V romanu Samo pridi domov se Andrej E. Skubic loteva zelo aktualne teme, ki pa v slovenski literaturi še ni bila deležna ustrezne obravnave: političnega tajkunstva in korupcije. Foto: Založba Modrijan
V romanu Samo pridi domov se Andrej E. Skubic loteva zelo aktualne teme, ki pa v slovenski literaturi še ni bila deležna ustrezne obravnave: političnega tajkunstva in korupcije. Foto: Založba Modrijan

Skubic dregne v nevralgično družbeno točko, v tajkunstvo, ki je seveda mogoče samo v navezavi s politiko, tako da imamo v romanu cel kup premierov, sekretarjev na ministrstvih in nedotakljivih, ki jim očitno zdaj, skupaj z njihovimi finančnimi imperiji, v spremenjenih okoliščinah počasi odbija ura tiha. Nič ni več tako, kot je bilo, niti za tajkune in njihove ciprske račune, nič ni več enako s korupcijo, pa četudi gre samo za uveljavljeno prakso, da se ob gradnji cest zapelje še nekaj hrušk betona in nekaj gradbenega materiala sekretarki za obnovo njene stanovanjske hiše.

Roman Samo pridi domov je prepoznavno avtorski. Skubic namreč velja za enega tistih, ki so svoj pripovedni jezik znižali in s tem prilagodili živi pogovorni govorici. Foto: BoBo

Zaradi jezikovne rabe in nevralgične družbene teme, tajkunstva, s katerim je prestreljena, če že ne tudi odstreljena celotna družba, je roman Samo pridi domov izrazito sodoben, in to na literarno angažiran, nikakor ne na populističen ali enoznačen način.

Ali pa norost napade predstavnike varuhov reda in se jim v noči zblede od hudega in naredijo potem nepredstavljiva dejanja, nenadoma in kompulzivno, kot iz ne do konca razumljenega nezavednega vzgiba. Tudi v romanu Samo pridi domov je podobno; Leon Berden se nam najprej zazdi pravičniški tip; odvetnik in mlajši partner v ugledni pisarni namreč s kolegom, ki zastopa nasprotno stranko, razkrije nečedne posle enega od tajkunov. Javno in pred predstavniki tiska objavi, da so poskušali prevarati stanovalce, katerih stanovanja bodo podrli za gradnjo glamuroznih poslovnih prostorov. Tem obljubljajo nadomestna stanovanja, za katera pa ni denarja, torej je vse skupaj goljufija. Poznamo takšne projekte, iz dneva v dan vidimo gradbene jame, poslušamo tožbe ponižanih, razžaljenih in prevaranih.

Odvetnik Berden postane kar naenkrat medijska zvezda, obvelja za prototip poštenjakarja in tudi na sodišču njegovo izdajo zaupanja stranke nekoliko okrcajo, vendar ne izgubi licence. Odnese jo torej bolje kot marsikdo v resničnem življenju, recimo bančna uslužbenka, ki je razkrila račune hrvaškega predsednika in šla v zapor, predsednik pa seveda ne. Vendar Skubic ne postavlja spomenika hrabrim in poštenim, to ni enoznačna obsodba tistih, ki so ob različnih fazah tranzicije tako zlahka in dobičkonosno prelivali družbeno premoženje v bančne oaze, pa tudi Berden se pokaže kot precej bolj zapletena in manj enoznačna persona. Ob ženi ima še ljubico, kar nas nekaj časa pušča v negotovosti, saj je tudi njej ime Agnes, in potem odvetnikovo opisovanje situacij razumemo kot čudaštvo, kot posledico izčrpanosti in izrednega stanja, v katerega se zadrsa pred procesom. Berden namreč vidi tudi angela, kateremu se izpoveduje o najbolj zagatnih in osebnih zadevah, o svojih prešuštvih in preteklosti, zvemo pa tudi za nekaj njegovih mahinacij, celo velikih goljufij in kraj, ki so očitno pod povrhnjico njegovih junaških in očiščevalnih tiskovnih konferenc in sojenj.

Berdena vse bolj vidimo kot nekoga, ki ne zna živeti sam s sabo in svojim nepoštenjem in začne načrtno uničevati vse odnose s svetom. Z ženo, ljubico ... v njem se sproži destruktiven in avtodestruktiven gon, v nekem trenutku odpove in podre svoj prej tako varni in predvidljivi svet.

Skubic dregne v nevralgično družbeno točko, v tajkunstvo, ki je seveda mogoče samo v navezavi s politiko, tako da imamo v romanu cel kup premierov, sekretarjev na ministrstvih in nedotakljivih, ki jim očitno zdaj, skupaj z njihovimi finančnimi imperiji, v spremenjenih okoliščinah počasi odbija ura tiha. Nič ni več tako, kot je bilo, niti za tajkune in njihove ciprske račune, nič ni več enako s korupcijo, pa četudi gre samo za uveljavljeno prakso, da se ob gradnji cest zapelje še nekaj hrušk betona in nekaj gradbenega materiala sekretarki za obnovo njene stanovanjske hiše.

Skubic pred nas postavlja nekatere načine oškodovanja, kakršne poznamo iz prakse in ta praksa je bogata in razgibana. In kot je za njegovo pisavo pričakovano, se zgodi tudi prekoračenje, eksces, in Berden, očitno v krču in posebej občutljiv, se zaplete v pretep. Očitno je hazarder, saj ves čas postavlja vse na kocko, in če se mu uspe izogniti eni blamaži in škandalu, ni rečeno, da mu bo to uspevalo ves čas.

Skubic se uspešno poigrava z našim pričakovanjem. Predstavi nam junaka našega časa, nekoga, ki se postavi nasproti moči in kapitalu in politiki, imamo upornika z razlogom in nosilca dejanj, ki bi morala voditi v očiščenje družbe, v enakost pred zakonom in razkrivanje miškulanc nedotakljivih. Vendar hitro zazija razpoka, ki pokaže, da je Berden samo še en mali lopov in v fazi, ko je popolnoma neodgovoren, do sebe in bližnjih. Ne gre za norčevski pogum in pravo dejanje, temveč za drugačno vrsto pridobitništva, ki se skriva za krinko poštenja in pravičnosti. Odvetnik Berden tako bolj kot nečednost svojih strank izkorišča njihovo črno ekonomijo in črne fonde, deluje kot nekdo, ki roparjem zakriči, da prihaja policija, da lahko pobere plen, ki ga ti v paničnem begu izpustijo.

Roman Samo pridi domov je prepoznavno avtorski. Skubic namreč velja za enega tistih, ki so svoj pripovedni jezik znižali in s tem prilagodili živi pogovorni govorici. Tudi takrat, kadar premišljajo sami v sebi, so njegovi govorci polni nelogičnosti in drugačnih besednih redov od tistih, ki se uporabljajo v zborni slovenščini. Zagatna je tudi motivacija, nosilci dejanj seveda niso gospodarji v lastni hiši in njihova logika je pogosto prikrivajoča ali pa jim udarjajo na plan razni vrinki in spomini. Pri Berdenu je to predvsem nekakšno nezadovoljstvo nad svetom in občutek moči, v imenu katerega tvega in se očitno s tem tveganjem ob hazardu tudi osebnostno hrani; vsakodnevna družinska idila mu je premalo, ni zadosten izziv zanj. Zaradi jezikovne rabe in nevralgične družbene teme, tajkunstva, s katerim je prestreljena, če že ne tudi odstreljena celotna družba, je roman Samo pridi domov izrazito sodoben, in to na literarno angažiran, nikakor ne na populističen ali enoznačen način.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

Skubic dregne v nevralgično družbeno točko, v tajkunstvo, ki je seveda mogoče samo v navezavi s politiko, tako da imamo v romanu cel kup premierov, sekretarjev na ministrstvih in nedotakljivih, ki jim očitno zdaj, skupaj z njihovimi finančnimi imperiji, v spremenjenih okoliščinah počasi odbija ura tiha. Nič ni več tako, kot je bilo, niti za tajkune in njihove ciprske račune, nič ni več enako s korupcijo, pa četudi gre samo za uveljavljeno prakso, da se ob gradnji cest zapelje še nekaj hrušk betona in nekaj gradbenega materiala sekretarki za obnovo njene stanovanjske hiše.

Zaradi jezikovne rabe in nevralgične družbene teme, tajkunstva, s katerim je prestreljena, če že ne tudi odstreljena celotna družba, je roman Samo pridi domov izrazito sodoben, in to na literarno angažiran, nikakor ne na populističen ali enoznačen način.