Dvoodstotni dvig davka na dodano vrednost (DDV) med zadnjo finančno krizo, ko so nastale ogromne bančne luknje, je bila za zagotovitev dodatnega proračunskega denarja pravilna odločitev. "DDV je bil pri nas takrat glede na druge države nizek, zato zdaj ne vidim nobenega smisla, da bi ga znižali nazaj," je za MMC pojasnil ekonomist Maks Tajnikar. V časih prosperitere je treba z davščinami čim več pobrati, ne pa čim manj, opozarja nekdanji minister za malo gospodarstvo (1992‒1993) in minister za gospodarstvo (1993‒1996) ter redni profesor na Ekonomski fakulteti.

Čas za zniževanje davkov bo potencialno nastopil šele v času nove gospodarske krize, predvsem pa ne smemo ponoviti napak iz preteklosti in znova proračun potunkati v rdeče številke z zadolževanjem v tujini, je opozoril.

Samo dve stvari v življenju sta gotovi: smrt in davki, je v pismu francoskemu fiziku Jeanu Baptistu Leroyu zapisal že eden od ustanovnih očetov ZDA Benjamin Franklin v revolucionarnem letu 1789. Da gre smrt z roko v roki z davki, naj bi sicer že leta 1726 prvi omenjal avtor legendarnega romana Robinson Crusoe pisatelj Daniel Dafoe v knjigi Politična zgodovina hudiča. Nihče ne mara ne smrti ne davkov, a brez davkov ni države, da država sploh ni potrebna, pa morda razmišljajo zgolj najskrajnejši anarhisti.

Vabljeni k branju intervjuja.

Pogosto slišimo ideje, da bi se moral davek na dodano vrednost (DDV) znižati na predkrizno raven, 20-odstotne splošne stopnje in 8,5-odstotne nižje stopnje. Krize ni več, gospodarska rast je stabilna in v državni malhi presežek. Je napaka, da Cerarjeva vlada ali pa zdajšnja Šarčeva nista znižali DDV-ja?
Mislim, da ne. Odgovor na to vprašanje je relativno zapleten. Ključno je, da zagotavljamo uravnoteženost proračuna, nobenega smisla ni v zadolževanju Slovenije. Z zadolževanjem državnega proračuna ne vplivamo prav dosti na gospodarsko rast, zato je pomembno, da si ne naredimo težav z zunanjim dolgom, ki ima lahko za državo katastrofalne posledice, kar še predobro vemo iz lastnih izkušenj, ter da si ne naredimo stroškov z odplačevanjem obresti. Vse druge kategorije efektivnega povpraševanja, izvoz, domače povpraševanje, investicije imajo bistveno večji vpliv na gospodarsko rast, zlasti izvoz je zelo, zelo ključen. S praktičnega vidika je edini resen dejavnik gospodarske rasti, proračun ni, zato se ne igrajmo s proračunom! Ko nabiramo denar za proračun, se je pomembno zavedati, da ga lahko največ naberemo v fazi prosperitete, drugače ga ne moremo. Če v fazi prosperitete zmanjšujemo davke, kar je na prvi pogled super, preprečimo, da bi se povečali javnofinančni prihodki in s tem zmanjševal primanjkljaj državne blagajne.

Zadolženost države se tako začne zmanjševati …
Seveda, posledično tudi zadolženost. Naši finančni ministri se zelo radi hvalijo s presežki in jih čisto razumem. A povedati je treba, da v fazi prosperitete hitro začnejo naraščati javnofinančni prihodki, primanjkljaj pa izgine, če normalno ravnamo z odhodki, kar v Sloveniji smo. Po letu 2015 se nam je tako proračunski primanjkljaj začel sam po sebi zapirati, finančni ministri niso bili pri tem nič kaj preveč zaslužni. To pa se je zgodilo zato, ker v prosperiteti nismo zmanjšali davkov. Osnovna kmečka logika pravi, da lahko denar pobereš takrat, ko ga je veliko. Sem absolutno proti kakršnemu koli zniževanju davkov v fazi prosperitete. Dolgoročno tako poskrbimo za uravnoteženje javnih financ.

Ampak ali to ne pomeni, da nam zmanjkuje manevrskega prostora? Finančne ali pa gospodarske krize se pojavljajo ciklično, in če v prosperiteti nismo znižali davka, ga naslednjič, ko bo zaškripalo, tako ne bomo mogli spet dvigniti iz 20 na 22, pač pa se bo ob identični rešitvi DDV dvignil z 22 na 24 odstotkov, kam to pelje oz. gredo davki večno le navzgor?

Ne. V razmerah, kakršne so v Sloveniji, to na primer za ZDA ali pa kakšno drugo veliko državo, npr. Nemčijo, ne velja, morate voditi politiko zdravih financ. To je politika stabilnih prihodkov in odhodkov. V resnici vprašanje naših davkov ni vprašanje, ali se bomo prilagajali konjunkturi ali ne, davki morajo biti ves čas stabilni, ne smemo jih preveč spreminjati. Imajo stabilizacijsko vlogo tako v fazi prosperitete kot v fazi depresije. V depresiji dajo nekaj več efektivnega povpraševanja, saj lahko država več troši, v fazi prosperitete pa z davki zaviramo pretirano gospodarsko rast. Zelo pomembno je, da je prihodkovni del dolgoročno stabilen. Nekih pozitivnih učinkov tu ne dosežeš, lahko narediš zgolj škodo, kar se je pokazalo v letih 2009 in 2010, ko je minister Križanič dobronamerno poskušal vzdrževati učinkovito povpraševanje, v resnici pa je samo naredil primanjkljaj v državni blagajni in nič drugega. Ideja je bila keynesianska, Obama je podobno ravnal, pa mu je potem ameriški ekonomist in nobelovec Paul Krugman očital, da je bila smer prava, a količina je bila premajhna. Križanič je prav tako poskušal z zadolževanjem države vzdrževati visoko raven državne potrošnje, a izvoz je npr. v enem letu padel za 3,5 milijarde, njemu pa je uspelo povečati državne izdatke za recimo 200 milijonov evrov. Njegov vpliv, razen da je naredil velik primanjkljaj v proračunu, ni bil nikakršen.

Kje je torej glavni problem davkov v Sloveniji?
Problem davkov v Sloveniji ni v t. i. cikličnosti gospodarstva, ampak v deležu javne potrošnje. Pri nas je ta v bruto družbenem produktu (BDP) okoli 37 odstotkov, če opazujemo npr. Francijo, pa bomo videli, da je okoli 47 odstotkov. Če mene vprašate, če bomo hoteli rešiti probleme v zdravstvu, kjer glede na mednarodne primerjave gotovo manjka kakšna milijarda evrov denarja, če bomo hoteli rešiti pereča ekološka vprašanja, če bomo želeli več investirati v znanost, potem bomo neizbežno morali povečati delež javne potrošnje. O tem zadnje čase nenehno pišem, je pa to izredno nepriljubljeno stališče. Poleg tega je javna potrošnja najmočnejše orodje proti neenakosti v družbi. Nizek delež javne potrošnje je deloma podedovan še iz časov Jugoslavije, kjer je Slovenija vedno dajala veliko na zasebno potrošnjo, to je ostalo, delež javne potrošnje pri nas sploh ni velik. V prihodnjih letih ga bomo morali dvigniti ali pa bomo imeli hude težave. Vprašanje, ki se poraja, je, na kakšen način bomo to storili. S kakšnim dodatnim dvigom DDV-ja zagotovo ne!

Višji DDV znižuje kupno moč povprečnega državljana in pripelje do gospodarskega zastoja ...
To se pogosto napačno misli. Ne smemo pozabiti, da se agregatno kupna moč ne zmanjša. Ko dvignemo DDV, kar se večinoma prevali v cene, je kupna moč na domačem trgu za potrošnika takoj nižja. A ta DDV ne izpuhti v prazen nič, nabere se v državnem proračunu, kjer se potroši in ustvari učinkovito povpraševanje. Velikokrat sem slišal ideje, da bo večji DDV prinesel zastoj gospodarstva, ker bodo ljudje manj kupovali, kar je napačno. Če bo večji DDV, bodo ljudje res manj kupovali, a bo na drugi strani država kupovala več in zastoja ne bo. Dvig standarda ljudi v državi z znižanjem DDV-ja je iluzija, poleg tega se pozablja, da bi izpad morali nadomestiti z drugimi davki, ali pa zmanjšati javni sektor. Več državljanov bi si morda lahko kupilo nove mobilne telefone, za operacijske mize v javnem sistemu pa bi zmanjkalo denarja. Če bi izpad nadomestili z drugimi davki, ljudje ne bi bili bogatejši, če izpada ne bi nadomestili, pa bi imeli manjši javni sektor, ali pa bi ga ljudje v večji meri morali plačevati neposredno iz svojega žepa. Učinek bi bil nikakršen.

Nemčija ima DDV postavljen nižje od Slovenije pri 19 odstotkih, potem pa imamo sosednjo Hrvaško pri 25, ali pa rekorderko Madžarsko pri 27 odstotkih, kako države najdejo te optimalne številke?
Osnovna odločitev pri višini DDV-ja je, koliko posameznik potroši zasebno in koliko kolektivno. Pri vsakem proračunu nastopi dilema, na kakšen način bomo nabrali denar. Država lahko pobere več DDV-ja in manj drugje ali pa obratno. Zelo visoki DDV-ji praviloma pomenijo, da so drugi davki v državi lahko manjši.

Kako pa davek, kot je DDV, vpliva na slovenski izvoz?
V državah, kot je naša, je izvoz zelo malo odvisen od tega, kaj počnemo doma. Odvisni smo od dogajanja na nemškem, ruskem, francoskem, italijanskem trgu itd. Ključnega pomena za nas sta evropski trg in Rusija, ZDA na drugi strani so popolnoma zanemarljive, pa če nam je to všeč ali pa ne.

Nadaljnji dvig DDV-ja ni na mestu, kot pravite. Kako bomo torej nabrali denar za dodatno javno porabo?
Vprašati se bomo morali, kdo je najbolj in najmanj obremenjen. Vse davčne reforme do zdaj, tudi ta, ki je trenutno na mizi, ne posegajo na področje prispevkov, ki se plačujejo iz dohodkov od dela in so strošek delodajalca. To je zelo pomembno! Zmanjšujejo konkurenčnost podjetij in hkrati ljudem, ki živijo od dela, nižajo plače. Ta delež je pri nas previsok, kar kažejo tudi mednarodne primerjave. Zmanjšati ga bo treba, ne povečati. Obremeniti pa bo treba dohodninske dohodke, kapitalske dobičke in pa uvesti nepremičninski davek.

Trdite, da javna poraba pri nas sploh ni visoka. Zakaj potem v Sloveniji v javnosti nenehno poslušamo, da je javni sektor nenasitno požrešen in potraten?
To so prazne fraze, ki jih je najlažje natrositi, ko se začne resna debata o davkih. Če poslušamo Obrtno-podjetniško zbornico ali pa gospodarsko (Gospodarska zbornica Slovenije, op. a.) poslušamo strašenje o visokih davkih, a v isti sapi govorijo, da je zdravstvo zanič, da znanosti nimamo, da imamo neočiščene vodotoke, da ne znamo ravnati s smetmi, da ni posodobljena železnica ... Vse to je vendar javni sektor! A davkov ne bi dvignili, pravijo, naj bo javni sektor učinkovitejši. Pa poglejmo primer UKC-ja Ljubljana, jaz sem takoj za to, da direktorju plačamo tudi milijon evrov na leto, če bo šel v UKC in drastično znižal stroške, a ne bo, takšnega direktorja ni. Če hočete imeti vrhunsko bolnišnico, boste kvečjemu morali kakšnih 100 milijonov evrov še dodati. Poglejmo drug primer Ekonomske fakultete v Ljubljani, ki ima od trikrat do štirikrat manjši letni proračun kot podobne šole po Evropi. Smo neučinkoviti? Seveda smo, ker varčujemo na vsakem vogalu. To so napačne teze. V javnosti se pogosto narobe razume, kaj javni sektor sploh je. Javni sektor je del dejavnosti, ki ga kolektivno kot družba organiziramo in tako tudi plačamo. Nasproti javnega sektorja ni zasebni sektor, kot se po navadi napačno govori, pač pa tržni sektor. Zasebni sektor je še kako tudi del javne porabe, saj imamo v zdravstvu zasebne koncesionarje, boljše bi bilo, če bi jih imeli še več.

Velikokrat poslušamo, da smo v Sloveniji, tako gospodarstvo kot posamezniki, preveč obdavčeni, kako je s tem?
Kot sem že dejal, v Sloveniji z davki naberemo 37 odstotkov javne porabe, Francija je pri 47 odstotkih, pri drugih evropskih državah pa se ta odstotek vrti okoli 40, tudi v Nemčiji. Nikakor ne moremo trditi, da smo preveč obdavčeni. Je pa res, da je vsakemu od nas na osebni ravni čisto vsak davek popolnoma odveč. Večje vprašanje je, kdo nosi največje davčno breme. In ta hip je jasno, da prek prispevkov na plače preveliko breme nosijo ljudje, ki imajo dohodke od dela. To škodi tudi podjetjem glede konkurenčnosti v mednarodni menjavi. Na lastnike kapitala in premoženja pa smo kar malce pozabili. Problem so nizki davki na zelo visoke dohodke iz kapitalskih dobičkov. Normalne dohodke zajamemo, zelo visokih pa ne. Dohodnina seže do 70.000 evrov, to ni nič!

Za 70.000 ali pa 100.000.000 evrov prihodka velja enaka stopnja ...
Da in to je napačno. Mi pozabljamo, da smo v zadnjih letih dobili četico milijonarjev, na bankah pa imajo slovenska gospodinjstva kar 19 milijard evrov prihrankov. Za 2. tir na primer potrebujemo 1,3 milijarde evrov. Ne razumem, zakaj država ne izda obveznic z enoodstotno obrestno mero in jih proda slovenskim davkoplačevalcem, ki se jim denar valja po bankah, kjer je obrestna mera trenutno nič. Drugi tir bomo tako odplačevali iz proračuna, zakaj se bomo raje zadolžili pri tujih bankah po tri- ali štiriodstotni obrestni meri, namesto pri lastnih državljanih po enoodstotni?

Trenutno cene zlata rastejo v nebo, medtem ko se dogaja trgovinsko prerivanje med ZDA in Kitajsko, nekateri strokovnjaki in borzni analitiki posledično že napovedujejo, da se bliža nova gospodarska kriza. Kako vi vidite trenutno gibanje gospodarskih kazalcev?
Ko opazujemo ciklično gibanje gospodarstva, se vedno pojavijo znaki, ki nakazujejo pregrevanje in prihajajoči zasuk v depresijo. Takšni tipični znaki so pojav inflacije, začetek naraščanja realnih plač in da se države začno zadolževati v tujini. Nobenega od njih trenutno ni ne v Sloveniji ne v svetovnem gospodarstvu, kar pomeni, da bi, če bi gospodarstvo pustili pri miru, kot pravijo na jugu "ne diraj lava dok spava" (ne drezaj leva, ki spi, op. a.), verjetno še vedno šli po precej gotovi poti konjunkture navzgor, kar bi Sloveniji izjemno koristilo! A dogajajo se nam Trumpove trgovinske vojne in EU, ki poslušno reagira na Rusijo, tudi Kitajsko in Iran ‒ to ustavlja mednarodno trgovino in povzroča krizo. Če pride do preloma v krizo, ta ne bo prišla, ker bi gospodarske razmere to zahtevale. Do preloma bo potencialno prišlo, ker bo svetovna politika s Trumpom na čelu izzvala novo resno krizo. Takšnih kriz svet ni doživel veliko, so pa vedno izzvane zaradi nečimrnosti, neznanja in neumnosti svetovnih voditeljev.

Če se bo skuhala nova svetovna depresija, ima torej kuhalnico v roki ameriški predsednik Trump?
Trump in evropska politika, ki se ni znala dovolj samostojno postaviti na noge. Evropa mora sodelovati s Kitajsko in Rusijo, pa če nam je všeč njihov sistem ali pa ne. Evropska krivda zaradi pomanjkanja hrbtenice je tu velika, spor z Rusijo je popolnoma nepotreben, saj so naši evropski sosedje, zakaj ne zastavimo gospodarske sinergije? Spor s Kitajsko je nesmiseln, saj gre za ta trenutek gospodarsko največjo silo na svetu. Zakaj se prepiramo z Iranom, s Savdsko Arabijo pa ne? Saj so enaki radikalci.

Kako dobro je Slovenija pripravljena na potencialno novo krizo?
Rekel bi, da je Slovenija ta hip maksimalno pripravljena. Državni proračun je uravnotežen, zmanjšali smo zadolžitev podjetniškega sektorja, kar je bil glavni problem velike krize leta 2008. Ni pa dobro, da se nismo delno preusmerili na nove trge. Kriza leta 2008 ni zadela vseh enako, če Francija, Nemčija in Italija samo kihnejo, posledično v Sloveniji z zamikom dobimo resen prehlad. Če gospodarska kriza znova udari v omenjenih državah, se bo prej ali slej preselila tudi v Slovenijo in kaj veliko glede tega ne bo mogoče narediti. Upajmo, da ne bomo še enkrat ponavljali istih napak, da ne bomo spet naredili problema s proračunom v rdečih številkah in zadolževanjem države.