Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarec Slovenija na barikadah, ki sta ga med desetdnevno vojno za Slovenijo pripravila novinar Lado Ambrožič in režiser Jože Cegnar, je kronološki prikaz vojaškega spopada med slovensko teritorialno obrambo in policijo ter jugoslovansko armado v času med 27. junijem in 7. julijem 1991, ki je pomenil potrditev neodvisnosti od jugoslovanske države. Televizija Slovenija je tudi s tem filmom svetovni javnosti posredovala dokumentarne posnetke, ki potrjujejo vojaško in politično odločenost Slovenije, da si izbori samostojnost in neodvisnost.
Film odstira presenetljivo ozadje razvpite afere Depala vas iz leta 1994, ki je bila povod za obračun z vrhom slovenske pomladi in restavracijo centrov moči iz obdobja komunizma. Avtor Jože Možina nas z dokumentirano pripovedjo vodi na sled akterjev, naročnikov in skrivnostne vloge, ki jo je imel v zaroti agent jugoslovanske armade. V filmu, ki ga odlikujejo ekskluzivni zračni posnetki, poudarja, da so nedemokratične metode političnega boja, v prepletu z zlorabo prava proti političnim nasprotnikom glavni razlog za splošno nazadovanje v državi. Citati iz oddaje: Rudi Šeligo, ob zamenjavi Janše 28. marca 1994: »Gre za restavracijo bivšega režima. Točno vedo centri moči, da če se odreže simbol Janez Janša, so spodrezane energije demokraciji in tudi samostojnosti.« Niko Grafenauer ob aferi Depala vas: »Ugotavljam, da se mi dogaja Bantustan! Udbomafija, klike, vse to, nenehoma, vsak dan doživljam!« Janez Janša ob zamenjavi 28. marca 1994: »Tega glasovanja ne jemljem kot osebno tragedijo ampak kot politični dogodek. In tako bom ravnal tudi v prihodnje. Bil sem že v zaporu, na svobodi, na poziciji, v opoziciji. Tako da zame ne skrbite!« Pričanje Radenka Radojčića: »Medije je potrebno dinamizirati tako, da se bodo strnili v popoln blok proti Janši.«
25 let po vojni za samostojno Slovenijo je Zvezdan Martič povabil pred ekran 25 ljudi, ki so desetdnevno vojno doživeli osebno, večina tam, kjer je bilo nevarno, kjer se je streljalo in kjer je prišlo do človeških žrtev. Večina sogovornikov in sogovornic v dokumentarnem filmu prihaja iz medijskih hiš, časopisnih, radijskih in televizijske. Kako so se znašli na strelskih linijah, kako blizu so bili smrti, kako so bili organizirani, kakšne napake so delali, s kakšnimi dilemami so se soočali in ne nazadnje, kako objektivni so bili? Kdo je zmagal v propagandni vojni in kdo je dobil medalje? In ker gre za medije – kakšno vlogo so imeli v vojni in kako so vplivali na njen potek? Mediji vojne ne morejo dobiti, vendar brez njih te vojne ne bi dobili, so skoraj enotni sogovorniki. Četrt stoletja po vojni so spomini še živi, vendar v veliko primerih drugačni, kot je znano v javnosti. Ne nazadnje, iz prve vrste so stvari videti drugače kot iz zadnje. Ekipa dokumentarnega filma: scenarist in režiser Zvezdan Martič, snemalec Pavel Jurca, montažer Matjaž Jankovič, producent Vojko Fakin, tajnica režije Ana Magajna; Informativni program TV Slovenija, producent Damjan Zupančič, odgovorna urednica Jadranka Rebernik.
Leta 1990 je bila Jugoslavija gospodarsko in politično v razsulu. Na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji je zmagal Demos, z obljubo samostojne države. A stare partijske strukture in armada so bile odločene, da uresničitev te obljube preprečijo. Negotovost je prekinil dr. Jože Pučnik z objavo datuma slovenskega plebiscita. 23. decembra se je nato prvič v zgodovini izrazila enotna volja slovenskega naroda za oblikovanje samostojne države. Zamisel o plebiscitu, ki so jo v predsedstvu in opoziciji sprva sprejeli zadržano, je povezala Slovence in postala največji posamični dogodek v zgodovini slovenskega naroda. Skoraj 90 odstotkov državljanov je na vprašanje, ali želijo samostojno in neodvisno slovensko državo, odgovorilo pritrdilno. Slovenski plebiscit je dokumentarni film, v katerem nastopajo najpomembnejši akterji slovenske osamosvojitve. Podrobno predstavlja potek dogodkov od novembrske odločitve v Poljčah do plebiscitnega dne in razglasitve rezultatov glasovanja 26. decembra. Avtor: Jože Možina
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico. (Orig.: Dosje: Igra - pred obzidjem Evrope) For the cameraman and me, it's a mere 3-hour drive from Ljubljana, Slovenia to Bihać in Bosnia and Hercegovina. For the migrants who set out from Bihać through the woods towards Ljubljana and the EU, it's a 10-to-15-day walk. Worse still, some never reach their destination, it's a round trip. Many attempt the journey over and over - for years. Migrants have found their refuge among the ruins of Bihać, the skeletons of a world past. They live in their own parallel world and play The Game. The prize: a promised land in the European Union. The price is high: some lose their health, youth, family savings, some even their lives. But it's hope they are most afraid to lose. What else is there for a migrant far from home if he loses hope? Everyone is waiting to cross the border. But for these young people, the road to freedom and a better future is fraught with obstacles and deadly traps. So, they call it The Game. It's a hazardous game. And it never stops.
Življenje se je marca lani ustavilo, ozračje pa je spominjalo na turoben čas osamosvojitvene vojne, le da je takrat pred tedanjim hotelom Turist pri RTV-ju prek ceste stal »krpan« ljubljanskega potniškega prometa, je zapisal avtor Dosjeja Edvard Žitnik. Če od koga, je javnost pričakovala, da se v objektivno težkem času osrednja medijska hiša ne umakne v karanteno. Od izbruha pandemije covida 19 je Radiotelevizija Slovenija bolezni posvetila na stotine ur programa. A osameli hodniki na Kolodvorski so pred vse zaposlene, od generalnega direktorja zavoda do receptorja, vsak dan postavljali nešteta vprašanja in dileme, na katera ni bilo vedno enoznačnih odgovorov. Ustvarjati kakovosten program v izrednih razmerah, v skladu s pričakovanji javnosti in zahtevami stroke, ni bilo nekaj samo po sebi umevnega. Kot vedno je »nacionalka« delila usodo Slovenije, v dobrem in slabem; bila je zrcalo razmer, ki objektivno niso bile lahke, hkrati pa je bila dnevno tudi na prangerju, da! morda tudi upravičenih kritik. Gledano v retrospektivi, s časovno distanco: samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo na dan privrelo klasično neskladje med poslanstvom medijske hiše v službi javnosti na eni ter politiko na drugi strani. V dosjeju »Leto dni pozneje« ne boste odkrili nič spektakularno novega, nič, kar bi si v dnevnem pogonu »produkcije informacij« zaslužilo mesto na naslovnicah ali v udarnih terminih informativnih oddaj. A s privilegijem pogleda nazaj in razbremenjeno »udarnosti za vsako ceno« boste morda dogodke, izjave, poteze, odločitve … protagonistov covidne krize v Sloveniji ugledali, doumeli v vsaj malo drugačni luči, iz drugega zornega kota, morda celo z več razumevanja … Ali pa bo to le potrdilo vaša znana prepričanja, ki ne puščajo dvoma, kajti televizijska slika – dejanja, besede, izrečene, napisane, zabeležene … – je ostala in ta ne dovoli dvoma! Čeprav smo imeli srečo in nas je bolezen morda obšla, piše Edvard Žitnik, smo o življenju v svoji državi v preteklem letu dobili pomembno in dragoceno lekcijo.
Letos mineva 100 let od podpisa Trianonske pogodbe, s katero je Sloveniji pripadlo Prekmurje, od Koroškega plebiscita, s katerim so koroški Slovenci ostali v Avstriji ter od Rapalske pogodbe, pa kateri je tretjina slovenskega narodnega ozemlja vse do konca 2. svetovne vojne pripadla Italiji. Kako so se pred sto leti oblikovale meje, ki so kasneje določile tudi meje samostojne Slovenije? Kakšno je po sto letih življenje Slovencev, ki so ostali zunaj meja tedanje države? Katera mejna vprašanja ostajajo nerešena in v katerih sosedah še niso pozabili ozemelj, ki so jim nekoč pripadala in so danes slovenska. Kako je pandemija Covid zaznamovala življenje ob meji? Katera vprašanja evropske prihodnosti se ob vsem tem odpirajo? Oddajo je pripravila Ksenija Horvat.
Na leto prebivalec Slovenije v povprečju pridela skoraj pol tone odpadkov. Kaj se zgodi z njimi, potem ko jih odvržete v pravi zabojnik pred svojo hišo? Kdo služi z njimi in koliko se jih reciklira? Kakšno škodo povzročajo potem, ko jih odpeljejo z našega praga? Kdo je kriv, da se po vsej državi nabirajo kupi odpadne embalaže? Zakaj po morjih plavajo tone in tone plastike? V dokumentarnem filmu Cena plastike sledimo poti vaših odpadkov in ugotavljamo, kaj je narobe s sistemom, za katerega je odgovorna država, in našim ravnanjem. Avtorica Sarah Neubauer.
Tik pred božično novoletnimi prazniki, je Nacionalni preiskovalni urad zaključil preiskavo sumov kaznivih dejanj odgovornih, za razlastitev 257 milijonov evrov podrejenih obveznic v Novi ljubljanski banki, v primeru sanacije slovenskih bank decembra 2013 in specializiranemu državnemu tožilstvu kazensko ovadil celoten bivši Svet Banke Slovenija, ki je izvedel to sanacijo. Zaradi zlorab uradnega položaja pri izvedbi sanacije bank in oškodovanja podrejenih obvezničarjev in delničarjev NLB v višini 257 milijonov evrov so kazensko ovadil bivšega guvernerja Boštjana Jazbeca in viceguvernerje Stanislavo Zadravec Caprirollo, Janeza Fabjana, Meiro Festič in Darka Bohneca. Kaj je vodstvo centralne banke počelo pri sanaciji bank, da si je prislužilo kazensko ovadbo? Kaj vse je šlo narobe pri sanaciji slovenskih bank, ko se je v banke prelilo več milijard evrov davkoplačevalskega denarja? Je v slovenskih bankah res zevala skoraj 5 milijardna, za navadnega smrtnika skoraj nepredstavljiva bančna luknja slabih posojil, kot je pokazal rezultat obremenitvenih testov bank 12.12.2013 ? So bankirji res ogrozili stabilnost vsega slovenskega bančnega sektorja in s tem vse države? Ali pa je zgodba obratna in je bila bančna luknja izračunana pristransko? Zakaj smo dovolili, da smo postali testni zajčki Evropske komisije s Slovenijo, ki je na majhni državi preizkušala novo metodologijo reševanja bančnih težav v državah v hudi finančni krizi, po kateri so breme sanacije ogroženih bank najprej morali nositi imetniki podrejenih obveznic in delničarji bank, šele nato pa je bila dovoljena tudi državna pomoč? Je pri sanaciji slovenskih bank šlo za nedovoljeno državno pomoč, ki jo je Evropska komisija odobrila zgolj ob sprejetju posebnih zavez, s katerimi je morala država drastično omejiti poslovanje saniranih bank, pred njihovo bodočo privatizacijo? Mar ni finančni poseg države v banke v njeni večinski lasti, ki naj bi jim grozil bankrot, ravno nasprotno, nujno in gospodarno dejanje za ohranitev zdrave konkurence v bančnem sektorju? Predstavljamo poseben preiskovalni Dosje Informativnega programa TV Slovenija, ki ga je avtorica Mojca Šetinc Pašek skupaj z večkrat nagrajenim direktorjem fotografije in režiserjem Markom Kočevarjem pripravljala več kot pol leta. V dokumentarnem filmu Brezno rekonstruiramo potek bančne sanacije, razkrivamo še ne objavljene dokumente o napihovanju rezultatov stresnih testov slovenskih bank leta 2013. Vsebino dokumentov, odkritja kriminalistov in pričanja virov soočamo s pojasnili najbolj odgovornih, nekdanje premierke Alenke Bratušek, bivšega finančnega ministra Uroša Čuferja in bivšega guvernerja Boštjana Jazbec, ki so po besedah Alenke Bratušek tvorili slovensko bančno reševalno trojko. Avtorji: novinarka in scenaristka Mojca Šetinc Pašek, direktor fotografije in režiser Marko Kočevar, montažerki Snežana Tadić in Maja Gaspari, ilustracije Irena Romih, grafična podoba Darko Osterc in Blaž Zajc, obdelava zvoka Marjan Drobnič, glasba Duo Silence
Zamolčani – moč preživetja, sodi med najbolj gledane in tudi najbolj odmevne ter nagrajene dokumentarne filme te zvrsti. Avtor Jože Možina je v dokumentarcu, ki je pretresel slovensko javnost, prvič nazorno predstavil revolucionarno dogajanje med drugo svetovno vojno in sicer skozi prizmo spominske pripovedi otrok, sirot, ki so med vojno izgubili starše. Možina je za film prejel Jurčičevo nagrado Društva slovenskih pisateljev in Nove revije ter Gong za izjemne dosežke časnika Delo, film pa je bil prikazan tudi na Prix Europa v Berlinu. Uvodna sekvenca se začne z Marijo Logar, ki je išče samotni grob svojih staršev nad Tuhinjsko dolino… Gre za film, ki šokira, razgali prikrito in daje vrednost občutljivosti in humanosti do vseh, ki so med vojno in po njej trpeli. Gre za protivojni film s spravnim sporočilom, ki izpostavlja, kako vojno ali revolucionarno nasilje trajno prizadene družine in celoten narod.
Maja 1945, ko naj bi nastopila svoboda, je komunistična policija Ozna – predhodnica Udbe, organizirala množične poboje – med zadnjimi je bil v Slovenski Bistrici, kar osem mesecev po koncu vojne. Žrtve so bili premožni ljudje; obrtniki, posestniki ki jim je nova oblast pobrala premoženje in s terorjem utrjevala svojo diktaturo. Film sodi med najpomembnejše dokumente o revolucionarnem nasilju saj se v njem soočijo že umrli Bojan Polak Stjenka in Mitja Ribičič ter Zdenko Zavadlav in Albert Svetina Erno; slednja odkrito spregovorita o organizaciji umorov s strani slovenske partije. Avtor filma je Jože Možina
Ker dosje zajema le časovno omejeno obdobje vojne in okupacije, smo se zaradi kompleksne tematike odločili, da mu dodamo še pogovor kompetentnih zgodovinarjev v studiu. Pogovor vodi Vida Petrovčič, sodelujejo pa dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Jože Možina, dr. Božo Repe in dr. Aleš Gabrič.
Neveljaven email naslov
