Đejmi Hadrović (1988) ustvarja filmske eseje, fotografijo, performanse in instalacije. Študirala je na Univerzi na Primorskem, Univerzi za umetnost in industrijski dizajn v Linzu in je doktorska kandidatka na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju.

Letos je dobila nagrado skupine OHO, osrednjo nacionalno nagrado za mlade vizualne umetnike. Nagrajena je za filmski esej Nena iz leta 2021, ki ga je žirija opisala kot "težek, a hkrati čaroben ter lokalen, a hkrati obči filmski esej".

Sorodna novica Dobitnica nagrade skupine OHO je Đejmi Hadrović

V njem sledi (svoji babici) Zahidi, priči druge svetovne vojne in jugoslovanske vojne v 90. letih, ki živi v zapostavljeni pokrajini v današnji Bosni in Hercegovini. Prek situacije protagonistke film premišljuje o vprašanju dela in kapitalskih struktur družbe ter pokaže, kako je politična oligarhija opustošila državo in njenega slehernika.

Današnja avtoportretiranka poskuša z mislijo na Platonovo alegorijo jame venomer večplastno pristopiti k široki paleti tem. Njena dela preizprašujejo pogoje pojavljanja podobe v kontekstu sodobne vizualne kulture, v kateri podobe, reprezentacije in ideje običajno delujejo. V umetnosti se neposredno odziva na svoje okolje in za izhodišče jemlje svoj vsakdan.

Je prejemnica več mednarodnih nagrad. Sodelovala je na samostojnih razstavah v Novem mestu, Ljubljani (trienale sodobne umetnosti U3, Moderna galerija Ljubljana, 2019), Trbovljah in Dunaju ter več skupinskih razstavah v Ljubljani, Dunaju, Košicah, Linzu in Mariboru. Kot pravi, ji je posebno veliko pomenila skupinska razstava v kraju Bait Al Zaibaq v Ramali (Palestina), ki sta jo kurirala Husam Abusalem in Petra Houskova.


O umetniškem delu Nena

Filmski esej sem delala leta 2017 v Bosni in Hercegovini, natančneje v Varešu. Sledila sem svoji babici skozi dan, snemala, kaj počne. Bilo je mrzlo, zeblo me je v roke, nisem imela niti stativa, zato se vse premika. V Vareš hodim vse življenje, snemala sem, kar dobro poznam, zato nisem začela snemati z načrtom, za filmom ni bilo koncepta. Sprva sem želela material zavreči, saj je bilo videti slabo, ker je bilo tako izrazito nizkoproračunsko. Veliko sem morala izrezati in le stežka sestavljala dramaturgijo – zdelo se mi je, da ne deluje. Nato sem se čez nekaj časa spet lotila pregledovanja gradiva in nenadoma se mi je zazdelo dobro. Nisem pa rezultata za zdaj predstavila nikjer, razen v galeriji P74.

O prvih ustvarjanjih v domačem kraju – Trbovljah

Začelo se je seveda v Trbovljah, in sicer v okviru Vizualne alternative Trbovlje, ki deluje pod taktirko Zorana Pozniča. Nihče od nas desetih, ki smo se vključili, ni imel pojma o umetnosti. Pozniču se je zdelo, da imajo Trbovlje potencial. Tisto leto sem se tako začela ukvarjati s fotografijo in delala sem videe kot amaterka. Lokacija se mi ni zdela optimalna. Tudi kot priseljenka druge generacije sem se počutila, da imam govoriti o čem drugem kot o Laibachu. No, tudi sicer mislim, da je sramota, da jih tako promovirajo. Nisem želela slediti takšni umetniški poti.

O študijskem odhodu v Avstrijo in o vztrajnosti

Nisem se počutila, da spadam v Ljubljano, zdelo se mi je, da je z vidika umetniških praks in poklicev že vse zasedeno. Zato nisem nikoli poskušala iti na ALUO, študirat sem šla v Linz, kjer mi je bila obljubljena štipendija, ki je nisem dobila. Dvoletni magistrski program se mi je zavlekel na 4-letnega, saj sem morala brez štipendije veliko delati. Opravljala sem dela, kot je bilo pomivanje in čiščenje. Linz mi je bil všeč – je izredno urejeno mesto, veliko denarja se preliva vanj, in potem je tu še Ars Electronica.

Bilo je zahtevno zame, a sem ostala, ker grem do konca. Takšna sem, vztrajna. Odločila sem se, da se ne vrnem v Trbovlje, dokler ne končam študija. Stanovanju je potekla pogodba, nato sem se preselila na fakulteto, kjer sem osem mesecev skrivoma živela pod mizo v eni od predavalnic. Varnostniki so prihajali ponoči in posvetili z lučko, a me niso odkrili. Vse sem prelepila s črnim trakom, nihče ni vedel za moje bivanje tamkaj. Ob šestih zjutraj so prišle čistilke. Takrat sem se pretvarjala, da že navsezgodaj delam stvari za faks. Mnogi od prijateljev, ki so vedeli, v kakšnih razmerah živim, so mi dajali vstopnice za koncerte, brezplačno pijačo ali kaj podobnega. To je bilo nekaj najlepšega.

Zatem sem se prijavila na rezidenco na Dunaj, kjer je bila v komisiji slučajno Marina Gržinić, ki me prej ni poznala, a se je zavzela zame. Sprejeli so me, leta 2017 sem vpisala še doktorat na Dunaju.

Iz videoperformansa z naslovom Silent Observer. Foto: Arhiv Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E
Iz videoperformansa z naslovom Silent Observer. Foto: Arhiv Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E

"Feminizem in seksualnost": o osrednjih tematikah svojega dela

Doktorat sem pisala na temo Seksualnosti in njene manifestacije v postjugoslovanskem filmu. Feminizem in seksualnost sta bili že ves čas v središču mojega zanimanja. Vesela sem bila, da sem za svoje delo začela dobivati nagrade, ne da bi kogar koli poznala. To je bil zame precejšen šok, saj nikoli nisem vedela niti, kdo je v komisiji. Je pa jugoslovanska scena znotraj umetnosti na Dunaju res močna, veliko bolj kot v Sloveniji, najbrž zaradi denarja, ampak ne samo zato. V Sloveniji je večja želja po pozabi, malo je tistih, ki te tematike danes prevprašujejo. Tam je večja migrantska skupnost kot tukaj, veliko več priseljencev je na boljših položajih. Koliko je v Sloveniji vodij, kustosov, ljudi na položajih, ki bi bili priseljenci? Zelo majhen odstotek. Nekaj umetnikov nas je, ki se ukvarjamo s temi vprašanji, pa še to se nam dopoveduje, da smo passée, a la "nehajte nam težiti s tem." Razumem, da drugih ne zanima, a jaz tega ne morem izbrisati.

Mislim, da v Sloveniji zamujamo z veliko tematikami, da se šele vzpostavlja več odnosa do umetnosti, ki se ukvarja z barvo kože, LGBT-tematikami. Vse bolj ali manj vodijo beli, heteroseksualni moški in ženske. Zastopanost na ravni različnosti je popolnoma drugačna kot na Dunaju. V Avstriji se to pozna že pri tem, ko greš na spletno stran ali urejaš birokratske zadeve: vse je dostopno v mnogih jezikih, odvetniki te zastopajo v vseh jezikih. Človek se zato lažje počuti, kot da je tam doma.