Urša Rupnik (1984) je plesalka, pedagoginja in koreografinja. Diplomirala je iz kulturologije na Fakulteti za družbene vede ter na Akademiji za ples. Deluje in ustvarja kot samostojna plesna ustvarjalka, ter tudi v tandemu z Lizo Šimenc in v plesnem kolektivu Frankies.

Od leta 2018 je predsednica društva Studio za svobodni ples, kjer je tudi dolgoletna umetniška vodja. Znotraj studia je želela dati platformo mladim plesalkam in zato ustanovila plesno skupino Ursus Dancers. Obenem je več let asistentka Joeja Alegada, uveljavljenega ameriškega plesalca, koreografa in pedagoga.

Kot pedagoginja na področju plesa sodeluje s Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani in predava na Višji baletni šoli Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani, kot gostujoča profesorica pa poučuje tudi na beograjskem Inštitutu za umetniški ples.

Leta 2012 je dobila listino Mete Vidmar, ki jo podeljuje Javni sklad RS za dosežke na področju sodobne plesne umetnosti, leta 2019 pa srebrno priznanje Zveze kulturnih društev Ljubljana za izjemen prispevek na področju sodobnega plesa.

Pred kratkim je bila v Cankarjevem domu uprizorjena njena predstava Iščoča, ki predstavlja prvo fazo avtorskega opusa in je prva v sklopu projekta Zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa. V središče Iščoče je postavljen soloples Upor (1953) avtorice Žive Kraigher, ki ga je kot njeno plesno izročilo več kot dve desetletji plesala Jasna Knez, nazadnje pa ga je ta prenesla na današnjo avtoportretiranko.

"Kot neformalna dedinja oziroma potomka izročila izraznega plesa avtorica projekta v proces vstopa z občutkom počaščenosti in spoštovanja do tradicije, hkrati jo personalizira kot del svoje osebne plesne zgodbe, na tem nivoju pa presprašuje svojo odgovornost do zgodovine, skupnosti in same sebe," so zapisali v CD-ju.

Več pa z besedami Urše Rupnik v nadaljevanju.


Usmeriti pogled v sodobni ples

Osebno sem vpeta v svet sodobnega plesa, ker je bila moja mami učenka Žive Kraigher, ene od začetnic sodobnega plesa pri nas. Postavila je zelo močno izobraževalno bazo, takrat se je temu reklo izrazni ples. To je velika stvar, saj so postavile lastno plesno tehniko, temeljile pa na nemškem plesnem ekspresionizmu, ki je prišel k nam v Slovenijo tam v dvajsetih letih 20. stoletja.

Po tej liniji sem veliko delala z Jasno Knez, ki je prav tako zelo pomembna predstavnica tega sloga. Nekako sem imela mogoče malo zunanji, pa tudi svoj notranji pritisk, da moram nekaj narediti, da se moram s tem zares nekako ukvarjati, dati glas izraznemu plesu, tej bogati zakladnici idej. Tako je začel nastajati moj triptih.

Projekt Zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa prestopa meje arhivizacije in rekonstrukcije ter prestopa v prostor ustvarjalnega razumevanja in nadaljevanje dialoga z bogato plesno tradicijo na Slovenskem. Foto: Drago Videmšek
Projekt Zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa prestopa meje arhivizacije in rekonstrukcije ter prestopa v prostor ustvarjalnega razumevanja in nadaljevanje dialoga z bogato plesno tradicijo na Slovenskem. Foto: Drago Videmšek

Od Izgubljene prek Iščoče do Najdene

Prvi del triptiha, Izgubljena, je prolog, ki se je zgodil že leta 2016. Tam sem delala s tremi koreografinjami, to so Daša Lakner, Rosana Hribar in Maša Kagao Knez. Potem pa sem zdaj po toliko letih nenehno premlevala tematiko in nastala je nova predstava. Režiser Niko Goršič me je malo potisnil v to in me spodbujal, naj vendar nekaj naredim, in res smo se angažirali, da smo obudili, rekonstruirali plese in jih spet postavili. V Cankarjevem domu jih je močno zanimala predstava, dobila sem tudi financiranje z ministrstva za kulturo za dvoletni opus. Prolog je bil Izgubljena, zdaj v osrednjem delu pa sem Iščoča. Iščem po tej zgodovini. Naredila sem kar nekaj intervjujev in se učila stare plese.

Upor Žive Kraigher sem dolga leta plesala in postal je tudi moja plesna zgodovina, v času epidemije sem vadila še druge plese. Takrat sem v sodelovanju s Sašo Staparski rekonstruirala ples Balada, prav tako avtorice Žive Kraigher. In hkrati z vsem tem tudi poslušala vse te zgodbe, kako so izrazne plesalke hodile na ure izraznega plesa, kakšna je bila Živa, kakšni odnosi so se med njimi vzpostavljali. Tretji del trilogije, naslovljen Najdena, bo opus sklenil letos v decembru.

O Studiu za svobodni ples

V življenju sem nekako ves čas vpeta v skupnost izraznega plesa. Tudi sin Žive Kraigher zelo srčno nosi naprej mamino dediščino in bedi nad dogajanjem. Prevzela sem vodenje Studia za svobodni ples, s tem imenom ga je ustanovila že Živa Kraigher leta 1973. To je bila prva skupina sodobnega plesa, sicer neprofesionalno, ampak kot novoustanovljena skupina, ki je delala zelo veliko projektov in nastopala.

Različne učenke so studio prevzemale od nje, na koncu je bila to moja mama, ki je v enem trenutku ugotovila, da ne zmore, ker je imela tudi svojo službo in tako sem predsednica tega društva leta 2018 postala jaz. Nastala je organizacijska oblika društva, ki je neke vrste producent vseh mojih projektov, prek tega društva prijavljam projekte in znotraj društva deluje od leta 2019 še skupina Ursus Dancers. Skupino sestavljajo mlada dekleta, ki študirajo različne stvari, obenem pa se na dokaj visoki ravni tudi ukvarjajo s plesom. To je platforma za njih, da lahko ustvarjajo, da se prek tega lahko prijavijo na različne projekte, razpise. Imajo podlago, prek katere lahko izražajo svoje ustvarjalne ideje, pa tudi sama kot mentorica delam z njimi. V predstavo Iščoča sem vključila prav njih.

O ekskurzu v kulturologijo

Kulturologija mi je odprla več zornih kotov in se je izkazala za platformo za razmišljanje tudi znotraj plesa, tudi diplomsko nalogo sem pisala iz izraznega plesa. Ravno zadnjič sem govorila z eno izmed soplesalk, rekla mi je: "Če ne bi imela plesa, ne bi zmogla niti narediti faksa, ali početi kaj drugega." Tako se tudi sama počutim.

Poleg kulturologije sem doštudirala na Akademiji za ples, kjer danes tudi učim. Ta daje možnost mladim plesalkam in plesalcem, da se resno vržejo v ples in zna biti zelo naporna reč, ampak jih ojača in na koncu iz šole pridejo res super ljudje. Težava je v zaposljivosti, ker nimamo delovnih mest, z našega profesorskega zornega kota pa je lepa priložnost bolj zares delati to, bolj zares učiti, ne samo plesati po popoldanskih studiih. Lahko si resno zastavimo, kako bomo izpeljali celoletni proces in zasnovali učne načrte, ki smo jih naredili. Zato je zaslužna Rosana Hribar, ki je vodja akademije, in je seveda neizprosno zahtevna.

Plesalci in soustvarjalci predstave Iščoča so poleg avtorice Urše Rupnik tudi Dalanda Diallo, Maša Kagao Knez, Luka Ostrež ter Ursus Dancers (Katarina Bogataj, Dijana Džamastagić, Vanja Kolanovič, Katja Kučina, Kaja Marion Ribnikar, Hana Murovec, Anja Spasovski, Nadja Spasovski, Sara Stadler in Nika Zidar). Foto: Drago Videmšek
Plesalci in soustvarjalci predstave Iščoča so poleg avtorice Urše Rupnik tudi Dalanda Diallo, Maša Kagao Knez, Luka Ostrež ter Ursus Dancers (Katarina Bogataj, Dijana Džamastagić, Vanja Kolanovič, Katja Kučina, Kaja Marion Ribnikar, Hana Murovec, Anja Spasovski, Nadja Spasovski, Sara Stadler in Nika Zidar). Foto: Drago Videmšek

Skupnost, ki nima meja

V sodobnem plesu se počutim doma, tako kot da je to moja skupnost, ki nima meja, tako pripadam tudi zunaj države. Pomembno je najti podobno misleče ljudi, ki delajo podobne stvari in stvari, ki te navdihujejo, ali pa obratno, da ti lahko prineseš, kar druge navdihuje. Eno leto sem plesala v Pragi z Joejem Alegadom, ki je ameriški koreograf, a veliko dela v Evropi. Njegova asistentka za koreografijo sem že petnajst let ali celo dlje. Z njim se srečujem na različnih lokacijah in mu pomagam pri njegovem delu v mednarodni plesni skupini Jalegado Dance Company. Kompanija je trenutno sicer na pavzi, ker nima stalnega financiranja, ampak se vse plesalke, ki smo bile kdaj vključene, počutimo kot del te skupine. Lepo navezo imam tudi v Srbiji na Inštitutu za umetniški ples, tja hodim vsako leto po en mesec predavat, učit sodobno plesno tehniko.

Pred nekaj leti sem zajadrala v raziskovalne vode metode Axis Syllabus, katerega začetnik je Frey Faust, metodo raziskujem na delavnicah pod mentorstvom Kire Kirsch. Širi mi obzorja, predvsem kar se tiče človeškega gibanja, čiste fiziologije anatomije, biomehanike, kar so pomembna znanja za ples.