Kitajska je največji svetovni onasneževalec zraka s toplogrednimi plini. Foto: EPA
Kitajska je največji svetovni onasneževalec zraka s toplogrednimi plini. Foto: EPA
Igor Jurič
Igor Jurič je voditelj zunanjepolitične oddaje Globus. Foto: MMC RTV SLO

Varšavska podnebna konferenca, ki so se je udeležili predstavniki skoraj 200 držav, je bila še ena v vrsti podobnih, ki naj bi končno prinesle pravno obvezujoč meddržavni dogovor o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v ozračje, še zlasti ogljikovega dioksida (CO2). Z omejitvami naj bi preprečili, da bi se zemeljsko ozračje segrelo za več kot 2 stopinji. Ta cilj bo dejansko zelo težko doseči. Znanstvene ugotovitve, objavljene v 5. poročilu Medvladnega odbora za klimatske spremembe (IPCC), namreč kažejo, da se klimatske spremembe na "modrem planetu" že dogajajo in se bodo nadaljevale v daljno prihodnost. Tudi če bi svet že danes korenito ukrepal in spremenil svoje navade. Pa ne! Gospodarski in strateški interesi posamičnih držav namreč še vedno vladajo svetu. K pravno zavezujočemu protokolu, t. i. Kjotu 2, je namreč poleg članic EU-ja pristopila le še peščica držav, med katerimi pa ni največjih onesnaževalcev ozračja: ZDA, Kitajske, Rusije, Kanade, Indije, Brazilije … Kljub grozljivim podatkom zadnjih desetletij razmišljanje večine svetovnih politikov še vedno seže le do prvih naslednjih volitev. Njihovega razmišljanja ne spremenijo niti šokantni podatki. Od začetka 90. let prejšnjega stoletja so emisije najpomembnejšega toplogrednega plina CO2 narastle za več kot 50 odstotkov, število naravnih katastrof se je od leta 1980 do 2012 potrojilo in v istem obdobju se je gospodarska škoda na letni ravni povečala za 4-krat, s 50 na 200 milijard dolarjev letno. V omenjenih treh desetletjih so naravne katastrofe neposredno zahtevale 2,5 milijona človeških življenj!

Kljub vsemu naštetemu pa so bili izidi pogajanj v Varšavi, milo rečeno, pičli. Visoko razvite države, ki so glavni krivec za dosedanje segrevanje ozračja, so sicer pripravljene denarno pomagati nerazvitim državam, ki so običajno glavne žrtve podnebnih sprememb. Ustanovljenih je že šest različnih skladov v okviru OZN-a za lajšanje posledic naravnih katastrof. Vendar pa se razvite države na vse načine branijo obveznosti, ki bi jih finančno močno obremenile. Za zdaj so obljubile le to, da bodo do leta 2020 revnim državam za odpravljanje posledic podnebnih sprememb namenile 100 milijard dolarjev. Hitro razvijajoče se države, kot so Kitajska (največji svetovni onesnaževalec s CO2), Indija, Brazilija in druge, pa še vedno ne želijo prevzeti obveznosti za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov. Največ, v kar so privolile v Varšavi, je bila obljuba, da bodo do okoljske konference v Parizu leta 2015, ko naj bi sprejeli nov podnebni dogovor, ki bo pravno zavezujoč za vse države, pripravile načrt omejitev emisij toplogrednih plinov. Z obljubo pa niso prevzele nikakršnih obveznosti, saj je govor le o milejši obliki, t. i. prispevku za zmanjšanje emisij. Medtem pa se svet po podatkih znanstvenikov neustavljivo segreva. Pa ne zaradi vročih pogajanj med državami, kako zmanjšati izpuste CO2, temveč zaradi CO2, ki je že v ozračju. Trenutna koncentracija v ozračju je najvišja v zadnjih 800.000 letih in glede na raven pred industrijsko revolucijo ga je kar 41 odstotkov več!