Sežigalnica v Celju in še pet sosežigalnic

Edino pravo sežigalnico odpadkov v Sloveniji, Toplarno Celje, je občina Celje postavila za 20 milijonov evrov, pretežno evropskih, nekaj državnih in lastnih sredstev, čeprav bi za sežig komunalnih odpadkov morala po zakonu poskrbeti država. Toplarna je sposobna obdelati do 40 tisoč ton odpadkov letno, a ima trenutno dovoljenje za sežiganje 30 tisoč ton odpadkov. Celjska toplarna je zaprosila za povišanje kapacitete do konca svoje zmogljivosti, a jim je ARSO letos spomladi ta postopek upočasnil, za tako veliko spremembo bodo morali izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje.

Sosežigalnice lahko onesnažujejo več kot sežigalnice

Tako je na primer v peči sosežigalnice Salonit Anhovo leta 2018 zgorelo 36.191 ton zemeljskega plina in petrolkoksa in 104.868 ton odpadkov. To je štirikrat več kot je v istem letu odpadkov sežgala celjska toplarna. Če primerjamo izpuste obeh vidimo, da so razlike precejšnje. Skozi dimnik v Celju je po podatkih Agencije za okolje tega leta šlo za slabe 3 kilograme svinca, kroma in bakra. V Anhovem je bilo teh 68 kilogramov. Žveplov dioksid: Celje 363, Anhovo 8.278 kilogramov. Amonijaka so v Celju izmerili 192 kilogramov, v Anhovem pa 200-krat toliko – 41.907 kilogramov. Še večja pa je razlika pri ogljikovem monoksidu, ki ga je celjska sežigalnica emitirala 1.261 kilogramov, Salonit Anhovo pa več kot 993.520 kilogramov, torej skoraj 800-krat več.

_{Primerjava izpustov Toplarne Celje in Salonita Anhovo v letu 2018}

Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da so dovoljene mejne vrednosti emisij iz sežigalnic in sosežigalnic različne. Vrednosti določene v veljavni uredbi so precej nižje kot pa tiste v izdanih okoljevarstvenih dovoljenjih podjetjem, ki opravljajo sosežig. Če za to primerjavo še ostanemo pri Salonitu Anhovo, je dovoljen povprečen dnevni izpust celotnega organskega ogljika oz. TOC-a, izpust dušikovega oksida ali izpusti celotnega prahu precej nekajkrat višji kot pri sežigalnicah, kot je razvidno v tabeli.

_{Primerjava mejnih emisijskih koncentracij za sosežigalnice in sežigalnice}

_{* Odvisno od starosti in zmogljivosti obrata.}

MOP preučil pet možnih lokacij za postavitev sežigalnice odpadkov

Kljub vsem tem obratom se bale lahkih frakcij in drugih gorljivih odpadkov, ki nastanejo iz komunalnih odpadkov in je tujina v tem obdobju z njimi zasičena, kopičijo. Ministrstvo za okolje in prostor tako aktivno preučuje možnosti postavitve sežigalnic odpadkov. Najprej namerava sprejeti uredbo za državno javno službo sežiganja komunalnih odpadkov, na podlagi katere bi podelili do 20 letne koncesije za državno javno službo sežigalnicam z visokim izkoristkom sežiganja odpadkov. A pogoj je, da obrate za sežiganje bodoči koncesionarji zgradijo in spravijo v tek v sedmih letih od podelitve koncesije. Obenem so pri mariborski strojni fakulteti že izvedli študijo, ki je preučila možnost v petih krajih – na Jesenicah, v Kočevju, Ljubljani, Mariboru in na Ptuju.

V študiji ugotavljajo, da letno nastane približno 290 tisoč ton preostankov komunalnih odpadkov (leta 2018), primernih za sežiganje, od tega smo jih v tujino izvozili dobrih 200 tisoč ton. Da teh odpadkov torej ne bi vozili v tujino, pač pa da bi Slovenija, kot želijo na MOP-u, postala samooskrbna pri sežiganju odpadkov, so v študiji opredelili najprimernejše lokacije. Glede na že pripravljene projekte in možno izrabo vseh učinkov so to Maribor, Ljubljano in Kočevje. Ptuj in še posebej Jesenice, sta manj primerni lokaciji v tem trenutku, toda predvsem zaradi ne tako podrobno poslanih podatkov in načrtov.

Evropa bi raje ukrepe za preprečevanje odpadkov kot za njihovo termično obdelavo

Vendar pa bi Slovenija morala biti pri postavitvi teh sežigalnic previdna, saj mora ravnati v skladu s smernicami za varovanje okolja, ki jih je v zadnjih letih zaostrila Evropska unija. Že leta 2017 je Evropska komisija svetovala državam članicam naj postopoma odpravijo javno podporo predelavi energije iz mešanih odpadkov. Med drugim tudi iz maja 2018 spremenjene Direktive o odpadkih izhaja, da morajo z ukrepi spodbujati preprečevanje odpadkov, ponovno uporabo odpadkov in recikliranje, obenem pa odrekati tudi javno finančno podporo sežiganju in odlaganju odpadkov. Pomembno je poudariti tudi, da v lanskoletni evropski taksonomiji – tehničnem poročilu strokovnjakov – termična obdelava odpadkov ni opredeljena kot okoljsko trajnostna dejavnost, saj škoduje okoljskim ciljem krožnega gospodarstva. Je pa dejstvo, da si strokovnjaki pri tem vprašanju niso popolnoma enotni.

Čeprav torej na ministrstvu za okolje in prostor zagotavljajo, da za sofinanciranje sežigalnic pripravljajo finančne instrumente, tudi pridobivanje evropskih sredstev, smo iz odgovorov Evropske komisije razbrali, da to v naslednji finančni perspektivi, ki se začne že z letom 2021, ne bo šlo zlahka ali pa sploh ne bo mogoče. Komisija je namreč predlagala, da se iz strukturnih skladov ne sofinancira takšnih infrastruktur za ravnanje z ostalimi odpadki kot so sežigalnice.