Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat bo spomine na medvojno otroštvo obujal univ. prof. dr. JANEZ ŽMAVC, legenda načrtovanja in gradnje naših avtocest, ki je svoje bogato znanje in izkušnje več kot petdeset let predajal mlajšim generacijam študentov. Leta 1932 se je rodil v Gornjem Gradu v družini malega trgovca. Ob okupaciji in prihodu Nemcev je imel devet let. Oče je bil Maistrov koroški borec in aktiven Sokol, le srečno naključje pa je družino rešilo pred prvim valom nacističnega izseljevanja zavednih Slovencev. Ob začetku odpora proti okupatorju so Nemci ujeli enega od aktivistov, ki je med hudim mučenjem povedal, da Žmavc v hiši skriva orožje in tako se je oče umaknil v ilegalo. Mamo in oba otroka pa so Nemci aretirali in odvedli v zbirno taborišče v Celju, kjer so jih ločili. Mamo so poslali s transportom v koncentracijsko taborišče Auschwitz, otroka pa so odvedli v taborišče za prevzgojo in ponemčenje otrok v kraju Kastel pri Ambergu na Bavarskem. Tam so kmalu ločili otroke po spolu in starosti in tako je desetletni Janez Žmavc ostal v taborišču sam. Stroga predvojaška vzgoja in trdo delo so otroci preživljali brez toplih oblačil in v pomanjkanju hrane. Aprila 1945 so otroško taborišče v Kastlu osvobodili Američani in potem otroke, preden so smeli domov, še več mesecev premeščali iz taborišča v taborišče ter jih pregovarali, naj gredo raje v Ameriko, kot da se vrnejo v komunistično Jugoslavijo. A vsi so se hoteli vrniti domov k svojim družinam, ne da bi vedeli, ali je sploh kdo od svojcev še živ. V odprtih živinskih vagonih so jih potem odpeljali nazaj v Slovenijo. V Gornjem Gradu se je Janez srečal z očetom, ki je vojno preživel in izvedel, da je mama v Auschwitzu od bolezni in naporov umrla že po dveh mesecih - zato mu tudi ni mogla odgovarjati na pisma, ki ji jih je pisal. Po vrnitvi so vsi ti "ukradeni otroci", ki so v najbolj občutljivih letih morali odraščati brez svojih družin in starševske ljubezni, največkrat ostali sirote in ob požganih domovih, osamljeni, vse prevečkrat neupošt ...
Tokrat bo spomine obujal Mariborčan Alojz Senekovič, ki je bil rojen leta 1927 v vasi Vukovje pri Sv. Marjeti ob Pesnici v Slovenskih goricah. Sedemletnemu Lojzetu je umrl oče, delavec v mariborski tovarni železniških vagonov, in mama je s petimi otroki postala vdova. Ker po očetu ni bilo nobene pokojnine, so se na mali kmetiji zelo težko prebijali skoz življenje. Aprila 1941 so bili ravno pri velikonočni maši, ko je nedaleč od cerkve umikajoča se jugoslovanska vojska minirala most čez pesnico, nekaj dni kasneje pa je v vas vkorakala kolona Nemcev. Preprosta družina, ki je živela brez elektrike, radia in časopisov, je pač sprejela novo oblast, v šolo so prišli nemški učitelji, župnik je bil izgnan. A v prvem obdobju okupacije jim je bilo življenje vendarle nekoliko lažje, saj je vdova s toliko otroki dobivala živilske karte. Junija 1944 je Alojz dopolnil 17 let in je bil vpoklican v nemško vojsko, dvatisoč fantov je odpeljal vlak iz Maribora v Nemčijo, kjer so bili več mesecev v delovnem taborišču na predvojaškem usposabljanju, potem pa še tri mesece na vojaških vajah, kjer so jih pripravljali za odhod na fronto. Mnogi teh slovenskih fantov so bili poslani na rusko fronto, odkoder se jih večina ni nikoli vrnila domov ali pa so preživeli kot invalidi, Lojzeta pa so poslali v podoficorsko šolo. Bližal se je konec vojne in Američani so tiste kraje že močno bombardirali. 20. aprila 1945, ko je nemška redna vojska že bežala nazaj, so te mlade fante poslali na fronto. In v strelskih jarkih so bili le tisti prvi dan od dveh do petih popoldne, ko so jih že obkolile ameriške tankovske enote in jih odvedle v ujetništvo. Ameriška taborišča za nemške ujetnike so bila veliki z žico ograjeni prostori pod milim nebom, zapadel je sneg, na stotine tja natlačenih ujetnikov je živelo v nemogočih pogojih in brez hrane, tako da so jedli le brstje z dreves ter travo in na koncu travne korenine, množično so umirali od sestradanosti in bolezni. Alojz Senekovič je tako sam doživel vse, kar ...
Tokrat bo spomine na najhujše stiske vojnega časa pod nemško okupacijo obujala leta 1923 v Mariboru rojena Slava Dolenc. Družina s sedmimi otroki se je težko preživljala, saj očetova borna plača premikača na železnici ni zadoščala. Mama je morala hodit delat za hrano h kmetom, na Slavo pa je padla vsa skrb za mlajše sestre in brate. Ob okupaciji je bila Slava stara osemnajst let in prek nemške borze dela je bila dodeljena v službo na urad za zdravstveno zavarovanje, kjer so bili zaposleni večinoma sami Slovenci. Direktor urada je bil Avstrijec iz Gradca, Eduard Tscheliga. Čeprav je bil Tscheliga član nacistične stranke NSDAP, je bil poštenjak, izjemno korekten do zaposlenih Slovencev in – velik Človek. In tudi sam ni odobraval nacističnega nasilja, ki so mu bili vsakodnevno priče, saj je bil urad v neposredni bližini mariborskih sodnih zaporov, odkoder so nenehno vozili zapornike na zaslišanje na gestapo in kjer so na dvorišču streljali talce. Ko so septembra 1942 pod obtožbo sodelovanja s partizani aretirali in zaprli tudi Slavo, je v celici, katere okno je gledalo na dvorišče, doživela množična streljanja talcev, na gestapu so jo pretepali in zasliševali in tudi sama je bila predvidena za ustrelitev. Iz zapora jo je na mamino prošnjo rešil direktor urada Eduard Tscheliga. Hkrati jo je opozoril na pazljivost pred sodelavko, Mariborčanko B.B., ki je svoje sodelavce izdajala Nemcem. Pa ni rešil le Slave, pred smrtjo je Eduard Tscheliga iz zapora rešil tudi mnoge druge Slovence. Po več tednih zapora je bila Slava poslana na prisilno v Nemčijo, po vrnitvi pa jo je direktor urada vzel spet nazaj v službo. Tik pred koncem vojne je hotela izdajalka B.B. s svojim gestapovcem pobegniti iz Maribora, pa ji Tscheliga, da bi plačala za svoje podlo početje, ni hotel podpisati dovolilnice za odhod, vse dokler ni tega moral storiti pred vanj usmerjeno pištolo. Nemci so Tscheligov urad zajedljivo imenovali »trdnjava partizanstva« in »slovenska kasarna«, uslužbenci soi mu pravili ...
Tokratni pripovedovalec spominov na predvojni in medvojni čas ter povojno obdobje je IVAN GROBELNIK - IVO, ki je letos vstopil že v 96. leto življenja in je kljub častitljivi starosti še zmeraj zelo aktiven, tak, kot je bil vse življenje, vnet za dobro in pomoč ljudem. Čeprav se bo dotaknil tudi svojega predvojnega odraščanja in povojnega obdobja, bo osrednji del pripovedi posvečen dogodku, ki nima primere v zgodovini druge svetovne vojne pri nas, in v katerega je bil, skupaj s še petimi celjskimi aktivisti OF, vpet tistega decembra 1944, ko mu je bilo 24 let. Ivo Grobelnik je danes še edini živi udeleženec neverjetno drzne in uspešne odporniške akcije, o kateri je že dan kasneje vso Evropo obvestil angleški radio BBC. Močna nemška ofenziva je pozimi 1944 narodnoosvobodilnemu gibanju na Celjskem in celotnem Štajerskem zadala težke udarce. Zloglasni celjski zapor Stari pisker se je napolnil z ujetimi partizani in aktivisti OF ter njihovimi sodelavci in družinskimi člani. Šesterica celjskih aktivistov, med njimi tudi Ivo, se je 14. decembra 1944 odločila, da v izjemno drzni akciji zapornike iz Starega piskra osvobodi. Ker so od enega izmed zaporniških paznikov, s katerim so bili povezani, zvedeli, da bodo nacisti že naslednje jutro 80 zapornikov odpeljali na streljanje v Maribor, so akcijo zasnovali in tudi izpeljali še isto noč, v noči s 14. na 15. december. Ne da bi padel en sam strel so, preoblečeni v gestapovske uniforme, sredi Celja, polnega nemškega vojaštva in policistov, vdrli v Stari pisker in osvobodili 127 zapornikov in zapornic. Osvoboditev zapornikov iz celjskega Starega piskra nedvomno pomeni največjo in najodmevnejšo akcijo odporniškega gibanja, izpeljano v obdobju okupacije in nemške zasedbe Celja. Pa vendar je bila ta drzna in neverjetno uspešna akcija šestih celjskih aktivistov še desetletja po vojni tudi s strani celjskega borčevskega vodstva odrinjena v ozadje spomina. Zato, ker zamisel in odločitev zanjo ni prišla od vodstva okrožnega komiteja KPS ...
Tokratni pripovedovalec spominov na predvojni in medvojni čas, upokojeni novinar BERT SAVODNIK, je še zmeraj aktiven publicist, prevajalec in gledališčnik, ki je s Celjem, kjer je odraščal v družini gostilničarjev in mesarjev, tesno povezan. Njegova pripoved seže v zadnja leta kraljevine Jugoslavije, ko je kot takrat sedemletni fantič, zagledan v vojaške uniforme, jezdil skozi Celje v paradni oficirski uniformi vštric s takratnim poveljnikom celjskega polka, kasneje razvpitim četniškim generalom Dražo Mihajlovičem. Glavnina privlačne pripovedi pa je seveda posvečena medvojnemu času v Celju. Pripoved temelji na lastni otroški izkušnji, ki pa jo z vidika zrelega, izkušenega in modrega človeka obenem ustrezno kontekstualizira in interpretira. Mnoge teh medvojnih in povojnih zgodb so pretresljive in kljub otroško naivnemu in razigranemu doživljanju in dojemanju ponazarjajo vso krutost in stiske tedanjih razmer. Opazoval je razpadanje starojugoslovanske vojske in prihod okupatorskih nemških enot v mesto ter vse, kar je novi red prinesel meščanom. Stanovali so tik ob zloglasnem nacističnem zaporu Stari pisker, kjer so streljali talce, doživel je, ko so nacisti skozi Celje gnali kolono ujetih patizanov ter jih pred streljanjem skupaj z mrtvimi razkazovali in sramotili na osrednjem mestnem trgu, doživel je očetov zapor in stisko družine, saj so nacisti ugotovili, da je oče nezakonski židovski sin, srečeval se je z Nemci, ki so jim jih naselili v odvzeti del stanovanja, doživel je srečanje z ilegalcem, ki mu je pomagal pobegniti. Prav tako partizane, umikajoče se enote nemške vojske in prihod jugoslovanske armade. Danes, po mnogih desetletjih, ki so minila od takrat, pripoveduje Bert Savodnik mnoge zgodbe svojega odraščanja v tistem težkem času z razumevajočim nasmehom, veliko zgodb pa je bilo tako hudih, da je spomin nanje pustil v njem neizbrisen pečat za vse življenje.
V letih pred vojno so učenci mariborske osnovne šole pri verouku po vsaki molitvi morali izreči: »Odrešenik sveta, reši Rusijo!«, v medvojni nemški šoli pa so se učili tudi – angleščino! Da bi se lahko, kot je pojasnila avstrijska učiteljica, lahko po Roemmlovem zavzetju severne Afrike sporazumevali z angleško govorečim prebivalstvom. Tokratna pripovedovalka svojih spominov je bila rojena v Mariboru leta 1929. Njena pripoved se osredotoča na ulico ob robu starega mesta, kjer so se na svojstven način odvijale vse stiske in strahote, pa tudi majhne radosti tistega težkega predvojnega, vojnega in povojnega časa. Aprila 1941 se je v ulici ustavila oborožena nemška vojska. Prvemu valu izseljevanja Slovencev se je Skuškova družina na srečo izognila, čeprav je bila uvrščena na spisek, ki so ga mariborski kulturbundovci pripravili že leta pred vojno. Družine mnogih sosedov pa so nacisti izselili in v hiše so se vselili nemški visoki uradniki ter oficirji, pa tudi Skuškovi družini so odvzeli nekaj sob in se nastanili v njih. Otroci z ulice, slovenski, nemški in kulturbundovski so se med seboj seveda spoznavali in igrali ter vsak po svoje doživljali in spoznavali tisti čas. Vdova z otrokoma, od katerih je bil eden invaliden, je v stiski iz strahu pred nacističnim pobijanjem prizadetih otrok zaplinila vso družino – otroka sta umrla, mama je preživela. Med vojno so na travniku za Skuškovo hišo pasli konje francoski ujetniki in v času hude lakote so skrivaj zamenjavali z njimi knjige za čokolade in kakav, ki so ga ujetniki dobivali v paketih od doma. Očetova tovarna konfekcije perila je med vojno delovala naprej, veliko obleke je prek ilegalnih zvez šlo na Pohorje med partizane, v kleti pa je bila ilegalna tiskarna, ki so jo Nemci po izdaji odkrili zelo pozno in se, besni, ker so jo imeli v samem središču mesta, kruto maščevali. Živeti v Mariboru v zadnjem letu vojne je pomenilo doživeti tudi vse danes komajda predstavljive strahote nenehnega anglo-ameriškega bombardiranja me ...
Tokrat bomo prisluhnili uglednemu advokatu Rudiju Šelihu, dolgoletnemu predsedniku in danes častnemu članu Odvetniške zbornice Slovenije ter častnemu podpredsedniku Mednarodne odvetniške zbornice. Leta 1929 je bil rojen v veliki družini z enajstimi otroki v Konjicah in prvi del njegove pripovedi je zanimiv oris življenja in navad trdne kmečke družine v času med obema vojnama, hkrati pa življenjskega utripa Konjic, kjer je bil njegov oče veliko let tudi župan. Nemška okupacija med drugo svetovno vojno je posegla v družino z nacističnimi zapori, zasliševanji in mučenji, koncentracijskimi taborišči. Rudi je postal mlad partizan, vsem pa je uspelo vojno preživeti. Bratu Ivanu je tik pred koncem vojne uspelo iz Auschwitza prebegniti k Rusom, ostal je v njihovi armadi in se vrnil domov šele leta 1947 - tik pred izbruhom informbiroja, ko je povojni čas znova močno zarezal v družino. Leta 1951 so štiri brate, očeta in vrsto sorodnikov za več mesecev zaprli in jih zasliševali, starejši brat Ivan je bil po preživetih taboriščih za več let poslan na Goli otok, mlajšega brata Rudija Šeliha, takrat že študenta prava, pa so po letu dni samice in zasliševanj v Centalnih zaporih v Ljubljani in po letu dni v celjskem zaporu Stari pisker, kjer je na tamkajšnjem Okrožnem sodišču doživel tudi (kasneje na istem sodišču razveljavljeno) obsodbo, za štiri leta poslali v povojno taborišče Bileća. Pozneje se je Rudi Šelih, takrat že kot mednarodno priznan odvetnik, doma in po svetu srečal s sodniki in tožilci iz povojnih procesov, tudi svojega, pa tudi z odvetniki in sodniki, ki jih je po vojni doživel v Bileći - kot svoje mučitelje.
Legendarnega mariborskega profesorja ekonomije, danes 82-letnega AVGUSTA MAJERIČA, bolj poznamo po njegovem političnem delovanju, saj je bil v začetku sedemdesetih let preteklega stoletja ena osrednjih osebnosti samostojne »Akcije 25 poslancev«, prve slovenske pomladi s poskusom demokratizacije in liberalizacije takratne kadrovske in volilne politike. Ta je ogrozila popoln kadrovski monopol partijskega vrha, čemur so seveda sledili ostri ukrepi. Tokrat se bo v oddaji »Spomini« vrnil v svoje otroštvo in mladost pred in med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Bil je sin proletarskih staršev. Oče Avgust je bil predvojni komunist in vodja kovaške delavnice v Hutterjevi tekstilni tovarni, mama je bila kot tkalka prav tako zaposlena v tej tovarni. S tovarnarjem Hutterjem sta se medsebojno spoštovala in upoštevala, kar se je še posebej pokazalo ob veliki predvojni stavki tekstilnih delavcev. Očeta so kot pomembnega medvojnega ilegalca nacisti (po izdaji njegovega hudo mučenega odporniškega sodelavca) prijeli in ustrelili kot talca, mama, ki je ostala sama s tremi sinovi, je tik po vojni umrla za jetiko, tako, da so otroci odraščali v domovih za sirote. Sin Avgust je vojno preživel v Mariboru, doživel okupacijo Hitlerjev obisk, zavezniška bombardiranja mesta in vse druge strahote tistega časa, ob koncu vojne, ko je bil star enajst let in ko so vsi v mestu čakali partizanske osvoboditelje, pa je doživel tudi prihod bolgarskih enot, ki so se, prepričane, da so prišle v nemško mesto, vedle kot - osvajalci.
V drugi oddaji novega tedenskega niza Spomini bosta svoji življenski zgodbi in zgodbi svojih družin v viharnem času prve polovice 20.stoletja, predvsem pa pred in med drugo svetovno vojno ter takoj po njej pripovedovala po rodu Mariborčana, akademikinja prof.dr. Alenka Šelih, rojena Rosina, upokojena zaslužna profesorica kazenskega prava in kriminologije Pravne fakultete ter njen brat prof.dr. Andrej Rosina, upokojeni redni profesor metalurgije na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Poslušali bomo zgodbe o ljudeh, ki so se zapisali v čas in zgodbe ljudi, ki se je tisti čas močno zapisal vanje. Njun stari oče, dr. Fran Rosina, odvetnik, viden politik in narodni buditelj, je bil v prelomnih časih leta 1918 v Mariboru desna roka generala Rudolfa Maistra, ki je kot ravnatelj mariborske Hranilnice s svojo drzno in hitro odločitvijo omogočil uspešno izvedbo Maistrove akcije, s katero je Maribor in Štajersko ohranil slovenska. Njunega očeta Igorja Rosino, prav tako odvetnika ter pravnega in političnega publicista, pa so med vojno na zahtevo Nemcev najprej zaprli Italijani, po kapitulaciji Italije pa je leta 1943 stopil v partizane. Družina je vojno preživela v Metliki, kjer sta Alenka in Andrej odraščala in obiskovala partizansko šolo na osvobojenem ozemlju. Od poletja 1944 je bil Igor Rosina pravni referent pri SNOS, pozneje v narodni vladi LRS, proti koncu vojne pa je prevzel vodenje štajerskega odseka Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. Zaradi elaborata, v katerem je že pred koncem vojne pravno in etično močno obsodil povojne množične izvensodne poboje, če bi do njih kasneje prišlo, ter zaradi dostojanstvenega in pravno etičnega branjenja povojnih obsojencev, je za več kot desetletje izgubil pravico do advokature z obrazložitvijo, da »ne razume vloge odvetništva v novih družbenih razmerah«.
V prvi oddaji novega tedenskega niza Spomini bosta svoji življenjski zgodbi in zgodbi svojih družin v viharnem času prve polovice 20. stoletja pripovedovala Mariborčana, profesorica Majda Šlajmer-Japelj in njen soprog prim. dr. Igor Japelj. Poslušali bomo zgodbe o ljudeh, ki so se zapisali v čas, in zgodbe ljudi, v katere se je tisti čas močno zapisal. Stari oče gospe Majde Šlajmer, dr. Edo Šlajmer, je bil eden pionirjev sodobne slovenske medicine, njen oče Vladimir Šlajmer pa pomemben mariborski gradbenik, katerega stavbe so še danes temeljni gradniki mariborske arhitekturne podobe. Zavedno slovensko družino je nemški okupator med vojno izgnal in izselil v Srbijo. Zdravnik dr. Igor Japelj pa je sin slovitega mariborskega gledališkega fotografa Mirka Japlja. Družina je vojno preživela v Mariboru, v očetovem fotografskem ateljeju je bila partizanska javka in v njem so sredi vojne razmnoževali tudi Titove slike.
Neveljaven email naslov
