oktober 2021 I nazaj
Pomurska regija je daleč najmanj razvita med slovenskimi regijami, ugotavlja UMAR. A tako je že dolga desetletja. Presenetljivo je to, da se je kljub dolgoletnim zavezam politike, da bo spodbujala enakomeren razvoj regij, razkorak med najmanj in najbolj razvito regijo v zadnjem obdobju povečal. Pomurje za najbolje razvito osrednjeslovensko regijo zaostaja za 3,5 krat, v 2014 je bil njen zaostanek manjši. Poleg osrednjeslovenske sta le še dve regiji, gorenjska in jugovzhodna, ki sta razviti bolje od slovenskega povprečja, preostalih devet slovenskih regij je pod povprečjem. Ko govorimo o razvoju je zgovoren tudi podatek, da je skoraj polovica ozemlja Slovenije opredeljena kot obmejno problemsko območje.
Regionalna razvojna politika brez jasnih ciljev
V Sloveniji so ob prelomu tisočletja s posebnim zakonom vzpostavili mrežo razvojnih institucij, ki morajo poskrbeti za vsa ta manj razvita območja oz. regije. Postavili so sistem dvanajstih regionalnih razvojnih agencij, v vsaki od regij po eno, te imajo trenutno v štirih regijah še 15 sodelujočih lokalnih agencij, med sabo in tudi z drugimi institucijami pa se povezujejo v regionalne razvojne mreže. Skupaj tako za regionalni razvoj skrbi okoli 300 institucij. Najpomembnejše so prve omenjene regionalne razvojne agencije, a razvojne dokumente, ki jih pripravijo, morajo sprejeti razvojni sveti regij in nazadnje sveti regij – na koncu torej župani občin v regiji. Zakaj se ob tolikšnem »razvojnem aparatu« dolgoletne in tudi uzakonjene obljube o skladnem razvoju ne udejanjijo?
Minister, pristojen za regionalni razvoj, Zdravko Počivalšek, sicer zagovarja, da je "struktura regionalnih razvojnih agencij dobra, da pa jo je potrebno prevetriti," večji del uspešnosti ali neuspešnosti posameznih agencij pri razvoju regij je po njegovem 'človeški faktor'.
Eden redkih strokovnjakov za regionalno politiko v Sloveniji dr. Janez Nared z Geografskega inštituta Antona Melika - ZRC SAZU ugotavlja, da ima tako zastavljen sistem slovenske regionalne politike, "več pomanjkljivosti in kritičnih točk; ena je ta, da nimamo sistema spremljanja in vrednotenja razvoja. Ti dve komponenti nista vključeni niti v programiranje razvoja. Tako pridemo do tega, da je razvoj kakor olimpijske igre brez štoparice: dokler se ne meri časa, vsak lahko zase pravi, da je najboljši. Najpomembnejše torej je, da so cilji jasno zastavljeni, kar lahko pomeni merjenje in nadzor na vsakem koraku," ki zdaj manjka. Umanjkanje jasnih smeri je razvidno že v tem, pravi dr. Nared, da so bile zadnje celovite strokovne podlage stanja razvoja narejene pred več kot 15 leti, ko sta bili sprejeti strategiji prostorskega razvoja in regionalnega razvoja Slovenije. Kasneje takšnih analiz niso več delali, "prioritete in dolgoročni razvoj tako torej določamo na pamet," še poudari.
Vse to odpira manevrski prostor za sprejetje dokumentov brez vsakršne resne možnosti realizacije, kakršni so bili zadnji sprejeti sedemletni programi za razvoj posamezne regije. Vanje so regionalne agencije vključile za skupaj 13 milijard evrov razvojnih projektov, ki bi se sofinancirali iz kohezijskih sredstev, medtem ko je bilo na voljo le 3 milijarde evrov sredstev, pa še to ne le za občine niti ne le za razvoj. Kako nerealni so bili ti 'seznami želja', pa odraža končna vrednost dejansko izbranih projektov v t. i. izvedbenih dogovorih za razvoj regij. Teh je bilo le za okoli 500 milijonov evrov. A kot pravi direktorica regionalne razvojne agencije Ljubljanska urbana regija, Lilijana Madjar, "za nekatere projekte, ki so pripravljeni, kvalitetni in se tudi že izvajajo, še vedno ni izdana odločitev o podpori pri financiranju. Torej, za sredstva se borimo že od leta 2014 in se moramo zanje še vedno boriti."
Lokalizacija razvoja – in zgodi se pomurski vodovod
Drug nivo problema slovenske regionalne politike pa je po mnenju dr. Nareda sam način upravljanja z regionalnim razvojem. Upravljanje poteka na državnem in na občinskem nivoju, saj regionalne agencije ne morejo biti nosilke projektov. Tak sistem torej pri 212-ih slovenskih občinah pomeni, da morajo regionalne projekte kdaj prevzeti tudi male občine, ki pa temu niso povsem kos.
Ilustrativen primer tega je projekt gradnje pomurskega vodovoda. 130 milijonov evrov vreden projekt za izgradnjo treh sistemov vodovodov v Pomurju so vodile občine po tem, ko jim je prej enoten projekt brez kakršnihkoli prehodnih analiz tako razdrobilo in prepustilo okoljsko ministrstvo. Posledica razdrobitve projekta ni le širjenje in s tem tudi zvišanje cene projekta, pač pa tudi zapleti pri izvajanju. Danes, po 15-ih letih od prve različice podpisane pogodbe, dva sistema vodovoda še nista končana, nekaterim prebivalcem vodo še danes dovažajo gasilci, vmes je grozilo že vračanje evropskih sredstev, grožnja se ob nepravočasnem dokončanju lahko še ponovi. V tretjem sistemu, ki ki pa je trenutno edini dokončan, ponekod poleti teče pretopla voda, tudi z 28 stopinjami Celzija. Sistem torej deluje z napako, za katero ni odgovarjal še nihče. Še več – v tem delu so začeli že z novim »vodnim« projektom, da si z novimi vrtinami vendarle zagotovijo kakovostno vodo za vse prebivalce na območju. Po tem, ko so svoj vodovod že imeli, po tem ko so za novega enotnega plačali milijone evrov, zdaj načrtujejo že tretjega. Takšni zapleti so torej možni za nekaj čisto osnovnega razvojnega – dostop vseh prebivalcev do kakovostne pitne vode. Celoten regionalni projekt vodovoda, ki je pomenil nov korak v razvoju regije, je sicer potekal mimo in brez takratne pomurske regionalne razvojne agencije.
Država razdeljuje večino sredstev, s pomurskim zakonom le malo dodatnih
Tudi ko občine vodijo regionalne projekte, največkrat medobčinske in ne zares regionalne, denar zanje mnogokrat pravzaprav razdeljuje država. Tu je Slovenija zelo centralizirana, pri čemer precej odstopamo od povprečja OECD držav, pravi predsednik Združenja občin Slovenije Robert Smrdelj, sam tudi župan: "Na lokalnem nivoju je porabljenih okoli 13 odstotkov sredstev in na državni ravni vse ostalo. Medtem je v okviru OECD držav povprečje 30 odstotkov, se pravi enkrat več sredstev, ki se za razvoj porabijo izpod nivoja države." Kot je to ponazoril Romeo Varga iz ene od lokalnih agencij v Pomurju, Zavoda za turizem in razvoj Lendava, "so izbrani projekti v okviru dogovora za razvoj regij edini mehanizem, ki ga imamo na razpolago, kjer lahko regija sama odloča, kam bo usmerila denar."
A Varga prihaja iz regije, ki ji je zaradi njenega najslabšega razvojnega položaja država namenila posebno pozornost, zanjo sprejela poseben zakon o razvojni podpori. Če na pristojnem ministrstvu Zdravka Počivalška trdijo, da so regiji z njim zagotovili skoraj pol milijarde evrov sredstev, smo ob analizi teh številk ugotovili, da bi večinski del teh sredstev najmanj razvita regija prejela tudi brez omenjenega zakona. Zakon na primer obsega kmetijska sredstva za investicije, denar za zdaj večinoma že propadle razvojne centre v Pomurju, sredstva za vodovod – vse to pa bi Pomurje prejelo že na podlagi siceršnjih razpisov ali projektov, ki jih je država financirala po celi Sloveniji. "Kar smo vdieli mi, na razvojni agenciji, je bil načrt za upravljanje s 33 milijoni evrov za konkurenčnost gospodarstva" je izpostavil Varga, dodatne so bile tudi davčne olajšave in povračila socialnih prispevkov podjetnikom. A temu je Varga dodal: "Vendar, če razdelimo ta sredstva za konkurenčnost na nekaj let izvajanja tega zakona, je to pomenilo največ pet milijonov na leto, kar na letni ravni res ni veliko." Premalo torej, da bi z njim Pomurje doseglo želeni razvojni preboj. Še več, Pomurje se danes ne sooča le z najslabšo razvojno sliko, pač pa tudi z največjo demografsko ogroženostjo.
V videu spodaj vabljeni k ogledu oddaje skupine EkstraVisor.
