V letih 2015 in 2016, ko je obstajal formalni koridor balkanske poti, se je na Hrvaškem zbiralo mnogo migrantov, ki so živeli po gozdovih in zapuščenih hišah. Foto: TV Slovenija
V letih 2015 in 2016, ko je obstajal formalni koridor balkanske poti, se je na Hrvaškem zbiralo mnogo migrantov, ki so živeli po gozdovih in zapuščenih hišah. Foto: TV Slovenija

O tem sta za oddajo Tednik govorili Sara Kekuš iz Centra za mirovne študije na Hrvaškem in poznavalka razmer v Bosni in Hercegovini, novinarka Nidžara Ahmetašević.


Sara Kekuš, Hrvaški Center za mirovne študije

V letih 2015 in 2016, ko je obstajal formalni koridor balkanske poti, se je na Hrvaškem zbiralo mnogo migrantov, ki so živeli po gozdovih in zapuščenih hišah. Točno število prosilcev za azil ni bilo znano. Danes je na Hrvaškem nastanjenih dobrih 400 migrantov, v dveh sprejemnih begunskih centrih, eden je v Zagrebu, drugi v Kutini. In če so humanitarne organizacije pred petimi leti zahtevale bolj human pristop do migrantov, danes na to obdobje gledajo nostalgično, pravi Sara Kekuš iz Centra za mirovne študije v Zagrebu.

Sara Kekuš. Foto: TV Slovenija
Sara Kekuš. Foto: TV Slovenija

Kakšno je trenutno stanje na Hrvaškem?
Največji problem, pa ne samo na Hrvaškem, ampak v vseh državah na balkanski begunski poti, je nezakonito vračanje na mejah (tako imenovani pushback), ne da bi migranti sploh uspeli zaprositi za azil. Tisti, ki uspejo prepričati policijo, da so prosilci za azil in jih v resnici odpeljejo v begunske centre, izjemno dolgo čakajo na odgovor. Zato številni prosilci izgubijo upanje in se ilegalno napotijo proti drugim državam. Na Center za mirovne študije se obračajo številni ubežniki, ki so bili že večkrat vrnjeni na Hrvaško. Četudi se obrnejo na policijo po nasvet, kako jim lahko pomaga pri tem, da bi lahko izrazili namero, da bodo zaprosili za mednarodno zaščito, ne dobijo nikakršnega odgovora. Migrante vrnejo in ti se znova oglasijo iz BiH-a ter center sprašujejo, zakaj na Hrvaškem ne dobijo priložnosti, da bi zaprosili za azil. Jasno je, da takšno vračanje in ignoriranje prošenj za azil ni v skladu s hrvaško in evropsko zakonodajo. Žal pa uradne statistike in poročila Mednarodnega urada za migracije kažejo drugačno sliko, predvsem kar zadeva dejstvo, da Hrvaška za migrante ni prioritetna država.

V Črni knjigi nezakonitih vračanj lahko preberemo pričevanja ubežnikov, ki izpostavljajo izjemno nasilnost hrvaške policije. Ta pričevanja so podkrepljena s slikovnim materialom. Kako je to mogoče?
Leta 2020 je bilo v 60 odstotkih primerov nelegalnih vrnitev prisotna vsaj ena vrsta nasilja. Nasilje nad migranti in drugimi ubežniki poteka zadnja štiri leta na celotnem ozemlju Evropske unije. Govorimo o nasilju policije in o neodzivnosti uradnih organov, ki izdajajo dokumente. Po raziskavah, ki jih je opravila mednarodna organizacija Border Violence Monitoring Network, so pri nelegalnem vračanju najbolj nasilni grški in hrvaški policisti. Niso pa edini; pri tem tihem dogovoru sodeluje večina držav članic EU-ja, tudi slovensko upravno sodišče je v primeru ubežnika iz Kameruna odločilo, da so bile z vrnitvijo na Hrvaško kršene njegove pravice. Gre za širši evropski problem, ki pa se ne zmanjšuje, ampak postaja vedno večji.

Politiki in mediji desno usmerjenega političnega pola pogosto širijo laži o tem, da so migranti zgolj mladi moški na vrhu življenjske moči, ki bi morali ostati v domovini in se tam boriti, čeprav je jasno, da nimajo doma nobene perspektive. Statistika na področju Balkana govori ravno nasprotno. Visoki komisar za begunce (UNHCR) razpolaga s podatki, da je v Grčiji ujetih 42 tisoč otrok, 70 odstotkov je mlajših od 12 let, kar predstavlja 30 odstotkov vseh beguncev.

Sara Kekuš

V Sloveniji policija in v Azilnem domu opažajo, da se je populacija, ki pribeži v Slovenijo spremenila, če je bilo prej več samskih moških, je zdaj več družin z malimi otroki. Kaj se dogaja?
Politiki in mediji desno usmerjenega političnega pola pogosto širijo laži o tem, da so migranti zgolj mladi moški na vrhu življenjske moči, ki bi morali ostati v domovini in se tam boriti, čeprav je jasno, da nimajo doma nobene perspektive. Statistika na področju Balkana govori ravno nasprotno. Visoki komisar za begunce (UNHCR) razpolaga s podatki, da je v Grčiji ujetih 42 tisoč otrok, 70 odstotkov je mlajših od 12 let, kar predstavlja 30 odstotkov vseh beguncev.
Tako govorimo o populaciji moških, žensk in otrok, pogosto gre za družine z majhnimi otroki, ki imajo s seboj starejše ali celo invalidne stare starše in sorodnike. V resnici je slika mnogo kompleksnejša, kot jo predstavljajo mediji z izjavami politikov desnega pola.

Najbolj skrb zbujajoče je dejstvo, da so pri nelegalnem vračanju policisti nasilni tudi do najranljivejših oseb, kot so družine z majhnimi otroki, nosečnice in mladoletniki, ki potujejo brez spremstva, saj so brez zaščite staršev ali skrbnikov.

Sara Kekuš

Kako pa policija obravnava ranljive skupine ubežnikov, kot so družine z otroki, nosečnice, mladoletni brez spremstva?
Najbolj skrb zbujajoče je dejstvo, da so pri nelegalnem vračanju policisti nasilni tudi do najranljivejših oseb, kot so družine z majhnimi otroki, nosečnice in mladoletniki, ki potujejo brez spremstva, saj so brez zaščite staršev ali skrbnikov.
Policija tako na Hrvaškem kot v drugih državah balkanske poti jih obravnava na enak način kot odrasle. To pomeni, da so pogosto žrtve fizičnega nasilja, mučenja, elektrošokov, spolnega nadlegovanja, prisilnega slačenja itd.; tako grozljivo ravnanje je še posebej travmatično za otroke. To je skrb zbujajoče, saj se s tem kršijo vse pravice, ki bi jih otroci zaradi svoje ranljivosti morali imeti na področju EU-ja.

Nevladne organizacije zbirate dokaze in opozarjate v medijih, kaj lahko še storite, da bi se na ozemlju EU bolj spoštovale človekove pravice?
Na žalost ne vidimo nobenih sprememb na bolje, kar ni presenetljivo, saj hrvaško Ministrstvo za notranje zadeve preiskuje samo sebe. To pojasni, zakaj odgovorni za nasilje niso kaznovani ne glede na količino dokazov, ki so jih pripravili aktivisti in ki jasno kažejo na vpletenost policije v nezakonito vračanje migrantov. Samo letos so zbrali dovolj dokazov, da so sodišču prijavili štiri primere, v katerih gre za mučenje in ponižujoč pristop pristojnih organov. To je seveda le vrh ledene gore, kajti izjemno težko je zbrati dovolj dokazov, da sodišča takšne primere sprejmejo in da se ubežniki sploh opogumijo in prijavijo svoj položaj ali pričajo o njem. Vemo pa, kako zelo zapleteni, dolgotrajni in dragi so lahko pravni postopki.

Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice obravnava dva primera proti Hrvaški. Gre za smrt 17-letnega Sirijca in šestletne deklice iz Afganistana. Oba sta umrla neposredno za tem, ko ju je Hrvaška policija nasilno obrnila nazaj v BiH. Bomo videli, ali bodo imeli sodniki v mislih nevarnost takšne ravnodušne politike in ranljivost mladih življenj na smrtonosni balkanski poti.

Madina Husini je bila šest let stara deklica iz Afganistana. S starši in devetimi sorojenci je v Srbiji leto dni čakala na dovoljenje za vstop na Madžarsko. Tako se je družina odločila in se odpravila na pešpot čez Hrvaško. Tam jih je prestregla hrvaška policija in odpeljala na srbsko mejo, kjer so morali izstopiti iz avta dobesedno na železniških tirih. Družino so po besedah dekličine mame v temi prisilili, da nadaljuje pot, ne da bi jo opozorili, da tam vozijo vlak. Pripeljal je vlak in ubil Madino, ki ni uspela dovolj hitro odskočiti.

Ne glede na pobude bodisi iz političnih ali civilnih skupin evropska migrantska politika ne postaja nič bolj solidarna. Države članice si ne prizadevajo razdeliti odgovornosti med države ali omogočiti varne migrantske koridorje. Tako lahko vidimo splošno prisotne nelegalne vrnitve. S tem Evropska unija migrante poriva na zunanje meje držav članic, tudi na diplomatskem parketu, z dogovori z državami tretjega sveta, ki pa migrantska življenja dodatno ogrožajo, namesto da bi nudile zatočišče. Pri tem si EU ne prizadeva, da bi se strasti na Bližnjem vzhodu umirile in da bi se prisilne migracije ublažile.


Dr. Nidžara Ahmetašević, novinarka in publicistka, Bosna in Hercegovina

V BiH-u je po podatkih Ministrstva za varnost 10 000 migrantov, 5700 jih je nastanjenih v sedmih begunskih centrih, tisoči si morajo poiskati zavetišče v gozdovih, zapuščenih hišah ali najamejo sobe ali stanovanja.

Nidžara Ahmetašević. Foto: TV Slovenija
Nidžara Ahmetašević. Foto: TV Slovenija

"Decembra 2020 je zagorelo v begunskem centru Lipa, brez namestitve je ostalo dodatnih 900 ljudi. Oblasti so jih želele namestiti v hercegovsko mesto Bradine, vendar so krajani blokirali cesto in s tem preprečili prihod migrantov. Njihov sprejem so zavrnili tudi v Biri pri Bihaću. Tako je nekaj sto migrantov ostalo v snegu med ostanki nekdanjega šotorskega kampa. Brez zavetja, hrane, gretja ali kakršnih koli pogojev za osebno higieno," dogodke v BiH opisuje dr. Nidžara Ahmetašević.

Poznamo posnetke migrantov, ki v Bosni v izjemno slabih razmerah čakajo na vstop v EU. Kako pa je poskrbljene za družine z otroki, imajo, kakšno prednost pri obravnavi?
V Bosni in Hercegovini je za vsakega migranta oz. begunca trenutno izredno nevarno, dodatna nevarnost preži na otroke, ženske in druge ranljive skupine, med katerimi je skupnost LGBT. Družine z otroki so najpogosteje nastanjene v begunskih centrih. V taboru Ušivk pri Sarajevu je več kot 1000 migrantov, aktivisti točnega števila ne poznamo. V njem ni tople vode, za ženske je vsak odhod na stranišče travmatičen in nevaren, otroci nimajo nobenih aktivnosti, ženske se morajo ukvarjati s t. i. ženskimi deli, prebivalci nimajo nobenih stikov z domačini, v taboru ne potekajo nikakršne aktivnosti ali integracijski programi.

V BiH delujejo mnoge nevladne organizacije, poznamo npr. skupino Transbalkanska solidarnost, ki si na Facebooku aktivno prizadeva za varovanje človekovih pravic migrantov, zakaj je stanje v begunskih centrih tako slabo?
Vse tabore v BiH-u nadzira Mednarodna organizacija za migracije, ki razporeja tudi denar, ki ga za begunska vprašanja namenja Evropska skupnost. Predstavniki IOM-ja izbirajo domače nevladne organizacije, ki lahko delujejo v begunskih centrih. Izbirni pogoji so precej nepregledni, že tri leta zavračajo mnoge domače nevladne organizacije, ki imajo pripravljene integracijske programe.

Redno se dogaja, da ti tako imenovani varnostniki prosilce za azil pretepajo, kradejo jim privatno lastnino, pregledujejo in razbijajo njihove telefone, uporabljajo celo elektrošoke, ki so v BiH-u prepovedani. Aktivisti imajo dokaze, da elektrošoke med drugim uporabljajo na mladoletnikih, ki potujejo sami. V taboru Ušic se je zgodilo, da je varnostnik prosilca za azil udaril tako močno, da je umrl. Do danes niso za njegovo smrt obsodili nikogar.

Nidžara Ahmetašević

Kako je to mogoče?
To je res težko razumeti, kot je težko razumeti, kako je izginilo več kot 80 milijonov evrov, ki jih je EU namenila za delovanje nevladnih organizacij. Denar je šel skozi nadzor Mednarodne organizacije za migrante, ki pa, kot rečeno, deluje zelo nepregledno. Aktivisti in novinarji imajo občutek, da večino denarja namenijo temu, da so meje zaprte in da v begunskih centrih ustvarijo življenjske razmere, ki so za migrante nevzdržne. Tako je največ programov, ki jih vodi Mednarodna organizacija za migrante, namenjenih temu, da bi se ubežniki vrnili v matične dežele. Uspeli so odkriti in dokazati, da je bil del denarja namenjen zasebnim varnostnim službam, ki delujejo v begunskih centrih, kjer prebivajo tudi ženske in otroci.

Redno se dogaja, da ti tako imenovani varnostniki prosilce za azil pretepajo, kradejo jim privatno lastnino, pregledujejo in razbijajo njihove telefone, uporabljajo celo elektrošoke, ki so v BiH-u prepovedani. Aktivisti imajo dokaze, da elektrošoke med drugim uporabljajo na mladoletnikih, ki potujejo sami. V taboru Ušic se je zgodilo, da je varnostnik prosilca za azil udaril tako močno, da je umrl. Do danes niso za njegovo smrt obsodili nikogar.

Za umrlim je ostala družina, otroci niso dobili nobene psihične ali finančne podpore, ki bi jim olajšala izgubo, za katero je posredno odgovorna EU.

Točno število prosilcev za azil ni bilo znano. Danes je na Hrvaškem nastanjenih dobrih 400 migrantov, v dveh sprejemnih begunskih centrih, eden je v Zagrebu, drugi v Kutini. Foto: TV Slovenija
Točno število prosilcev za azil ni bilo znano. Danes je na Hrvaškem nastanjenih dobrih 400 migrantov, v dveh sprejemnih begunskih centrih, eden je v Zagrebu, drugi v Kutini. Foto: TV Slovenija

Azilni postopki v Sloveniji in na Hrvaškem so počasni, migranti čakajo na status mednarodne zaščite tudi nekaj let. Kako je v Bosni?
Urejanje dokumentov je izjemno zapleteno in počasno. Poznam družine, ki tukaj v BiH-u že tri leta čakajo na dokumente. Tudi če se družine čakanja naveličajo, je dejstvo, da jih z ilegalnim vračanjem vedno znova vrnejo iz Slovenije in Hrvaške. V te »pushbacke« so vključene tudi družine z majhnimi otroki in mladoletniki brez spremstva.
Problem imajo tudi migranti, ki si želijo ustvariti družino z domačinko ali domačinom. Tudi če se v zvezi rodi otrok, ne dobijo nobenih olajšav ali pomoči pri urejanju dokumentov, kaj šele karkoli drugega. V Transbalkanski solidarnosti so pomagali dekletu, katere partner je prišel v Bosno in Hercegovino iz Alžirije že leta 2018. Njen partner je še vedno v BiH, nikoli ni želel oditi, rodil se jima je otrok, ampak še vedno nima odobrenega statusa za mednarodno zaščito. In če uradniki ne bi imeli občutka za sočloveka, bi bil otrok uradno brez očeta, saj ta vse do danes ni dobil dovoljenja za bivanje in je tako rekoč brez dokumentov. To pomeni, da sta mati in otrok ogrožena, saj oče ne sme delati in nihče od njih nima urejenega zdravstvenega zavarovanja. Za uradnike, ki vodijo evropsko migrantsko politiko, pa je to normalno življenje.

Pravice migrantov, če sploh obstajajo, postajajo vse manjše.

Nidžara Ahmetašević

Kako je mogoče, da vlada v BiH dopušča, da dežela postaja "žep za migrante", saj je ekonomsko stanje domačinov izredno nestabilno?
Vse kar se dogaja v BiH-u, se dogaja pred očmi široke mednarodne javnosti. Znano je, da se je vojna v BiH-u končala s podpisom sporazuma, ki določa tudi mednarodne opazovalce. Na neki način lahko torej sklepamo, da se vse, kar se dogaja v BiH-u, dogaja s tihim dovoljenjem mednarodne skupnosti. Vse, kar delata politika in policija, je to, kar se od njiju pričakuje. To pomeni, da je migrantom onemogočeno izraziti

Ko slišimo besedo migrant, pozabimo, da to pomeni moškega, žensko, otroka s srcem in dušo, z lastnimi problemi, ki jih imamo vsi.

Nidžara Ahmetašević

namero za azil, da so vsak dan žrtve fizičnega nasilja in poniževanja policistov, ki se dogaja tudi na ulicah, vsem na očeh. S tem prihaja do razčlovečenja in kriminalizacije ubežnikov.
Pravice migrantov, če sploh obstajajo, postajajo vse manjše.
Naj spomnimo: najpomembnejše v tej begunski zgodbi je to, da smo vsi ljudje, na kar so mnogi, malo zaradi politike zapiranja meja in malo zaradi dolgoletne dehumanizacije, že kar pozabili.
Ko slišimo besedo migrant, pozabimo, da to pomeni moškega, žensko, otroka s srcem in dušo, z lastnimi problemi, ki jih imamo vsi.

Slovenija in Bosna sta deželi migracij, ljudje so vedno prihajali in odhajali s tega ozemlja in če kje, bi se pomena človečnosti morali zavedati tukaj. Saj se pot ne imenuje balkanska migracijska pot brez razloga, tu ljudje migrirajo že stotine let. Zato se spomnimo naših prednikov. Takšno zahrbtno politiko lahko prekinemo. Nismo je sprejeli mi, je pa naša odgovornost, da se ne obrnemo stran in da jo prekinemo.

Več v prispevku Anke Pirš iz oddaje Tednik.

Na peklenski poti