A ne pozabimo, Evropska komisija napoveduje, da bo poleg Cipra naša država edina v tem letu v recesiji. Daleč od uspeha. Še daleč do okrevanja.

V dneh pred objavo napovedi o rasti in podatkov za nazaj, je bilo slišati številna neuradna mnenja, da bodo številke prelepe. Kar naj bi prineslo nevarna občutja zadostnosti in omililo vnemo voditeljev držav, da nadaljuje na poti reform, ki so jih začele. Pred samozadovoljstvom svarijo pravzaprav vsi, ki trenutno vodijo evropsko povezavo, z upanjem, da bodo pozivi slišani. Nekaj tednov pred evropskimi volitvami je dvom najbrž upravičen, saj se slušno zaznavanje za recepte iz Bruslja v takih obdobjih verjetno povsod poslabša.

Zdaj, ko je »najhujše v krizi evrskega območja za nami«, kot je dejal denarni komisar Olli Rehn, se svet vrti drugače. Ste v zadnjem obdobju kaj preverili pribitke na 10-letne obveznice evrskih držav, tudi Slovenije? Vsekakor finančni trgi z evrskim območjem danes ravnajo bistveno drugače, kot so pred meseci. Britanski Financial Times v enem od svojih uvodnikov v tej luči svari politike, naj se zaradi nižjih pribitkov na zadolževanje in okrevanja gospodarstev ne ujamejo v prepričanje, da je čas za reforme mimo.

Včeraj je trojka pripravila poročilo o enajsti poti na Portugalsko in ugotovila, da država dobro izvaja program pomoči in da se okrevanje krepi. Pri tem kot dokaz dobrega dela pripiše še dejstvo, da so se pribitki na portugalske obveznice znižali. Portugalska je, denimo, dodobra spremenila svoje gospodarstvo, prav tako Grčija ali pa Irska. Vse te države bi bile po logičnih sklepih zdaj bolje pripravljene na prihodnje krize. Tega sicer ne moremo napovedovati, a o tem vas bodo prepričevali politiki in analitiki. Logika sicer očitno izhaja iz gospodarske trdnosti, ki jo danes kaže Nemčija. To je že pred več kot desetimi leti na reformno pot spravil nekdanji kancler Gerhard Schröder. Prav Schröderjeva Agenda 2010 naj bi bila eden ključnih razlogov, da se Nemčija dandanašnji ponaša z okrog 5-odstotno stopnjo brezposelnosti.

Težava samozadovoljstva z doseženim je sicer na evropski ravni vidna že nekaj časa. Že večkrat sem tako ali drugače izpostavil vnemo pri prvostopenjskem ukrepanju v tej krizi, ki zdaj tare predvsem denarnice realnega sektorja. Takrat so voditelji Unije oziroma evrskega območja sredi noči, tudi ihtavo in v izrednih okoliščinah, reševali banke, reševali evro in reševali Grčijo. V nekem bolj abstraktnem smislu. Z žrtvovanjem grškosti, z žrtvovanjem demokratičnega. »Grčija je prvič po letu 1948 v črnem - prvič ima presežek v tekočem računu.« Tako je med tednom pravil Olli Rehn. Država končno deluje, ljudje ne delajo. 28 odstotkov brezposelnih. Koliko odstotkov brez perspektive? Zdaj vneme za ukrepanje preprosto ni, pri reševanju domačih socialnih in ekonomskih težav je vsak zase. Ni pakta za rast, ni pakta za zaposlovanje … so manjše pobude, pozivi, a neke skupne, enotne slike prepoznanja nujnosti ukrepanja tudi v tej fazi krize ni.

O tem, ali se je recesija končala, bomo sodili šele čez nekaj mesecev. Prejšnji teden je bil le eden tistih, ki nam dajejo vedeti, da še vedno zelo zaskrbljeni čakamo na objavo novih statistik o tem, kako je bilo, in gospodarskih napovedi o tem, kaj nas čaka.