Sorodna novica Kako je prva svetovna vojna spremenila svet

Adolf Hitler je bil močno zaznamovan z izkušnjo prve svetovne vojne, v kateri je sodeloval kot vojak, bil ranjen in v bolnišnici izvedel za poraz Nemčije. Ko so ga odpustili, se je odpravil v nemirni München in aktivno doživljal mnoge divje vstaje različnih skupin, besnih zaradi nove politične in družbene resničnosti ter krivde, ki so jim jo pripisale vojne zmagovalke. Pridružil se je nacionalistični in rasistični delavski stranki, kjer je med pivniškimi razpravami ugotovil, da ima govorniške sposobnosti, ter kmalu postal glavni sporočevalec njihovih idej. Leta 1920 jih strnejo v program, ki nakaže smer, po kateri bo ta takrat obrobna stranka poskušala pridobiti privržence.

"Zahtevamo združitev vseh Nemcev v Veliki Nemčiji na principu samoodločbe vseh ljudi. Zahtevamo, da imajo Nemci enake pravice kot drugi narodi ter da se razveljavita versajska in saintgermainska mirovna pogodba. Zahtevamo zemljo in kolonije za preskrbo naših ljudi ter za naselja naraščajočega prebivalstva. Državljani so lahko le tisti, ki imajo v sebi nemško kri, ne glede na nazorska prepričanja, in noben Jud ne more biti državljan. Člane oblastnih struktur lahko izbirajo le državljani, prav tako so le državljani lahko imenovani na oblast. Prva dolžnost vsakega državljana je, da dela tako mentalno kot fizično. Zahtevamo delitev dohodka velikih industrij, nacionalizacijo vseh koncernov, povečanje pokojnin, agrarno reformo. Vsi časopisi morajo biti v nemškem jeziku in vsi uredniki ter njihovi pomočniki morajo biti nemški državljani," se je glasilo nekaj zahtev.

Ob teh značilnih nacionalističnih in rasističnih zahtevah, ki pa so jih bili takrat polni tudi programi nekaterih drugih strank, je program NSDAP zahteval še nekatere radikalne družbene in gospodarske spremembe ‒ vojne dobičke bi zaplenili, odpravili nezaslužene prihodke. A že desetletje pozneje so to izpustili in zagovarjali, da mora biti odvzeta le judovska lastnina.

NSDAP je bil v tem času zgolj ena izmed množice skrajnih 'ljudskih' strank, ki so privržence dobivale predvsem med nezaposlenimi posamezniki, prizadetimi zaradi povojnega položaja. Ko se ji je pridružil Hitler, je bil njen 55. član, in čeprav je članstvo v dvajsetih letih raslo, si tedaj še ni bilo mogoče predstavljati razsežnosti, ki jih bo dosegla manj kot desetletje pozneje. Hitlerja so na premierski položaj dejansko pripeljale spletke in to, da so si konservativne sile in nacionalisti delili skupne vrednote: odpor do weimarske republike, komunizma in podpora nacionalizmu. Hkrati so bili konservativci zmotno prepričani, da bodo sposobni nadzorovati novega kanclerja Hitlerja. Pa tudi druge politične sile so podcenjevale naciste, komunisti so na primer verjeli, da predstavlja zadnji obupen poskus ohranjanja kapitalističnega sistema, ki so mu tako ali tako šteti dnevi.

A pride leto 1933, Hitler je imenovan za kanclerja in postopoma ukine državljanske svoboščine, uniči skoraj vse neodvisne gospodarske, družbene in politične organizacije ter uvede enopartijsko državo.

Kakšna je bila pot nacistične stranke in Hitlerja do vzpona na oblast, smo se pogovarjali z zgodovinarjem Bojanom Godešo z Inštituta za novejšo zgodovino.

Prva svetovna vojna je bila v Hitlerjevem razvoju bistvenega pomena. Kapitulacijo Nemčije je razumel kot "nož v hrbet" in je bil prepričan, da je narod izdala politika, ne vojska. Kakšno je bilo vzdušje v Nemčiji takoj po koncu vojne?
Proti koncu prve svetovne vojne Nemčija na vojaškem področju ni bila poražena kot v drugi svetovni vojni, temveč je bila nekako prisiljena podpisati premirje. Ni šlo za vojaški poraz. A je to v nemško družbo prineslo novo dinamiko – staro se je podiralo, jasno je bilo, da stanja, kot je bilo pred vojno, ne bo več. V majhnem kraju Weimar je bila leta 1919 sprejeta nova ustava v okvirih liberalnega koncepta, ustavne demokracije in je Nemčijo spreminjala v republiko. Že to, zakaj so se nemški politiki za sprejem ustave umaknili v tak majhen kraj, pokaže, da so bile v Berlinu razmere preveč nemirne in napete. Dileme so bile, ali bo obstalo cesarstvo ali bo nastala republika in kakšna bo. Razmere so bile negotove, po vojni vedno pridejo socialne tegobe, v Nemčiji pa so bile ob tem še dileme, kako definirati nemško družbo po prvi svetovni vojni. Cesarstva ni več, kakšna naj bo družbena ureditev. Težava je bila seveda še to, da je bila kot država poraženka vojne. Ozemeljsko so bili zdaj okrnjeni, nato kot strela z jasnega udari še versajski diktat, kot ga imenujejo v Nemčiji. V njem zmagovite države Nemčiji naložijo težke pogoje. To je nemško družbo bistveno zaznamovalo v tem novem medvojnem obdobju: formalno so bili razglašeni za edine krivce, naložene so jim bile visoke reparacije in mnoge omejitve. Takšno vzdušje prinese več poskusov državnih udarov. V tej začetni dobi je bila nemška država tudi zato ogrožena.

Oktobra 1919 se Adolf Hitler pridruži Nemški delavski stranki, ki si v 20. letih spremeni ime v Nacionalsocialistično delavsko stranko in Hitler kot dober govornik predstavi njihov program. Ena izmed glavnih točk je bila revizija pariške mirovne pogodbe.
Danes upravičeno ime 'nacionalsocialistična' stranka povezujemo takoj z nacisti, a v tistem obdobju je bilo po Evropi več takšnih strank, tudi na Slovenskem jo ustanovijo politično aktivno Primorci, ki se zaradi italijanske zasedbe primorskega ozemlja preselijo v Ljubljano, in ta stranka nima nič z nacizmom. Samo ime torej še ni nakazovalo takega razvoja. Če pogledamo program nemške Nacionalsocialistične stranke, vidimo, da je osredotočen na revizijo ne le versajske mirovne pogodbe, ampak omenja tudi saintgermainsko mirovno pogodbo, ki so jo zmagovite sile sklenile z Avstrijo.

Ker je ena izmed zahtev tudi združitev vseh Nemcev v eni državi ‒ čeprav je ameriški predsednik Wilson na konferenco prišel s svojimi znamenitimi točkami, od katerih je bila ena tudi samoodločba narodov, pa na konferenci niso dovolili, da bi se avstrijski del propadle habsburške monarhije odločal, ali si želi v skupno državo z Nemčijo, veliki nemški manjšini pa sta ostali tudi na Poljskem in Češkoslovaškem.
Da in te točke programa so bile tudi najbolj 'eksplozivne', saj so nakazovale, da je uresničitev tega programa mogoča le z vojno. Zahtevali so, da Nemčija znova postane velesila, vrnitev izgubljenih kolonij, vzpostavitev stanja pred prvo svetovno vojno, za katero pa je bil eden izmed temeljnih razlogov ravno nemška ekspanzija.

Hkrati se v teh točkah nakazuje tudi poznejša nacistična politika do Judov, eksplicitno je bilo omenjeno, da noben Jud ne more biti nemški državljan.
Program izhaja iz rasistične teorije, ki pa ni izum nacizma. Rasistične teorije so bile razširjene po vsem svetu in takrat tudi niso bile družbeno nesprejemljive. To postanejo šele s pogledom nazaj, potem ko so se že zgodile grozovite zgodbe poskusa izbrisa določenih skupin ljudi. Antisemitizem res ni bil nekaj novega, v programih so ga imele tudi druge skupine. Judi po točkah v tem programu ne morejo postati državljani, a to, kaj pa se bo z njimi zgodilo, samo s tega programa ni bilo mogoče razbrati. Druga stvar je usmerjenost proti tujcem, izseliti bi se morali vsi, ki so se priselili po letu 1914. A v splošnem lahko ugotovimo, da sam program za tisti čas ni nič kaj posebnega, ni inovativen, hkrati pa tudi Adolf Hitler še ni oseba, ki bi definirala takratni čas in prostor. V dvajsetih letih je bilo še popolnoma nepredstavljivo, da bo Hitler nato v nekaj letih doživel tak vzpon. Po letu 1923, ko se kaotične razmere v Nemčiji stabilizirajo, se začnejo namreč razvijati družbena gibanja, vzpostavljajo se novi trendi v umetnosti, kaže se pisana podoba Nemčije. Daleč od tega, da gre za neki enoten blok, prepletajo se tako konservativna in nazadnjaška gibanja, kot revolucionarni in sodobni koncepti.

Leta 1923 se zgodi Münchenski puč, ko Hitler s somišljeniki želi prevzeti oblast, a klavrno propade, saj ni pričakovanega odziva med ljudmi, čeprav mu je uspelo pritegniti predvsem brezposelne med nekdanjimi vojaki. Kaj se je tedaj pokazalo?
Ugotovil je, da z udari ne bo mogel na oblast, da se bo moral vzpenjati po t. i. legalni poti – torej na volitvah. Spoznal je, da sicer nekatere skupine ljudi podobno razmišljajo, a da ne more govoriti o množičnosti. V tem času se sicer v Nemčiji razmere, ki so bile prva leta po vojni zelo kaotične, umirjajo, zato tudi ni bil več pravi čas za tak puč.

V dvajsetih letih od teh skrajnih nacionalističnih gibanj uspe le fašizmu Benita Mussolinija in zato je tudi pozneje Hitler Mussolinija spoštoval. Čeprav sta fašizem in nacizem nastajala vzporedno, velja za začetnika fašizem ravno zaradi njegove uspešnosti v tem začetnem obdobju, medtem ko se v času Hitlerjevega vzpona ta gibanja začnejo širiti tudi po svetu.

Glede na to, da Hitler po neuspešnem puču na sodišču dobi najmanjšo zagroženo zaporno kazen, pa tudi izpustili so ga že po nekaj mesecih, bi lahko sklepali, da so te njegove ideje našle simpatije tudi med sodniki?
Absolutno. Že ob ukinitvi cesarstva so bili sklenjeni kompromisi z militarističnimi krogi, ki so bili zelo vplivni še iz časa Prusije, predvsem pa med prvo svetovno vojno, ko zaradi vojnih razmer nemško družbo obvladuje vojska. Tudi po vojni ostane ena najbolje organiziranih skupin, prehod iz cesarstva v republiko njene vloge ne prizadene. Militaristična miselnost je bila zelo prisotna in pogosto so se benigno obravnavala takšna dejanja.

Mu je pa v zaporu v teh nekaj mesecih uspelo spisati svojo avtobiografijo in opis nastajanja stranke v knjigi Moj boj.
Nekateri to razumejo kot njegovo oporoko, da je po neuspelem puču menil, da je z njegovo politično kariero konec. Dobro pa je v njej vidno, da je sovražil Habsburško monarhijo in zasledimo lahko tudi njegovo sovraštvo do Slovanov. Vznemirjala ga je slavizacija avstrijskega dela monarhije, z grozo opisuje širjenje slovanskih mest in omeni tudi Ljubljano.

To je tudi eden izmed vzrokov, da naj bi Nemčija čim prej vstopila v vojno z Rusijo, da si pridobi nujno potreben življenjski prostor za Nemce, saj so Arijci večvredna rasa od Slovanov ...
V prvih programih ne omenja komunizma kot težavo, opira se na rasizem in Slovane ima za podljudi. Ko Nemčija leta 1941 napade Jugoslavijo, to stori brez vojne napovedi, v načrtu napada pa Hitler omeni, da Slovenci in Srbi niso bili nikoli nemški prijatelji – kar vleče že iz svojega obdobja življenja na Dunaju pred 1. svetovno vojno. Med vojno sicer pragmatično sodeluje s Hrvati, Slovaki, tudi Bolgari, čeprav so Slovani.

Hitler postane nesporni vodja Nacionalsocialistične delavske partije leta 1925, ko lahko stranko po prepovedi delovanja, ki jo je doletela zaradi münchenskega puča, znova obudijo. Volivcev takrat tako skrajno desničarske ideje še ne privlačijo, na volitvah leta 1928 dobi okoli 2 odstotka glasov. A to se zgolj v dveh letih korenito spremeni in NSDAP postane največja samostojna stranka v državi. Kaj se je zgodilo v tem času?
Prelomnica je gospodarska kriza v Nemčiji in na volitvah leta 1932 dobi Hitlerjeva stranka tretjino glasov. Volitve pokažejo predvsem nezaupnico liberalnemu konceptu weimarske republike. Stranke, ki so podpirale to republiko, so skupaj nabrale tretjino glasov, preostalo tretjino pa je pobrala levica. Dobimo tri bloke, o zmagovalcu še ne moremo govoriti, lahko govorimo le o poražencu – to je po odločitvi volivcev weimarska republika. Volitve torej še ne pokažejo, da je zmagovalec Hitler, a nato osupne ves svet, ko v tako kratkem času poenoti večino Nemcev. In poenoti jih ravno na prvih točkah programa iz leta 1920, čeprav je bil Hitler kot politik zelo prilagodljiv in elastičen, ni šlo za nekoga, ki bi se držal ideološke rigidnosti. V programu leta 1920 so na primer zelo močni antikapitalistični elementi, česar se med vzponom na oblast absolutno ne drži in sklene kar nekaj sporazumov z najbolj premožnimi tovarnarji, ki jih pozneje uporabi za vojaško industrijo. Obračuna tudi z oddelki SA, ki so bili v dvajsetih letih zelo pomemben gradnik nacistične stranke in organizirani kot partijska vojska. A ker so želeli prevzeti vlogo nemških oboroženih sil (wehrmacht), v 'noči dolgih nožev' uniči njihovo vodstvo, jih razpusti in si s tem pridobi simpatije v vojaških krogih. Ljudi si pridobi z uvajanjem javnih del, zaposlovanjem v vojski s ponovno militarizacijo, ki je bila z versajsko pogodbo omejena, možnostjo prej neznane nekakšne vrste socialne pomoči in ljudje mu dajo mandat za njegovo politično agendo. Da bi dosegel svoj cilj, je bil popolnoma brezobziren, hkrati pa dovolj spreten na zunanjepolitičnem področju. Zanj sporazumi veljajo le tako dolgo, dokler mu to koristi.

V knjigi Moj boj jasno zapiše, da je učinkovita politična propaganda tista, ki množice naslavlja čim bolj preprosto, tudi z lažmi, če je treba poudariti svoja stališča, predvsem pa je treba staviti na neprestano ponavljanje preprosto razumljivih idej. Če pogledamo današnjo svetovno politiko, lahko tudi po 100 letih najdemo podobne prijeme.
Ja, bil je zelo spreten govorec. Osupljivo je, kako je poenotil Nemce, ki zagotovo niso bili vsi nacisti. Med njegovimi podporniki niso bili le ljudje iz enega sloja, v prvi fazi so bili to zagotovo nekdanji vojaki, a nato gre za prerez družbe, kjer so bili podporniki iz vseh socialnih slojev. Nacisti posvojijo tudi modernistične prijeme – spretno uporabljajo radio, film, torej medije in tehnologije tistega časa.

Kakšen pa je bil odmev na vzpon Hitlerja v drugih državah? Kako so gledali nanj?
V dvajsetih letih takratne velesile niti fašizma in Mussolinija ne vidijo kot grožnjo liberalnemu konceptu sveta. Mussolini je postal problematičen šele s posegom v mednarodne ureditve, ko je posegel v Etiopijo. Velesilam ne gre na živce fašistična ideologija, temveč spreminjanje mednarodnih razmerij. Gospodarska kriza leta 1929 ima globalne razsežnosti v tem, da postavi pod vprašaj legitimnost liberalnega koncepta. Alternativa postane boljševistični koncept načrtnega gospodarstva, saj Sovjetske zveze gospodarska kriza ne prizadene, ker je bila izključena iz mednarodnega trgovanja. Druga alternativa pa postane Hitlerjev nacizem, saj odpravi brezposelnost – če pustimo ob strani, s kakšnimi sredstvi, saj ekonomisti trdijo, da tak sistem ne bi bil učinkovit na dolgi rok oziroma ustrezen bi bil le, če bi za arijsko raso delala suženjska sila, kot je to bilo med vojno. Ta njegov sistem dobi odmev tudi v tujini. Kot grožnja številka ena za svetovni mir pa je prepoznan šele po padcu Francije junija leta 1940, ko se tudi konča obdobje pariškega miru in Francozi morajo kapitulacijo podpisati v istem vagonu, kot so jo nemški predstavniki leta 1918.

To dejanje je nosilo tudi pomembno simbolno sporočilo, namreč, da se dobi liberalizma nepreklicno izteka čas ter da Hitlerjev uspeh na vojaškem polju napoveduje tudi novo dobo, ki bo temeljila na globalni nadvladi totalitarnega in rasističnega koncepta kot družbenopolitični legitimaciji za svetovno hegemonijo sil osi. V ta namen je bil 27. septembra 1940 v Berlinu ustanovljen Trojni pakt, v katerem so si podpisnice razdelile interesna območja ter se zavezale k medsebojni pomoči pri vzpostavljanju "novega reda".