Beremo
()
Bleda svoboda
Jasmin B. Frelih (1986) je z naslovom Bleda svobodi povezal izbor svojih razširjenih objabjavljenih in tudi nekaj neobjavljenih esejev o slovenski in svetovni sodobni literaturi. Foto: Cankarjeva založba
Jasmin B. Frelih
Frelih nam že od prvega eseja zbirke da vedeti, da je njegovo izhodišče literarno, vendar ker je tudi zgodovinar, se vidi predvsem kot družbeno bitje. Foto: BoBo

Dodaj v

Jasmin B. Frelih: Bleda svoboda

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2017
4. september 2018 ob 08:48
Ljubljana - MMC RTV SLO, STA

Če bi esejistično zbirko Jasmina B. Freliha Bleda svoboda primerjali s katero drugo knjigo podobnega žanra iz zadnjih let, bi nekatere vzporednice lahko iskali pri Andražu Teršku. Zaslomba v Teršku pa ni toliko v tem, da Frelih na občasno podoben način premišljuje o razmerju med interesom skupnosti in posameznikovim zasebnim življenjem, ampak da svoja stališča zaljša s posebnim slogom in občasno tudi sarkazmom.

Frelih nam sicer že od prvega eseja Zarotitve da vedeti, da je njegovo izhodišče literarno, vendar ker je tudi zgodovinar, se vidi predvsem kot družbeno bitje. V tem povezovanju umetnosti z družbenim ozračjem, čeprav že na uvodnih straneh zavrne pojem “družbeno angažirane umetnosti”, je tudi izrazito jančarjevski. Seveda avtorju, ki v tej knjigi pretežno razlaga svoje poglede na svet, v katerega kot literat šele vstopa, manjka globlja zgodovinska razsežnost, pa vendarle je v njegovem razparceliranju sodobnega sveta zaznati določeno vehemenco, “jazovsko” strukturo, ki je nadvedna in včasih tudi vsevedna.

Če bi morali določiti Frelihovo metodološko paradigmo v esejih, bi bilo to glede na fragmentarno zasnovo in izrazito aluzivno pisanje, ki od bralca zahteva nenehno pozornost, sizifovsko početje. Seveda nam navrže cel kup preferenčnih imen iz literarnega sveta, seveda je jasna tudi njegova glediščna točka, ki zagovarja poglobljeno refleksijo pred lažnimi novicami in sovražnim govorom, pa vendar je jasno, da avtor piše iz razpršenosti, neulovljivosti. Po dveh, treh esejih se izkaže, in ne glede na določeno naivnost, ki je zajeta v njih, da je to poustvarjeno namenoma. Ko Frelih v eseju Nikoli ne bom general pogleduje proti romanu Na / pol, za katerega je prejel nagrado za literarni prvenec, se mu zariše ločnica med svetom umetnosti in svetom kulture; zdi se celo, da si je s tem esejem zarisal osebne parametre za prihodnost – ko se enkrat znajdeš sredi kulturne mašinerije, zapiše, ti preostane le to, da se “zaščitiš in ohraniš svoje razumevanje umetnosti, ki ti omogoča človeka vredno umetniško prakso”.

Po tem sprevidenju, da je avtor groteskna dvoživka, razpeta med svoje ustvarjalne potenciale in kulturo ter samoopredelitve za umetnost (in ne kulturništvo), se loti še generacijskega vprašanja. Generacijo, rojeno v osemdesetih letih, razume kot izjemno. Razmišljanje o posttitovcih, ki “tvitajo, šerajo, komentirajo, lajkajo”, je pisano z glasom nekoga, ki ga to vprašanje neposredno zadeva: kulturnega boja Frelih ne vidi kot nečesa, kar poteka med konservatizmom in liberalizmom, pač pa med horizontalno strukturo mreže in vertikalno strukturo hierarhije. Če imamo na eni strani podedovan sistem hierarhij, je na drugi anarhična zmes, ki sploščuje vsebinske razlike, pri čemer je edini znak kakovosti količina pozornosti. Ti razliki veljata tako na področju družbenega kot literarnega. Čeprav je Frelih načeloma precej vljuden pisec, ki daje abstrakciji prednost pred konkretnostjo, kulturni boj lepo ponazori s primerom pesnika Tiborja Hrsa Pandurja, ki mora prositi založnike, naj mu natisnejo drugo pesniško zbirko, in ne nasprotno. In to se dogaja v družbi, ki trdi, da je zrasla iz pesništva, zavpije.

Nihanje med zahtevami osebnosti, ki naj bi jih premogel ustvarjalec, da bi bil medijsko zanimiv, in zahtevami umetnosti, se nadaljuje še v drugih esejih. Frelih pri tem vztraja na strani umetnosti, čeprav mu je seveda jasno, da pisatelj sklepa družbeno pogodbo z občinstvom. V eseju Kdo smo, ko nismo sami?, v katerem se loteva vprašanja slovenskega žanrskega romana, mimogrede navrže primer Stephena Kinga, ki učinkovito izrablja kolektivni imaginarij, medtem ko je glede zmožnosti slovenske literature v dvomih, ali ta še zmore zasledovati sedanjost. Ko odkrije razlog takšnega zaostajanja …

(“Prvi problem je ta, da naša sodobna družba nima zares omembe vrednega samo njej lastnega kolektivnega imaginarija”),

… začne deliti nasvete, kako naj bi slovenski umetniki pustvarili naracijo moči. Avtorjem predlaga več možnosti, kako pisati, vendar spregleda že obstoječe refleksije o slovenskem žanrskem romanu, ki bi jih lahko selekcioniral, se do njih opredelil in jih povezal v smiselno celoto.

Tovrstno samoinsceniranje teorij je torej atraktivno, vprašanje pa je, kaj prinesejo v literarnovednem smislu. Na trenutke imamo sicer občutek, da se Frelih na vsak način skuša vključiti v diskusijo o sodobni slovenski stvarnosti, kot v dialoškem eseju Puf 2. S tem postavlja na laž trditev o apatičnosti svoje generacije, kar na neki način stopnjuje v eseju Fenomen zasedbe Wall Streeta – Mi smo 99 %. Čeprav se je politično gibanje, ki si je za prizorišče svoje bitke vzelo simbol ameriške finančne industrije, tudi po zaslugi novinarskih komentatorjev zasidralo v zavest slovenskih bralcev, pa je Frelih v tem smislu opravil pionirsko delo. Z analitično žilico, ki izkazuje tudi njegov notranji pogled na ameriško kulturo, je seciral gibanje v vseh njegovih fazah in s tem pokazal na neenakost v ameriški družbi.

“Koncentracija kapitala v rokah peščice ni samo moralno sporno dejstvo, temveč slaba civilizacijska praksa.”

Spraševanje, kaj je smisel in naloga države, kaj namen človeških skupnosti, je ves čas uperjeno tudi v “lokalno zemljo" – Slovenijo.

“Zadnjič sem bral kolumno Mance G. Renko, kjer pleteniči nekaj o hipsterjih in jamra, da je naša generacija odveč. Ko bi le bili odveč, Manca! Ničesar si v tem trenutku ne bi želel bolj kot to, da bi bili odveč. Da bi država cvetela, mene pa bi se pustilo pri miru /…/. Ampak ti modeli dejansko pričakujejo, da bomo njihove dolgove vračali mi /…/, zapiše. Od tu je samo še korak do vprašanja upora, toda po protestih, ko je skupina jeznih mladih ljudi raztreščila fasado slovenskega parlamenta, je jasno, da je upor možen samo še z literaturo, v literaturi.

V enem boljših esejev Ta papir je prekratek se Jasmin B. Frelih zahvaljuje mladim pesnikom, kot so Katja Perat, Uroš Prah, tudi Tibor Hrs Pandur. V močvirju brezpomembnosti, kjer se zaradi odsotne uredniške roke ne ve, kdo zares piše in kdo samo obrača črke, in kjer je edini porok vrednosti število bralcev, se vpraša – ali bomo zaradi vseprisotnega medmrežja še naprej brali literaturo? Odgovor je za nekoga, kot je avtor knjige Bleda svoboda, več kot na dlani …

Gabriela Babnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo