Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na Sardiniji je mogoče pridelati odlično surovino za proizvodnjo butičnega piva, kar je spodbudilo dva prijatelja, da sta se lotila tega posla in ga povezala s kulturno dediščino otoka. Mladi vinarji iz pokrajine Mamoiada, ki se nahaja na Sardiniji, pridelujejo staro sorto grozdja in vino Cannonau, v zadnjih letih pa so odprli številne kantine. Tradicija proizvodnje francoskega konjaka se nadaljuje tudi v francoski Novi Akvitaniji, v bližini pristaniškega mesteca La Rochellle.
Tomaž Furlan je sprva delal le videe, v katerih je bil edini igralec, uporabnik lastnih ’mučilnih strojev’: težkih kovinskih protez, kamnitih cokel, naprav, ki te lopnejo po glavi ali udarijo po prstih. Ko pa bi morale te naprave postati objekti na umetniških razstavah, jih je moral izdelati na novo. V svojem ateljeju na Metelkovi cele noči sestavlja zapletene stroje iz odvrženih predmetov. Njegovo načelo je, da lahko obiskovalci te umetnine tudi preizkusijo, zato jih ves čas popravlja in izboljšuje. Oba umetnika na humoren način opozarjata na nesmiselne zahteve, ki jih pred nas postavlja današnja družba. Obiskovalca galerije vabita k sodelovanju in ga spodbujata k premisleku in lastnemu raziskovanju. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda predstavlja umetnike, ki se z govorico sodobne umetnosti ozirajo v današnji čas.
Andrea je študiral fizioterapijo v Milanu in ni nikdar razmišljal, da bi se ukvarjal s pridelavo pomaranč kot njegov oče. Ko je spoznal svojo ženo Poljakinjo, pa se je odločil, da se preselita na Sicilijo, začneta pridelovati pomaranče, zasadita oljke in nova drevesa na degradiranih površinah ter ustvarita pravično zadrugo sicilijanskih kmetov. Ta danes prodaja sadje in zelenjavo po vsem svetu.
VLADIMIR LEBEN se pri natančnem in potrpežljivem slikanju poglablja v živalsko dušo. Predstavlja nam živali, ki so zlorabljene in mučene: nastopati morajo v cirkusu, medvedi plešejo po vroči žerjavici, pasje mladičke nabadajo na trnek. Potepuški psi iz okolice Moskve se vsak dan z metrojem odpravijo po hrano v središče mesta. To zgodbo je predstavil v treh monumentalnih slikah, ki so dobile svojo ponovitev v vezeninah. Tudi on je svoje izkušnje pridobival pri animaciji in jih združil v duhovit film z naslovom Prdci – Vonj ljubezni. Že dvajseta oddaja iz dokumentarnega niza Zapeljevanje pogleda predstavlja dva avtorja, ki jima veliko pomeni zgodba. Rada imata ilustracijo, risarska strast pa ju zapelje v večletne garaške projekte filmske animacije. Podobam dodajata gibanje, z njuno domišljijo vstopamo v svet živali in rastlin, v vizualna občutja, za katera smo bili prepričani, da se jih ne da upodobiti.
Ko govorimo o Velenju, gotovo ne pomislimo na staro trško jedro, ki ga krona mogočen grad, temveč na novo mesto, ki je bilo zgrajeno po drugi svetovni vojni in je veljalo za socialistični čudež. Sprehodili se bomo tako po starem kot po novem Velenju in predstavili na eni strani grad z muzejskimi zbirkami in na drugi strani modernistično arhitekturo. Poseben poudarek oddaje bo na dediščini premogovništva, ki je ključno zaznamovalo življenje v mestu in narekovalo njegov razvoj, Velenje pa ostaja edino rudarsko mesto pri nas. Gostje v oddaji bodo zgodovinar in geograf Damijan Kljajič, vodnik v rudniku Aleš Rehar in arhitektka Tjaša Rošer. Avtor in voditelj: Andrej Doblehar Režiserka: Ita Obersnu
Kamnik se je v srednjem veku izoblikoval kot deželnoknežje mesto ob glavni prometni cesti na Štajersko, po tem obdobju pa je nov vrh doživel v dobi baroka. Je eno naših najdragocenejših zgodovinskih mest v katerem so se ohranile zanimive legende in bogata kulturna dediščina z raznolikimi muzeji in zanimivostmi. Kamnik bomo spoznavali s pomočjo domačinov – poznavalca lokalne zgodovine Franceta Malešiča, mojstrice poslikave majolk Irene Radej ter umetnostnega zgodovinarja in specialista za Plečnika Noaha Charneyja.
Pistacije s Sicilije so zaradi kakovostne zemlje, ki je pomešana z lavo iz Etne, zelo cenjene, grozdje in vino z območij, ki jih je na Korziki zaščitil tudi Unesco, ima visoko ceno, prav tako portovec iz doline Douro na Portugalskem. V tej naravni in kulturni dediščini nastajajo številni projekti.
Film nas popelje po preteklosti mariborske študentske delovne brigade. Ta je nastala spontano, po velikem potresu v Posočju. Takrat se je študent Zoran Kačičnik, pobudnik akcije, domislil, da bi študentje po svojih močeh pomagali odpravljati posledice naravne nesreče, predvsem pa je želel prostovoljstvo povezati z vsakodnevnimi stiki z ljudmi, prizadetimi ob tej naravni nesreči. Tem je druženje s študenti nekoliko omililo prebijanje skozi težke čase po potresu in pomagalo pri premagovanju hudih stisk. Film spremlja 17. študentsko delovno brigado v Dobrovniku. Udeleženci so spoznavali vrednote, kot so prijateljstvo, spoštovanje, prostovoljstvo, skupno delo. To je bilo obdobje, v katerem so kot generacija s svojim delom pustili pečat v širši družbi. Delo v brigadah je obenem tudi nasprotje potrošniške družbe in sebičnosti. Domačini so za pomoč zelo hvaležni, in to udeležencem pomeni izjemno veliko. Ko pa jih spoznamo od blizu, sprevidimo tudi, da so to študenti, ki se jim ne obetajo dobre službe - da torej pomoči potrebnim pravzaprav pomagajo tisti, ki so pomoči potrebni tudi sami .
Slikar MILAN ERIČ je sprejel povabilo za pregledno razstavo v ljubljanski Mestni galeriji. Največje slike so sestavljene iz številnih listov velikosti A3 in jih je prinesel kar v kartonasti škatli. Zamisel za to je dobil, ko sta z Zvonkom Čohom galerijske stene tapecirala s tisoč in več risbami risanke Socializacija bika. Velikokrat si pomaga tudi s fotokopiranjem na prosojnice in tako iz starejših ilustracij ustvarja nove kolaže. Da bi lahko v kratkem času pripravil več del, si je pomagal z novo tehniko, ki jo imenuje Polivanke. Na koncu je bila galerija natrpana z deli in postavitev je dobila naslov Nepregledna razstava.
Vojna je vseobsegajoče zlo, ki prizadene vsakogar, ne glede na status, stan, spol, veroizpoved. Pod seboj potepta temeljno človekovo dostojanstvo in v ljudeh vzbudi najnižja čustva in nagone. Vojna za sabo pusti nešteto grobov. Vojna je vsesplošen pojav vseh obdobij in vseh družb, znane so tudi med nam najbližjimi primati. Izraža našo potrebo, da se opredelimo kot družbena skupina, kjer obstajamo »mi« in »oni«. O nesmiselnosti vojn in morebitnem svetu brez vojn razmišljajo: Nebojša Tejić, uveljavljen fotograf v Sloveniji, ki je kot otrok med vojno v Bosni prišel v Slovenijo in tu ostal, dr. Mirt Komel, filozof, sociolog, profesor na FDV-ju in pisatelj, dr. Petra Svoljšak, zgodovinarka, ki raziskuje 1. svetovno vojno, ter prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in humanist.
Strast do letenja je dokumentarni film o treh letalcih in eni letalki. Štiri različne osebnosti, štiri različne zgodbe, štiri strani neba in ena skupna lastnost. Vsak od njih je pripravljen storiti skoraj vse, da je lahko čim več v zraku. V letalu. Potniškem, vojaškem, akrobatskem, šolskem. Strasti do letenja ne moreš pridobiti, strast do letenja je prirojena. V dokumentarnem filmu, ki je nastal po scenariju in v režiji Dušana Moravca, so glavni portretiranci Alja Berčič Ivanuš, Benjamin Ličer, Primož Jovanović in Miro Majcen. Alja Berčič Ivanuš je prva kapitanka na Slovenskem in nadaljuje tradicijo svoje družine, saj je bil tudi njen oče pilot potniškega letala, prav tako pa tudi njen mož. Za poklic se je odločila že v osnovni šoli, postala je prva slovenska vojaška pilotka, zdaj je kapitanka na potniškem letalu. Benjamin Ličer Benjo je legendarni primorski letalec, ki se v svoji dolgoletni karieri pilota ni zadovoljil samo z letalskimi dosežki, pa čeprav je postal tudi večkratni prvak v akrobatskih letih. Uživanje v zraku je namreč želel združiti tudi s humanitarnim delom. Njegov pogled iz zraka rešuje življenja na tleh. Primož Jovanović je rosno mlad sledil svojemu starejšemu bratu na lokalno letališče, se vpisal na tečaj za jadralnega pilota in se zastrupil z letenjem. Po šolanju na letalski akademiji v Phoenixu v Arizoni je dokončal še ljubljansko strojno fakulteto in postal poklicni pilot. S strastjo do letalske tehnologije in letenja je obnovil in nadel civilno preobleko dvema vojaškima reaktivnima letaloma Galeb. Miro Majcen, fotograf, ki med drugim po naročilu fotografira tudi Rolling Stonese, je pred šestimi leti začel svojo pilotsko pot kot popoln začetnik. Zdaj že sam leti v različnih tipih letal, njegov največji cilj je, da bo čez deset let postal pilot največjih potniških letal.
Visoko na severu Evrope so ljudje tesno povezani z naravo, ne le poleti, ampak tudi pozimi, ko se temperature spustijo pod –25 stopinj Celzija. Mladi ljudje si tudi v takšnih razmerah ustvarijo posel, bodisi s psi haskiji v turistične namene, na laponskih kmetijah, prav tako pa je zelo prestižno, če si rejec severnih jelenov.
»Jezikoslovci spremljamo življenje prek besed. Zato poznamo smrt besed, njihovo rojevanje in življenje, poznamo njihova čustva.« Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša slovaropisci zbirajo in izbirajo besede že več kot sedemdeset let. Najprej v tiskanih izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, danes pa je v spletnem portalu Fran, ki je dostopen vsem, zbranih kar 40 slovarjev in drugih jezikovnih virov. Lani pa so bili še posebej ponosni na Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki je nastajal skoraj 50 let. »Slovarji so ogledalo časa«, pravijo ustvarjalci slovarjev – zbiralci in izbiralci besed. Z njimi smo razmišljali o tem, zakaj imajo besede tako veliko moč, da nas lahko razveselijo in prizadenejo, kaj pomenijo izbrane besede leta, kako nastajajo nove besede, zakaj se besede s časom spreminjajo, katere nove so nastale v času pandemije novega koronavirusa. S Kozmo Ahačičem, predstojnikom Inštituta pa smo se spraševali, kako je slovaropisje povezano z vzgojo psa, ali imajo jezikoslovci najljubše besede, katera beseda se ga je v zadnjem času najbolj dotaknila, kako je glasba povezana z jezikom. Za jezikoslovce je jezik odnos: »Še tako natančni slovarski opisi ne bodo presegali nerazumevanja med nami. Beseda nesporazum ne vsebuje po naključju istega korena kot beseda razumeti. Razumeti jezik pa pomeni razumeti človeka, ki ga govori.»
MIRKO BRATUŠA je ob stebre nekdanje samostanske cerkve v Kostanjevici na Krki postavil Hipokrite. Antropomorfne figure ob dotiku presenetijo, saj so ogrevane na telesno temperaturo. Na razstavi Grelci za vroče občutke so se jim pridružili kipi, ki toploto Hipokritov uporabljajo za lastno hlajenje. V velike keramične skulpture je skril zapleten sistem cevi in toplotno črpalko. Kipi lahko ustvarijo nenavaden obrat tudi tako, da se razletijo pred preveč radovednim opazovalcem. Kiparja odlikuje odlično poznavanje materialov in tehnik, omogoča jima, da se podajata v področja skrajnih mej trdnosti, napetosti, da razmišljata v večjem merilu. Predvsem pa dopuščata materialu, da razvije svojo govorico. V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda spremljamo ustvarjalne postopke in poskušamo izluščiti pomene, ki nam jih posredujejo avtorji s svojo pripovedjo.
Mladi, visoko izobraženi Evropejci se vse pogosteje lotevajo projektov v povezavi s kmetijstvom. Predstavljamo zgodbe iz Estonije, Švedske in Finske.
Kipar MATJAŽ POČIVAVŠEK pri svojem delu uporablja plemenite materiale: srebro, bron, ebenovino, carrarski marmor ali jeklo. Materialom se poskuša približati s spoštovanjem njihovih lastnosti. To ga sili v ekonomičnost pri obdelavi in oblikovanju. Kadar v kovačnici obdelujejo deset in več ton težke bloke, strojem dovoli pustiti sled v nastajajoči obliki. Njegov ideal je skulptura, ki bi jo material ustvaril sam, brez dotika umetnikove roke. Tako iz meseca v mesec v kalup vliva vosek, dokler se ne zgosti v obliko, s katero bo zares zadovoljen.
Ljubezen ne pozna meja. Ljubezen nima okusa in vonja. Ljubezen ne šteje kromosomov. Ljubezen lahko zadene vsakogar. Kratki dokumentarni film s preprostim naslovom Ljubezen pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni Atife ter o ljubezni, ki si jo izkazujeta Ina in Aljaž. Atifi, Ini in Aljažu je skupno to, da so osebe z motnjami v duševnem razvoju. Avtor filma se je spopadel z vprašanji, kako vsi trije sprejemajo ljubezen in kako jo izkazujejo, kako prenašajo izgubo ljubljene osebe … V filmu pa spoznamo tudi njihove želje in sanje, ki se razblinijo takoj, ko trčijo ob zidove birokracije.
»Človek, ne jezi se!« je kratek dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o edinem slovenskem pritlikavem paru. Martina in Anton se trudita živeti popolnoma običajno družinsko življenje, ki pa je zaradi njune velikosti vsak dan znova pred preizkušnjo. Poleg tega se nenehno spopadata s predsodki, ki jih ljudje običajne velikosti gojimo do tistih, ki bolehajo za genetsko boleznijo ahondroplazijo. Zakonca nizke rasti, ki imata sina 'normalne' velikosti, te predsodke razbijata na različne načine. Film »Človek, ne jezi se!« nastavlja ogledalo vsem tistim »majhnim« ljudem, ki si domišljajo, da so veliki.
Število prebivalstva v svetu raste, s čimer je povezano tudi večje povpraševanje po hrani. Ob teh dejstvih se rojevajo nove ideje, med katerimi so kmetije na morju, ki pridelujejo alge, bogate s proteini. Tudi nizozemski kmetje, ki imajo površine blizu morja, gojijo rastline, ki so odporne na sol ter z njimi proizvajajo proteinske dodatke. Ribiči iz Camollia blizu Genove pa ohranjajo star način ribolova, imenovan tonarela.
Ljudje imamo do različnih živalskih vrst različen odnos. Do nekaterih čutimo neskončno ljubezen in smo do njih zaščitniški, ljubeči, druge nas navdajajo s strahom in odporom. Zato so nekateri zgroženi, ko opažajo, da se zadnje čase tudi v slovenske domove naseljujejo živalski ljubljenčki, ki po njihovem mnenju in za dobro celotne družbe in okolja tam nikakor ne bi smeli biti! Strah ali odpor pri ljudeh vzbujajo predvsem kače in nekatere pasme psov, ki naj bi bile smrtno nevarne in vsekakor neprimerne za sobivanje s človekom na njegovem domu in v obljudeni okolici. Lastniki t.i. nevarnih psov in kač nam bodo v oddaji skozi svoje izkušnje sobivanja z njimi dokazali, da so osnova za strah in odpor do teh živali večinoma v družbi zasidrani predsodki in predvsem nepoznavanje teh živali, ki so lahko čudoviti hišni ljubljenčki.
Neveljaven email naslov