Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zamolčani – moč preživetja, sodi med najbolj gledane in tudi najbolj odmevne ter nagrajene dokumentarne filme te zvrsti. Avtor Jože Možina je v dokumentarcu, ki je pretresel slovensko javnost, prvič nazorno predstavil revolucionarno dogajanje med drugo svetovno vojno in sicer skozi prizmo spominske pripovedi otrok, sirot, ki so med vojno izgubili starše. Možina je za film prejel Jurčičevo nagrado Društva slovenskih pisateljev in Nove revije ter Gong za izjemne dosežke časnika Delo, film pa je bil prikazan tudi na Prix Europa v Berlinu. Uvodna sekvenca se začne z Marijo Logar, ki je išče samotni grob svojih staršev nad Tuhinjsko dolino… Gre za film, ki šokira, razgali prikrito in daje vrednost občutljivosti in humanosti do vseh, ki so med vojno in po njej trpeli. Gre za protivojni film s spravnim sporočilom, ki izpostavlja, kako vojno ali revolucionarno nasilje trajno prizadene družine in celoten narod.
Maja 1945, ko naj bi nastopila svoboda, je komunistična policija Ozna – predhodnica Udbe, organizirala množične poboje – med zadnjimi je bil v Slovenski Bistrici, kar osem mesecev po koncu vojne. Žrtve so bili premožni ljudje; obrtniki, posestniki ki jim je nova oblast pobrala premoženje in s terorjem utrjevala svojo diktaturo. Film sodi med najpomembnejše dokumente o revolucionarnem nasilju saj se v njem soočijo že umrli Bojan Polak Stjenka in Mitja Ribičič ter Zdenko Zavadlav in Albert Svetina Erno; slednja odkrito spregovorita o organizaciji umorov s strani slovenske partije. Avtor filma je Jože Možina
Ker dosje zajema le časovno omejeno obdobje vojne in okupacije, smo se zaradi kompleksne tematike odločili, da mu dodamo še pogovor kompetentnih zgodovinarjev v studiu. Pogovor vodi Vida Petrovčič, sodelujejo pa dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Jože Možina, dr. Božo Repe in dr. Aleš Gabrič.
Dokumentarni dosje Razdvojeni 1941-1943 obravnava kritična leta vojne in okupacije ter ideološki in vojaški razkol med Slovenci. Dokumentarni dosje Razdvojeni 1941-1943 je nastal v neodvisni produkciji in ga je RTVSLO odkupila na javnem razpisu. Ob obletnici konca 2.svetovne vojne in dogodkov, ki so sledili ter pustili tako globoko zarezo v slovenski družbi, da jo čutimo še danes, se je zdelo primerno, da dogodke izpred 75 in več let osvetlimo ne samo iz osebnih pripovedi ljudi temveč predvsem s stališča današnje zgodovinske stroke. To turbulentno obdobje so zaznamovali dramatični dogodki in procesi, okupacija Slovenije, razpad predvojnih meščanskih institucij, antifašistični odpor pod vodstvom OF, revolucija po sovjetskem vzoru in avtohtono anti komunistično gibanje, ki je končalo kot zaveznik nacistične Nemčije. Sodobna slovenska zgodovinska stroka si po dolgih desetletjih zgodovine, ki so jo pisali zmagovalci, prizadeva dogodke osvetliti bolj objektivno, kar bi lahko pripomoglo k umiritvi sporov, ki se vlečejo še v današnji čas. Avtorica dosjeja je dr. Ljerka Bizilj, strokovni recenzent je bil dr. Jure Gašparič, sodeluje pa vrsta eminentnih slovenskih zgodovinarjev, dr. Božo Repe, dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Renato Podbersič in drugi. Dosje Razdvojeni 1941 -1943 bo dobil svoje nadaljevanje v produkciji 2020/2021.
Oktobra 1991 je Slovenijo zapustil zadnji jugoslovanski vojak. A priprave na zmago slovenske strani so se začele že veliko prej. Ustanovitev Manevrske strukture narodne zaščite kot odgovor na razorožitev Teritorialne obrambe je eden ključnih dogodkov na poti slovenske suverenosti. Nekaj mesečne skrivne priprave leta 1990 so tlakovale pot kasnejši zmagi v oboroženem spopadu z Jugoslovansko ljudsko armado. Predvsem navezava med Igorjem Bavčarjem, Janezom Janšo, Tonetom Krkovičem in Vinkom Beznikom je takrat delovala konspirativno, enotno in odločno. Medtem pa predsednik predsedstva Milan Kučan o tem niti ni bil obveščen. Šlo je za mesece brez katerih osamosvojitvenega procesa ne bi bilo. To je bil čas latentne vojne. Avtor Igor Pirkovič.
Televizija v šestdesetih letih 20.stoletja ne spremlja dnevnih dogodkov, politiki zasedajo za zaprtimi vrati in s sej pošiljajo komunikeje, sporočila; tuje agencije niso dovoljene, obstoja le ena -jugoslovanska-Tanjug. Zunanjo politiko spremlja Beograd. Novinarji so družbenopolitični delavci, ki se morajo zavedati svoje politične odgovornosti. Veliko je nedotakljivih tem: Tito, zveza komunistov… O pomladi narodov, ki se prebujajo po Evropi, televizija veliko poroča, skoraj nič pa o liberalističnih procesih in študentskih demonstracijah v Jugoslaviji; poroča o čeških dogodkih, smrti Kennedyjev, Martina Luthra Kinga, pristanku Američanov na Luni in skupaj s tiskom 'zakuha' cestno afero, ki spravi s političnega prizorišča naprednega predsednika slovenske vlade Stane Kavčiča, zaslužnega za uvedbo slovenskega dnevnika. Na začetku sedemdesetih let 20.stoletja tako odstavijo tudi direktorja televizije Dušana Fortiča in 15 urednikov.
Tik pred božično novoletnimi prazniki, je Nacionalni preiskovalni urad zaključil preiskavo sumov kaznivih dejanj odgovornih, za razlastitev 257 milijonov evrov podrejenih obveznic v Novi ljubljanski banki, v primeru sanacije slovenskih bank decembra 2013 in specializiranemu državnemu tožilstvu kazensko ovadil celoten bivši Svet Banke Slovenija, ki je izvedel to sanacijo. Zaradi zlorab uradnega položaja pri izvedbi sanacije bank in oškodovanja podrejenih obvezničarjev in delničarjev NLB v višini 257 milijonov evrov so kazensko ovadil bivšega guvernerja Boštjana Jazbeca in viceguvernerje Stanislavo Zadravec Caprirollo, Janeza Fabjana, Meiro Festič in Darka Bohneca. Kaj je vodstvo centralne banke počelo pri sanaciji bank, da si je prislužilo kazensko ovadbo? Kaj vse je šlo narobe pri sanaciji slovenskih bank, ko se je v banke prelilo več milijard evrov davkoplačevalskega denarja? Je v slovenskih bankah res zevala skoraj 5 milijardna, za navadnega smrtnika skoraj nepredstavljiva bančna luknja slabih posojil, kot je pokazal rezultat obremenitvenih testov bank 12.12.2013 ? So bankirji res ogrozili stabilnost vsega slovenskega bančnega sektorja in s tem vse države? Ali pa je zgodba obratna in je bila bančna luknja izračunana pristransko? Zakaj smo dovolili, da smo postali testni zajčki Evropske komisije s Slovenijo, ki je na majhni državi preizkušala novo metodologijo reševanja bančnih težav v državah v hudi finančni krizi, po kateri so breme sanacije ogroženih bank najprej morali nositi imetniki podrejenih obveznic in delničarji bank, šele nato pa je bila dovoljena tudi državna pomoč? Je pri sanaciji slovenskih bank šlo za nedovoljeno državno pomoč, ki jo je Evropska komisija odobrila zgolj ob sprejetju posebnih zavez, s katerimi je morala država drastično omejiti poslovanje saniranih bank, pred njihovo bodočo privatizacijo? Mar ni finančni poseg države v banke v njeni večinski lasti, ki naj bi jim grozil bankrot, ravno nasprotno, nujno in gospodarno dejanje za ohranitev zdrave konkurence v bančnem sektorju? Predstavljamo poseben preiskovalni Dosje Informativnega programa TV Slovenija, ki ga je avtorica Mojca Šetinc Pašek skupaj z večkrat nagrajenim direktorjem fotografije in režiserjem Markom Kočevarjem pripravljala več kot pol leta. V dokumentarnem filmu Brezno rekonstruiramo potek bančne sanacije, razkrivamo še ne objavljene dokumente o napihovanju rezultatov stresnih testov slovenskih bank leta 2013. Vsebino dokumentov, odkritja kriminalistov in pričanja virov soočamo s pojasnili najbolj odgovornih, nekdanje premierke Alenke Bratušek, bivšega finančnega ministra Uroša Čuferja in bivšega guvernerja Boštjana Jazbec, ki so po besedah Alenke Bratušek tvorili slovensko bančno reševalno trojko. Avtorji: novinarka in scenaristka Mojca Šetinc Pašek, direktor fotografije in režiser Marko Kočevar, montažerki Snežana Tadić in Maja Gaspari, ilustracije Irena Romih, grafična podoba Darko Osterc in Blaž Zajc, obdelava zvoka Marjan Drobnič, glasba Duo Silence
Po prvih porodnih krčih - slovenska televizija v šestdesetih letih 20. stoletja - še vedno oddaja le nekaj ur na teden, večino programa v srbohrvaškem jeziku in predvaja tudi še italijanski program. Politične analize pa pokažejo, da prihaja do anomalij in zamenjajo direktorja. Kljub temu snemajo veliko igranih serij, Boccacevega Dekamorena, s polno drznih posnetkov, ki jih dobro prodajajo v Italijo, tam skupaj z zasebnikom ustanovijo v bistvu drugi program slovenske televizije oz. koprsko televizijo; imajo afero zaradi objave Maupassantove novele z veliko golote in ljubezenskih scen, javno polemiko zaradi serije o varnostno obveščevalni službi VOS. Predvajajo ameriške serije: Dr. Kildare, Bonanza, Mestece Peyton, ki praznijo ulice. Televizijo ustvarjajo zveneča imena slovenske kulture: Tone Pavček, Saša Vuga Janez Menart… Do uvedbe slovenskega Dnevnika, leta 1968 – slovenska televizija ni informativni medij, ampak predvsem kulturni in športni medij.
Po tridesetih letih od prelomnega dogajanja v Sloveniji lahko rečemo, da je le malo držav, ki bi imelo takšen trden temelj za svojo državnost, kot ga je s plebiscitom dobila Slovenija. Komunistični sistem, ki je deloval nepremagljiv, se je vsaj navidezno predal in popustil – najprej volitvam ter nato še plebiscitu in osamosvojitvi. Ideje slovenske pomladi, ki so bile do tedaj skrite v krogih pisateljev, pesnikov, intelektualcev, Slovencev, razseljenih po svetu, so se razširile med ljudi, v nekem obdobju pa tudi dejansko na ulice. Izid 57. številke Nove revije, proces proti četverici, Majniška deklaracija, vztrajanje pri plebiscitu – to so točke, ki so nas pripeljale do lastne države. V oddaji prikažemo veliko arhivskega gradiva, tudi ekskluzivne posnetke prepovedanih oddaj iz srede 80ih let in prek tega razgrnemo takratno dogajanje, ki je pripeljalo do samostojne, svobodne države. Titova smrt, ekonomsko in politično razkrajanje Jugoslavije, pritiski Jugoslovanske armade, ki del oblasti prevzema v svoje roke; zapiranje svobodomiselnih pisateljev in novinarjev – vse to je politična realnost v Sloveniji pred dobrimi 30 leti. Upor ljudi proti represiji vojske in partije pa premaga vse in prinese tisto, kar so si Slovenci do takrat upali le sanjati – samostojno državo. Avtorica Jadranka Rebernik.
9. januarja bo natanko 30 let, odkar oddaja Utrip TVS nastavlja ogledalo politiki in najpomembnejšim dogodkom minulega tedna v državi- sprva v nekdanji Jugoslaviji, po osamosvojitvi pa v Sloveniji. Utrip je nastal na pobudo nekdanjega odgovornega urednika informativnega programa Darka Marina kot notranjepolitični pregled tedna, kasneje tudi leta skozi avtorjevo oko- po zgledu zunanjepolitičnega Zrcala tedna. Pilotno oddajo je novembra 1987 pripravila Ljerka Bizilj, prvi Utrip 9. januarja 1988 pa Lado Ambrožič, oddajo so sprva pripravljali izbrani in najprodornejši novinarji. Utrip si je izboril status izrazito avtorske oddaje in subjektivnega pogleda novinarjev na dogodke in še danes velja za eno najbolj gledanih in paradnih oddaj nacionalne televizije, ki je uspela ohraniti novinarski komentar. V 3 desetletjih se je v Utripu zvrstilo kar 74 novinarjev treh generacij, nekateri avtorji, ki smo jih povabili pred kamero, pa je prvič razkrilo zakulisje nastajanja oddaje. Avtorica Andreja Lešnik
Po petih letih težavnega postopka je arbitražni tribunal določil mejo med Slovenijo in Hrvaško. Kako se je Slovenija lotila svojega prvega meddržavnega spora pred kakim mednarodnim sodiščem? V drugem delu dosjeja Arbitraža podrobno o izbruhu prisluškovalnega škandala sredi poletja 2015 in njegovih posledicah. Hrvaški kljub krčevitim prizadevanjem arbitražnega sporazuma mednarodnopravno ni uspelo razveljaviti. Pred arbitražno razsodbo smo se pogovarjali z glavnimi akterji na slovenski strani: politiki, odvetniki in tudi strokovnjaki, ki so pripravljali slovenski zagovor na sodišču. Nedvomno izvirna odločitev se bo zapisala v slovensko in mednarodnopravno zgodovino. Avtor Dejan Ladika.
Neveljaven email naslov
