takrat si rečem: 'Vem, da je nevarno, toda to je tveganje, ki sem ga pripravljen prevzeti.' Ko se zgodi nesreča, tega potem ni tako težko sprejeti," je lani za Aftenpost, pri katerem so pripravili obširno reportažo o njegovem okrevanju, razložil svoje razmišljanje.

Mojster udari še zadnjič
A vse poškodbe so zahtevale svoj davek, takšen, ki ga je bil še sposoben plačati, a telo se je odločilo in odločitev je dozorela. Ko je januarja letos v Kitzbühelu napovedal, da se bo po svetovnem prvenstvu v Areju poslovil, se je marsikomu kar milo storilo: velikemu Norvežanu bi vsak privoščil še en velik uspeh, četudi je vse kazalo, da je možnosti za to zelo malo. A mojster kot mojster je iz telesa iztisnil še zadnji maksimum za veličastno slovo: srebro v smuku.

Četudi je Jansrud pred tekmo dejal, da mu ne bo popuščal, bi mu verjetno z veseljem podaril tisti dve stotinki oz. 51 centimetrov, kolikor ga je ločilo od zlata. Prizori njunega slavja so jasen dokaz, kako trdno prijateljstvo se je stkalo skozi leta treningov in tekmovanj. Kralj je predal prestol kralju. "Če povem po pravici, vedel sem, da sem hiter za zmago ali medaljo, toda da se to zgodi na dan, ko je tekma, je pa nekaj drugega. Zelo sem realističen: ko je padla odločitev (op. o upokojitvi), je bilo to to. Četudi ne bi dobil medalje, ne bi mogel vzeti besede nazaj. Ne gre za to, da nisem čustven, ampak bolj za to, da nekatere stvari v življenju lahko spremeniš, drugih pač ne. Preteklosti ne moreš spremeniti," je dejal ob sklepu kariere.

Mediji budno spremljajo tudi Akslovo zasebno življenje. Po štirih letih zveze se je leta 2013 razšel z ameriško smučarko Julio Mancuso (na fotografiji), po njej pa je javno kot partnerico pokazal le še norveško manekenko Gitte Lil, s katero pa sta se lani razšla. Foto: EPA

Radovedno v novo poglavje življenja

In kaj zdaj? "Koleno je kar v redu. Za to, kar bom počel v preostanku življenja, bo čisto uporabno. Seveda zdaj govorim z netekmovalnega vidika. Z vidika profesionalnega smukača, ki je tekmoval na najzahtevnejših smukih, pa ni tako dobro. Ampak to je tako in tako zdaj že preteklost," je po koncu svetovnega prvenstva v Areju dejal po skandinavsko prizemljen. Čeprav je bil smučanju predan z vsakim vlaknom telesa, se je že dalj časa pripravljal na "upokojensko" življenje po koncu smučanja. V času poškodb je obiskoval različna podjetja, med drugim tudi v Silicijevi dolini, in se udeleževal zelo raznolikih srečanj in konferenc. Nekje vmes se je tako začela orisovati tudi posmučarska kariera. Nekaj dni po vrnitvi iz Areja je tako že sedel s svojimi sodelavci, s katerimi sodeluje pri svoji lani ustanovljeni blagovni znamki Greater then A, že v preteklih letih je začel sodelovati z različnimi zagonskimi podjetji. "Rad bi se čim več naučil, zelo sem radoveden," ne skriva velike vneme po osvajanju drugih ciljev. "Čez nekaj let nihče več ne bo omenjal mojega imena," je dejal ob slovesu.

A kot so zapisali pri njegovem dolgoletnem pokrovitelju, se ne bi mogel bolj zmotiti. "Smučanje ne bo pozabilo Aksla, šampiona, ki je zmagoval in pokazal svetu, kako je treba zmagovati – s skromnostjo in šarmom, s slogom in nasmehom."

Are 2019: Veselje norveške ekipe, ki jo krasi velika povezanost. Foto: Reuters