Po zadnjem naj bi ga pokosili streli iz daljinsko vodenega orožja. Vse to napeljuje na misel, da Iranci tavajo v megli in da je šlo za skoraj "popoln umor"!

Vodja službe, ki je skrbela za varnost enega najpomembnejših ljudi v Iranu, ime je seveda skrivnost, ve, da ga bodo – ali so ga že – obiskali bradati neznanci. Ve, kako deluje sistem, on je sistem (!), brez velikih besed se jim bo pustil odpeljati v temo ... Morda se bo pred odhodom "za vsak primer" poslovil od žene in otrok, kot da se, morda, ne bodo videli nikoli več! Napad je uničujoč udarec za režim, ki ga ni mogoče izpeljati na daljavo, na pamet in brez sodelavcev v samem Iranu.

Z izjemo zelo redkih analitikov, prej posebnežev, ki se borijo za klike na spletu, so si vsi edini, da so tako spektakularen napad tako rekoč v "volčjem žrelu" sposobni izpeljati samo najboljši v poslu. Ne bo presenečenje, če bo, če ne prej čez desetletja, skozi sicer skrbno "prečiščeno" memoarsko literaturo upokojenih Mosadovcev prišlo na dan, da zahtevna operacija ni bila brez tveganj, a časa preprosto ni bilo več!

Teheran obljublja maščevanje, česar ne gre podcenjevati. Ko je predsednik Trump januarja likvidiral generala Sulejmanija, je zelo kmalu sledil iranski povračilni raketni napad na ameriške vojake v Iraku in savdske naftne naprave. Obeh napadov se danes komaj spomnimo, nista povzročila spektakularne škode, še manj odnesla množice življenj ameriških vojakov, zaradi česar bi "eksplodirali" ameriški mediji.

Fakhrizadeh je bil glava jedrskega programa, tako skrbno varovana in misteriozna, da so šele Izraelci po vdoru v njihov računalniški sistem objavili njegovo fotografijo, režim pa niti inšpektorjem Združenih narodov za jedrski nadzor ni dovolil srečanja z njim … A vsaj tako kot njegov projekt iranske jedrske bombe, ki, ne delajmo si utvar, ves čas počasi, a neizprosno napreduje, je pomenljiv čas njegove likvidacije. Izid ameriških volitev je terjal akcijo zdaj ali morda nikoli!

Izraelsko-ameriški odnosi, politični, vojaški, obveščevalni, gospodarski, seznam je neskončen, so posebni, izjemni; tako je od nekdaj, natančneje od leta 1947, tako bo "v dobrem in slabem" ostalo. Izraelski premier je v Beli hiši med prvimi gosti vsakega na novo izvoljenega predsednika, demokrata ali republikanca, država Izrael ima tako rekoč politično "bianco menico" v senatu in predstavniškem domu kongresa, znova, brez omembe vredne razlike, ali so v večini demokrati ali republikanci.

A ameriški predsedniki so odnosom z Izraelom kljub načelno izjemnemu zavezništvu, prekaljenem v najmanj treh velikih in neštetih "malih vojnah", vsak posebej dajali izrazit osebni pečat. Medtem ko je pretekla štiri leta med Trumpom in premierjem Netanjahujem vladala popolna, brezkompromisna, brezrezervna usklajenost, naklonjenost, vzajemnost, prisrčnost, je bilo z Obamo povsem drugače. Ob njunem srečanju je v kozarcih "zmrznila voda", celo mojster nastopanja pred kamerami Obama ni mogel prikriti globokega nezaupanja in hladne napetosti!

Netanjahujev nastop v kongresu leta 2015 je bila uničujoča in odkrito sovražna kritika Obame in njegovega jedrskega sporazuma z Iranom, zaradi Trumpa danes mrtve črke na papirju. Med najbolj vztrajnimi zagovorniki sporazuma je bil poleg takratnega državnega sekretarja Kerryja in Evropske unije nihče drug kot Obamov podpredsednik Biden! Da bi se izognil ponižanju pred kamerami, je Biden, ko je Netanjahu v kongresu ob ovacijah republikancev raztrgal "Obamov" jedrski program, odpotoval na "nujno službeno pot" v Južno Ameriko. Taisti Biden se je v Münchnu, na obrobju znane letne varnostne konference, sestal z izraelskimi opozicijskimi voditelji, kar je Netanjahu razumel kot nož v hrbet.

Biden med predsedniško kampanjo ni skrival, da bo za vsako ceno poskušal oživiti iranski jedrski sporazum, ki ga je Netanjahu, skozi Trumpova usta najbolj neumen sporazum v ameriški zgodovini, uspešno zminiral. Naloga bo vse prej kot lahka, a Biden je skozi svojo dolgoletno kariero neštetokrat dokazal, da je mojster zakulisne politične trgovine.

Če je tajni modus operandi z iranskimi revolucionarnimi gardisti, ki so konec sedemdesetih zajeli ameriške diplomate v Teheranu, našel predsednik Reagan in z njimi celo donosno trgoval z orožjem, zakaj ga ne bi Biden? Politika kot umetnost mogočega! Naloga bo sicer vse prej kot lahka, kajti zdaj ni več skrivnost, iranski jedrski program se nadaljuje, kljub sporazumu nikoli ni bil prekinjen, Iranci so goljufali, Fahrizadeh je moral zato umreti.

Spektakularni napad v Teheranu je bil praktični dokaz, da Izrael, kljub izjemnemu zavezništvu, ne zaupa slepo washingtonski politiki. Bidnu danes seveda ne pade na kraj pameti, da bi popravil Trumpov "diplomatski škandal", nad katerim se je zgražal ves "svobodomiselni" svet in ameriško veleposlaništvo umaknil iz Jeruzalema. A kljub velikim besedam v Izraelu je dozorelo spoznanje, da se z Bidnom vsaj za štiri leta vrača nova stara politika.

Obama v svojih spominih nikoli ne pozabi na svojo veliko zunanjepolitično "zmago", ki jih ni bilo prav veliko: obračun s takrat ameriškim sovražnikom številka ena Osamo Bin Ladnom. Operativci na terenu so od politikov iz posebne nadzorne sobe v Pentagonu terjali jasen in nedvoumen ukaz, kaj storiti. Predsednik je, še danes priznava, da je, ne z lahkim srcem, napad ni bil brez tveganj, končno rekel – da! Njegov podpredsednik Biden, v zunanji politiki izkušeni mojster zakulisne trgovine, bi dal diplomaciji še eno priložnost: bil je proti!