Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Četrta sezona zabavne in poučne dokumentarne serije z naslovom Kdo se boji slovenščine ponuja nove tri dele, v katerih odkrivamo mladim privlačne načine raziskovanja maternega jezika. V prvem delu, ki bo na sporedu 1. februarja, se bomo prepustili čarobnosti pripovedovanja. Naš šolski sistem nagovarja zlasti učence, ki radi berejo, medtem ko se otroci, ki si vsebino lažje zapomnijo s poslušanjem, ali tisti, ki potrebujejo praktično izkušnjo, lahko počutijo odrinjene na rob. Tako opozarja profesor slovenščine dr. KLEMEN LAH in dodaja, da ne pozna otroka, ki ne bi rad poslušal doživetega pripovedovanja, temu pa naš šolski sistem namenja premalo pozornosti. Pridružili smo se učencem OŠ Tinije in z njimi prisluhnili napeti pravljici, ki jo je pripovedovala pesnica in pisateljica ANJA ŠTEFAN; drugošolci OŠ Koseze so ob pripovedovalki ŠPELI FRLIC sami sestavljali in si pripovedovali zgodbe; izjemen pomen pripovedovanja in poslušanja poudarjata tudi igralka JANJA MAJZELJ in glasbenik BOŠTJAN GOMBAČ, pritrjuje pa jima prvošolka ADA, ki najlažje zaspi, kadar ji mami TEJA prebere pravljico za lahko noč.
Reke in potoki so poplavljali od nekdaj in tudi suše niso nič novega. Še nedolgo tega smo govorili o petstoletnih in stoletnih poplavah in sušah, danes pa so te veliko bolj pogoste. Pridejo nenadoma in povzročajo katastrofe. Suše se pojavljajo celo tam, kjer jih nekoč niso poznali. Zakaj je tako? Podnebne spremembe so izmerjeno dejstvo, povzročamo pa jih ljudje sami. Klimatološki podatki potrjujejo, da se je Slovenija v zadnjih 30-ih letih ogrela za stopinjo in pol. Seveda segrevanja ne moremo ustaviti, lahko pa ga upočasnimo in se na podnebne spremembe ustrezno odzovemo. Kako bomo to storili? *Za stopinjo preveč* je dokumentarni film, v katerem o podnebnih spremembah in nenadnih vremenskih pojavih spregovorijo klimatologi, agrometeorologi in hidrologi ter tudi tisti, ki jih vremenske katastrofe neposredno prizadevajo.
Veliko delamo. Precej hitimo. Težko se ustavimo. Živimo v času, ko zares nimamo časa. Ali pa si ga samo ne vzamemo, ker se nam zdi, da bi ga bilo nespodobno imeti na pretek. Delovni procesi nas namreč nagovarjajo k nenehni navzočnosti, hitri odzivnosti, stalni dosegljivosti; bili pa naj bi kar se da hitri, produktivni in učinkoviti. Kateri procesi so pripeljali do ideje maksimalnega izkoristka časa, zakaj nas je praznega časa strah in kaj nas je o času in naglici naučila ustavitev javnega življenja?
Fotografije mladih, lepih teles in nasmejanih obrazov, slogani o tem, da je treba življenje zajemati z veliko žlico, reklamni oglasi, da je treba uživati in biti srečen … A kaj sreča sploh je, kaj užitek in kaj življenjsko zadovoljstvo? V želji po iskanju sreče odrivamo na stran vse, kar je negativno in neprijetno, hlastamo za novim in lepim, iščemo in kupujemo, medtem pa pozabljamo, da je sreča izmuzljiva, vedno korak pred nami in nikoli zares trajno ulovljiva.
Fotografiranje je danes postalo sestavni del našega življenja. Fotografiramo svoje bližnje, pomembne dogodke, hrano, sebe. In tako nastanejo sebki, jazki, svojki, fotografski avtoportreti. Selfiji! Selfije popravljamo, olepšujemo in iz njih odstranimo vse, česar ne maramo. Nekaterim se tako zdijo izraz naše samovšečnosti, drugi vidijo v tem priložnost za samopromocijo, spet tretji način, kako se za trenutek iztrgati iz neusmiljenega kolesja časa in minljivosti. Selfiji kot fenomen mlajših in starejših ter krik novodobnega imperativa biti navzoči in videni.
Naša družba se neprestano spreminja in nas postavlja pred nove izzive in številne spremembe. Izpraševanje o družbenih fenomenih, njihova refleksija in njihovo spoznavanje iz različnih zornih kotov je vodilo serije Družbeni fenomeni. S proučevanjem fenomenov ne zapisujemo le zgodovine in duha časa, temveč zapisujemo tudi določeno družbeno dogajanje, ki vpliva na širšo družbo.
Kaj nam pomeni obleka, zakaj je potrošniška kultura naravnana v nove in nove nakupe, kako smo povezani s svetovno tekstilno industrijo in kakšne probleme prinaša modna industrija kot ena največjih industrij v svetu tako iz okoljevarstvenega, socialnega in gospodarskega vidika? In kaj je trajnostna moda, kakšne so alternative – od izmenjevalnic in oblačil iz druge roke do njihove modne nadgradnje za nove modne kreacije in recikliranja? Odgovore nam bodo nizali prof. dr. Breda Luthar, Peter Movrin, prof. Almira Sadar in Simona Lampe, spoznali pa bomo nekatere primere dobre prakse pri izmenjavi in recikliranju oblačil.
Osmice so posebnost še iz časov Karla Velikega, ki so se kljub burni zgodovini ohranile do današnjih dni. Kmetje gostom na osmici postrežejo doma pridelano hrano in vino, opravilom in pridelavi kakovostnih domačih proizvodov pa se z veliko truda posvečajo vse leto. Gledalce bo od osmice do osmice vodil Igor Malalan, ki se je na bolj naključno pot odpravil s kolesom, vendar ga je srečanje z etnologom dr. Janezom Bogatajem navdihnilo, da je začel raziskovati različne osmice. Tako je obiskal osmice v Brjah in Brestovici na Krasu, Lokavcu pri Ajdovščini in Medjevasi na italijanski strani meje. Kot znan televizijski obraz se je hitro vključil v veselo druščino na osmicah in pokramljal z gospodarjem kmetije, osmičarjem, in gosti. Kljub veselemu druženju na osmici bo gledalec gotovo začutil dušo osmice. Kajti osmica je več kot le ponudba domače hrane in doma pridelane žlahtne kapljice; je ljubezen do dela na trdi zemlji in obnavljanje starih sort vina, potrpežljivo spremljanje sušenja pršuta in drugih izdelkov in je pravzaprav celoletno delo vse družine. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiserka: Ita Obersnu Direktor fotografije in snemalec: Aleš Živec Montažer: Andrej Modic
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Četudi gre za pogovorno slovenščino je eden najmočnejših dejavnikov za ohranjanje slovenskega jezika med mladimi gotovo hip hop. »Leta 2210 nobedn ne bo več govoru slovensk, leta 2210 nobedn nebo razumeu teh besed ...« tako poje Nipke v skladbi 2210 iz albuma Buden, ki je v produkciji Dravle records združil trenutno najbolj vroče glasbenike med mladimi (NIPKE, JOKER OUT, MATTER, ZALAZASPER, EZRA, TRKAJ …). S privoljenjem mojstra MOJMIRJA SEPETA je v skladbi uporabljen tudi del refrena zimzelene popevke Brez besed s katero se je v izvedbi Berte Ambrož na Evroviziji leta 1966 prvič slišal slovenski jezik. Dokumentarec ponuja simpatično in živo medgeneracijsko ter multižanrsko sinergijo. Sporočilo, ki ga nosi pa se zrcali v izjavi producenta Damjana Joviča (Dravle records): "Slovenščina je stanje uma!"
V srednjem toku reke Soče se malo iz idiličnega mesteca Kanal, ki kraljuje nad reko, vanjo izliva potok Doblarec s skrivnostno sotesko. Doblarec (ali po domače Perilo) je najmočnejši desni pritok Soče v njenem srednjem toku. Hitro poglabljanje Soče v kvartarju mu je zniževalo erozijsko bazo, zato je izdolbel sotesko, v kateri je nekaj slikovitih slapov. Slapovi so tudi na pritokih. Za sotočjem z Lepenko je Doblarec v apnenec vrezal globoko, ozko sotesko. Pod mostom h Kolarju se soteska zoži v korita, globoka 25–30 metrov. V tej skrivnosti vodni krajini potoka Doblarec, soteske in njene širše vodne krajine skupaj z mestom Kanal si je prav zaradi njene skritosti mogoče predstavljati, kako so v starih časih staroverci tu našli prostor za stik z transcedenco. To je bila skupina ljudi, ki so drugače pojmovale svet kot ljudje v njihovi okolici. Živeli in čutili so z naravo in prav v teh temačnih delih soteske, kjer sonce redko posije, so našli mir in prostor za svoje obrede.
Ob trideseti obletnici samostojne države so v Uredništvu izobraževalnih oddaj pripravili oddajo Slovenski likovni simboli, v njej pa so si kot izhodišče postavili vprašanje o specifičnem izrazu, vsebini in slogu slovenske likovne umetnosti v zgodovini in danes. S to temo so se ukvarjali številni strokovnjaki in umetniki zlasti na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je vzpostavljala nacionalna umetnost v ustvarjalnem, organizacijskem in študijskem smislu, danes pa nekateri menijo, da ta vprašanja niso več aktualna. Pri nastajanju oddaje so sodelovale številne institucije in odlični strokovnjaki s področij kulture in likovne umetnosti ter zanimivi sodobni ustvarjalci raznolikih umetnostnih področij. Scenarist Andrej Doblehar, režiser Božo Grlj.
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico dokumentarnega filma Skupaj. When did people forget that they are stronger together? When did we forget about the advantages of working in unison and in cooperation with each other? People from the Posočje region have never forgotten that. After Slovenia gained its independence, farmers from the region organised themselves, established a co-op and its successful development enable even the smallest of farms in the valleys and mountains to survive, as Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj and Franc Žbogar try to explain in this documentary.
Izobraževalno-dokumentarni filmi in oddaje, o kulturni in naravni dediščini, slovenskem jeziku, zgodovini, o znanosti in aktualnem družbenem dogajanju.
Oddaja opozarja na onesnaženost morja s plastiko in še posebej z mikroplastiko. Ta nato zaide v ribe, te pa končajo na naših krožnikih in v človeškem organizmu. Rešitev pa niso čistilne akcije na morskih obalah. Okrepiti je treba zavedanje, da moramo spremeniti naša dejanja in predvsem industrijo, ki je največji onesnaževalec.
Dokumentarni film, ki vodo obravnava iz različnih vidikov, tudi z aspekta, kako podnebne spremembe vplivajo na vodni krog. Šele, ko nas prizadene katastrofalna vodna ujma, se za hip zamislimo, da se nam narava maščuje za naše mačehovsko ravnanje. So aktualni begunski eksodusi res samo posledica državljanske vojne, ali moramo vzroke iskati tudi v ekstremnih vremenskih vzorcih, ki so posledica podnebnih razmer? Voda je hrana, kar se zavedajo številne multinacionalke, ki vedo, da so vodni viri strateška surovina in modro zlato 21. stoletja. Film sooča domače in tuje strokovnjake, ki delujejo na različnih področjih, biologije, klimatologije, arheologije, okoljske ekonomije in umetnostne zgodovine. Protagonist filma je jamski potapljač in podvodni snemalec Ciril Mlinar Cic, večkrat nagrajeni avtor, ki v besedi in sliki opozarja na pestro biotsko raznovrstnost slovenskega jamskega življenja in na njihovo ogroženost zaradi človekovega vpliva.
V Sloveniji imamo najmanjše število mladih v zgodovini samostojne države. Njihovo število je upadlo kar za tretjino. Strokovnjaki so v tokratni nacionalni raziskavi ugotovili številne razlike v vedenju in življenju mladih s tistimi izpred desetih let. Donedavna pasivnost mladih je obrnila trend, zgodil se je odboj, skoraj na vseh področjih življenja mladih so raziskovalci zaznavali naraščanje aktivnosti. Čedalje bolj digitalizirana mladina se intenzivneje ukvarja s svojim zdravjem, športom, umetniškim udejstvovanjem, celo politika jih vse bolj zanima. Še nikoli doslej nismo imeli tako polarizirane mladine. Opredeljujejo se bolj skrajno levo ali desno, pri čemer politična sredina izginja. Raziskovalce je močno presenetila tudi izjemno visoka ekološka ozaveščenost slovenske mladine. Prej se odseljujejo od staršev, pozneje bi imeli otroke, njihove vrednote pa postajajo vedno manj kolektivistične in bolj individualistične, povečuje se individualna želja po uspehu. Istočasno narašča strah pred neuspehom, zlasti v šoli ali službi. Stopnja brezposelnosti je sicer padla na zgodovinsko nizko raven, vendar njihovi strahovi s tem niso odšli. Vsaka zaposlitev ni tista, ki si jo mladi želijo. Velik problem pomenijo tudi prekarne oblike dela, ki jih statistika obravnava kot zaposlitev. Mladi pa dobro vedo, da jih prekarne in druge oblike dela ne vodijo do reševanja stanovanjske problematike, saj so visoke cene nepremičnin dovolj zgovorne. Stanje se je v zadnjem desetletju še poslabšalo. Zato se ne gre čuditi naraščanju števila mladih, ki so se znašli v hudih duševnih stiskah. Zato ni presenetljiv še en izsledek raziskave: mladi manj zaupajo v družbene ustanove, še manj politiki, saj imajo občutek, da jih je izdala. Dokumentarni film predstavlja šest mladih zgodb, ki slikovito kažejo, kako je v naši domovini biti mlad. Ni tako zelo hudo, prav rožnato pa tudi ne. Scenaristka Jasna Krljić Vreg, režiser Amir Muratović, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Zlatjan Čučkov.
In the entire history of the country's independence, there have never been so few young people in Slovenia. Their number has dropped by a full 30 percent. The most recent national survey has revealed many differences between the behaviour and life of young people today and 10 years ago. While young people used to be passive, the trend has now reversed; an increase in activity can be observed in almost all areas of life. Increasingly digitised, young people are paying more attention to their health, sports and artistic expression, and are even becoming more interested in politics. Never before have young people been so polarised; they identify as left or right, while the political centre is disappearing. Researchers were also surprised by their very pronounced environmental awareness. Young Slovenians are more likely to move away from home sooner, would put off having children, their values are becoming less collectivist and more individualistic; the individual desire for success is increasing. At the same time, the fear of failure, especially at school and at work, is growing and does not subside, even though the unemployment rate is at a record low. Not every job is what young people want, and the statistics also include precarious employment, which is a major problem. Young people are well aware that precarious and other jobs cannot solve their housing problems with inflated property prices. And this has only worsened in the last 10 years. Therefore, the increasing number of young people suffering from severe mental health problems is hardly surprising. Also unsurprising is that the survey has found that young people have little trust in social institutions and even less trust in politics because they feel they have been betrayed by the politicians. The stories of six young people paint a vivid picture of what it means to be young in Slovenia. It is not all bad, but it is not exactly rosy either. Screenplay by Jasna Krljić Vreg, directed by Amir Muratović, photography by Jure Nemec, edited by Zlatjan Čučkov.
Neveljaven email naslov