Beremo
(7)
Janko Prunk: Racionalistična civilizacija 1776-2000
Knjiga Racionalistična civilizacija 1776-2000 ponuja analizo razvoja zahodne civilizacije od Ameriške deklaracije o neodvisnosti iz leta 1776 pa vse do začetka 21. stoletja. Foto: Emka
       V vsem humanizmu leži tudi element šibkosti, ki sovpada s svojim prezirom do fanatizma, s svojo toleranco in svojo ljubeznijo do dvoma, skratka s svojo naravno dobroto.       
 Thomas Mann v eseju Pozor, Evropa! (1935)
       Ameriška revolucija nedvomno izhaja iz idej evropskega racionalizma in razsvetljenstva, na katerega so se sklicevali voditelji ameriškega osvobodilnega boja in revolucije. Po drugi strani pa je ameriška revolucija močno povratno vplivala na Evropo in njeno politično klimo. /.../ Lahko se celo reče, da se je zahodna racionalistična civilizacija, zlasti v 20. stoletju, razvijala po dveh tirih - evropskem in ameriškem -, ki sta potekala včasih vzporedno, včasih pa sta se morala tudi oddaljiti.       
 Janko Prunk
Adolph von Menzel: Koncert Friedricha Velikega v Sanssouciju (1850-1852)
Politično dogajanje na začetku v Prunkovi knjigi obravnavanega obdobja, torej obdobja, ko se v razsvetljenski filozofiji kodificirani racionalizem uveljavlja v politiki, je zaznamoval vzpon Prusije med evropske velesile. Zasluge za to so šle predvsem pruskemu kralju Friederiku II., odličnemu vojskovodji, ki je slovel tudi kot odličen flavtist, zaradi dopisovanj s filozofi pa so mu rekli tudi filozof med vladarji.
John Turnbull: Deklaracija neodvisnosti (1817-1819)
Z osamosvojitvijo Združenih držav Amerike nastane 'zahodni' pol racionalistične civilizacije, ki večinoma temelji na istih filozofskih izhodiščih kot evropska civilizacija, ki pa se od slednje vendar tudi razlikuje. ZDA v 19. in 20. stoletju razvijajo 'American way of life', ki se v 20. stoletju pretežno prijateljsko sooča z evropskim načinom življenja.
William Blake: Newton (1795)
William Blake je v svoji sliki Newton predstavil Newtonovo nasprotovanje znanstvenemu materializmu, ki je pomenilo tudi povod za pomiritev med znanstveno in religiozno podobo sveta.

Dodaj v

Racionalistična civilizacija 1776–2000

Janko Prunk
9. november 2008 ob 11:54
Ljubljana - MMC RTV SLO

Racionalistična civilizacija 1776–2000 nam pomaga razumeti izvor sodobne družbe in njenega 'življenja v znanosti'; družbo, ki je izšla iz racionalizma in ki danes že ustvarja iracionalno iluzijo virtualnega sveta.

Janko Prunk svojo študijo časovno omeji na obdobje novejše zgodovine oziroma na obdobje po uveljavitvi razsvetljenstva. Zahodna racionalistična misel se sicer začenja že s pitagorejci, eleati in Platonom, vendar pa je pravi politični dejavnik postala šele z razsvetljenstvom. Izraz racionalizem ni popolnoma enoznačno opredeljen, zato Prunk na začetku študije specificira, da se posveča zgodovini racionalizma.

Ta izhaja iz pojmovanja Immanuela Kanta, enega najpomembnejših filozofov razsvetljenstva, ki je človeštvu naklonil naslednjo pomembno misel in ga tako spodbudil k spoznavanju sveta in iz tega izhajajočemu 'poboljševanju' svoje osebe: „Razsvetljenje pomeni izhod človeka iz nedoletnosti, za katero je sam kriv. Nedoletnost pomeni nesposobnost, uporabljati svoj razum brez asistence drugih. Ta nedoletnost je samoprizadejana, kadar ne izhaja iz pomanjkljivega razuma, ampak je njen izvor umanjkanje odločenosti in poguma, da bi se razuma posluževali sami, brez nareka drugega. Sapere aude! Imej pogum za uporabo svojega razuma! To je vendar geslo razsvetljenstva.“ (prevod iz Kantovega članka Beantwortung der Frage: Was ist Aufklärung? (Odgovarjanje na vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo?), objavljenem v časopisu Berlinische Monatsschrift, 1784).

Racionalizem ne zanikuje duhovnosti
Kot opozori tudi Prunk, je z racionalizmom povezana tudi težnja, da se pojem reducira na „čisto materialistično predstavo oz. novo vero v absolutnost razuma, ki izključuje vsako transcendenco ter posledično duhovnost in sentiment“. Takšno razmišljanje o racionalizmu je bilo lastno več filozofskim smerem, še več pa je bilo tistih, ki iz racionalizma niso nikoli povsem izločile duhovnosti. To je tudi racionalizem, ki se je med drugim uveljavil v politični filozofiji, materializirani v ameriški ustavi in pravzaprav v vseh svetovnih režimih, znotraj katerih so velesile tekmovale od konca 18. stoletja do danes. Odločilni so bili dogodki v drugi polovici 18. stoletja, ko so Angleži Francoze vedno bolj izrivali iz Severne Amerike in ko se je začenjal prodor „anglosaških sil, svetovno zgodovinsko zmagoslavje njihovega političnega prepričanja in njihovih gospodarskih nazorov do današnjega časa“.

Ta nepopolnoma neduhovni racionalizem je bil prav tako del Kantove misli. Kant je namreč pripadal poznemu razsvetljenstvu, ki je nekoliko omililo začetniško gorečnost v povzdigovanju razuma in ki odprave religije nikoli ni videlo kot nekaj pozitivnega. Prava religija, ki pa seveda z ogrodjem institucionalizirane Cerkve ni imela nič skupnega, je bila namreč pojmovana kot 'prehrana' Duha in tako tudi kot izvor vse morale, ki v končnem vendar izvira od Boga. Transcendence, duhovnosti in sentimenta, ki ravno v zadnjih dveh desetletjih, ko je na raciu grajena računalniška tehnologija prežela vsakdanjik, kot odziv na pretirano poznanstvenje življenja in iz le-tega izhajajoče ekološke in druge katastrofe spet pridobivajo pomen, so bile med drugim tudi del misli sicer kot racionalističnih prepoznanih filozofov, na primer Christiana Wolfa, Christiana Thomasiusa ali Gottfrieda Wilhelma Leibnitza – ta je na vrhuncu svojega ustvarjanja 'izumil' monade, „avtarkične tvorbe v razvoju sveta, ki obstajajo same iz sebe, so same v sebi zaključeni svetovi, brez realne povezave z realnim svetom in tudi z drugimi monadami“ - ali Pierra Boyla, ki je sicer v odnosu do religije radikalen skeptik, vendar vseeno pravi, da je „spričo uničujoče sile človeškega razuma“ vseeno najbolje sprejeti vero, kajti mostu med vero in razumom po njem ni.

Pomiritev znanosti in religije
Pozneje, posebej z Newtonom, čigar model sveta odpre pot do medsebojne pomiritve znanstvene in religiozne podobe sveta, se Boylov sklep izkaže za napačnega, kajti v tem svetu je mogoče delovati racionalno, kljub ohranjanju religije. Ta ni nujno škodljiva, ampak lahko celo olajša in spodbudi racionalno delovanje, kajti človeka na neki način razbremeni. Na tem mestu se mi zdi pomembna misel sicer enega najbolj gorečih zavračevalcev vsake religije sploh, Davida Huma, ki religijo z antropološko-psihološkega stališča razloži kot tolažbo v strahu pred minljivim in neznanim.

Tega je pravzaprav s prodorom racionalizma vedno več. To je namreč tudi doba velikih znanstvenih in geografskih odkritij, ki še spodbujajo raziskovalno žilico in onemogočajo 'življenje v spoznanjih, podanih od Boga'. Poleg velikih odkritij je bil to tudi čas velikih vojn med državami evropskega sistema, med velesile katerega se zdaj prebije Prusija, ki da nekaj najbolj ključnih mislecev racionalistične smeri – pa tudi njihovih nasprotnikov - in ki tako na duhovnem kot tudi na političnem področju z nizom vladarjev iz dinastije Hohenzollerjev močno vpliva na dogajanje na stari celini vse do 20. stoletja, torej do stoletja znanosti, ki tako ali tako velja za stoletje bistroumne izrabe razuma.

Brez svobode ni razsvetljenstva
Prunku se je dobro posrečil ta temeljni oris razmer, iz katerih sta izšli evropska in ameriška racionalistična civilizacija, katere razvoj v nadaljevanju predstavi skozi tudi 'laičnemu' zgodovinarju razumljivo pripoved. Prunkovo delo se zdi posebej pomembno v tem trenutku, ko se tudi z rušenjem svetovnega finančnega sistema, z vedno hujšimi vremenskimi skrajnostmi in z vznikom vzdušja, ki se zdi sorodno vzdušju pred izbruhom pred obema svetovnima vojnama, vedno pogosteje pojavljajo apokaliptične slutnje, s tem pa se maje tudi vera v razum. To kljub nekaterim deviantnim uporabam (zlorabam) razuma ne smemo izgubiti, zato se zdi tudi danes še kako aktualna sicer že več kot 200 let stara misel Immanuela Kanta: „Da ljudje postanejo razsvetljeni, je slej ko prej mogoče, celo neizogibno, če se jim le pusti svoboda. Potem morajo ljudje počasi doseči razsvetljenstvo.“

Morda smo vendar živeli v iluziji, da našo civilizacijo uničuje ekscesivna uporaba razuma. Morda jo uničuje napačna, tista, ki je nedoletna, kajti za pravo uporabo še vedno ni izpolnjen temeljni pogoj. Svoboda. Te ni tudi v deklariranih demokracijah. Ker svoboda pomeni svobodo na vseh ravneh družbenega življenja. Pogledamo okoli sebe. Vidimo spletkarjenja in oprezanja in vemo … svobode vendar še ni. Ker se ljudje ne poglabljajo v svoj razum, ampak predvsem v njim morebiti škodljive proizvode (ne)razuma drugih.

Polona Balantič

Prijavi napako
Komentarji
z0r4n
# 10.11.2008 ob 01:09
@R-Eter

Človeški um noče bit svboden, ampak hoče imeti smisel, identiteto, za ustvarjanje le-te pa (nujno) ne potrebuje svobode. Svoboda je tukaj samo do te mere, da imaš SVOBODO IZBIRE te identitete. Te pa se v današnji družbi množično producirajo. Kar je tudi razlog, da gresta demokracija in kapitalizem dokaj dobro skupaj- eden proizvaja svobodo, drugi pa identitete. Svoboda je drugotna stvar, ki je prišla zato, ker so se ljudje vedno bojevali za svoj smisel, identiteto, in je ta boj dvignila na nivo politike (parlamentarne demokracije).

Tako jaz vidim to:)
R-eter
# 10.11.2008 ob 11:39
Ma ja samo moreš vedat da kapitalizem pa demokracija pa še vse ostalo skupaj tvori celoto pa da veliko ljudi sploh nima nikakšne izbire. Pa če jo že ima je taka lažna. Ja čoveški um je že svoboden samo če ne veš da ga imaš ga ne moreš uporabljat. Pa itak sem ziher da ti pa jaz svobodo gledama z drugimi očmi kar je tudi popolnoma res.
R-eter
# 09.11.2008 ob 18:46
Ja nekdo je izumo časovni stroj ;)
metodus
# 09.11.2008 ob 17:28
E. Kant je med drugim rekel tudi tole: "Dve stvari me najbolj osupneta:
zvezdnato nebo nad nami in moralni zakon v meni". Če so razsvetljenci
vzeli temelj za svoj nauk razum, pa so obenem vedeli, da to najbrž ne
more biti vse. Kljub nasprotnim, teološkim zagovorom o obstoju življenja
in okorelo zunanjo zgradbo cerkvenih institucij, so razumeli, da razum
sam, brez duhovnosti, ne more biti nosilec vsega smisla. To se je vedno
bojevalo med filozofi, ki so v glavnem bili tudi matematiki, fiziki,
znanstveniki. Ker če bi s svojim briljantnim umom lahko razložili
življenje in človeka, potem bi ne rabili duhovne plati, tako pa je vsak
pri sebi slutil, da to pač ne more biti vse. Kako pa je danes razum
poudarhjen, lahko vsak vidi v zunanjih manifestacijah človeka,
medtem ko vsi vemo, da je duhovna dimenzija nekoliko izrinjena,
ker nas opominja o končnosti, o tem, da si z materijo kot tako ne
moremo prav nič pomagati, ko je treba stvari osmisliti in ko
naše življenje gre v zaton. Na podlagi česa se je naša družba tako
organizirala, je sicer stvar debate, očitno pa je nekaj prišlo vmes,
da smo skrenili s poti.
R-eter
# 09.11.2008 ob 15:07
Človeški um hoče bit svoboden ker edino v svobodnem stanju obstaja ljubezen. Tak deluje današnja demokracija. Samo da ljudje ne vejo kaj je svoboda pa lahko vsak vsakemu pamet obrača kakor koli če pa ve kaj šele da nekdo ve kaj je to ljubezen. Še okuca jabulke noben ne zna razložit z besedami... Bolani iščejo svobodo recimo v zdravilih in na tak način se giblje družba....Tak da človek vedno išče svobodo. Oziroma življenje je sestavjeno na tak način da v vsakem trenutku najbollj sposoben skrbi za preživetje kar pa je še daleč od ljubezni pa od harmonije v družbi kakršno si želi vsak človek. Vera pa je tu pa tam dobra za ohranitev družbe ker v takem materializmu kak je danes ljubezen lovi ljudi ki verjamejo in na tak način ohranjajo duhovni svet. Na silo seveda. Mučeništva pa take stvari...To so čisto duhovni zakoni ki vladajo med nami. Cerkev to izkorišča naprimer s foro sveti duh pa marija devica. Vedno ko se rodi otrok se rodi na tak način da se ohrani družba in da se ohrani "ljubezen". Očitno je šlo že zelo na bed da se je mogo človek rodit po sveterm duhu seveda najlepši ženski na svetu. Ker lepota je ena od stopenj do stanja ljubezni. Pa še "čas" se šteje od takrat kar je logično. Seveda če ni vse skup ena velika potegavščina. Ampak ima popolni smisel ohranitve. Že v čistem materializmu vlada tak zakon. brez kakršnega koli vplivanja kakšnih duhovnih sfer. Čeprav je v vsaki stvari nakaj duhovkega če nič drugo je potrebna duhovna sila da se taka stvar sestavi. Na primer če je kdo bil v kakšni stari sobi brez prepiha je prah na ravnih površinah vedno enakomerno razporejen. Pa ga ni noben allien skup zložo. To je čisti naravni zakon ohranjanja minimalnega potenciala. Pri ljudeh so pa pač duhovni zakoni. Če bi vsak človek na tem svetu pogledal zvečer nebo, zvezde bi vladala popolna harmonija. Se veda da sistem pravil v družbi,... vlada, cerkev, pravosodje,.........ubija omejuje naravni red ki deluje sam po sebi ki pa kljub temu deluje samo na krut način. Če mora it zakon svobode čez pravila kakšnih pravil....človek trpi. Bolan človek je vedno "sebičen" ker življenje ne more z njim pravilno usmerjat in se ne more odločat. Človek pa se v svobodi vedno odloči za ljubezen. To počne na najrazličnejše načine zato je življenje možno. V bistvu človek se sploh ne odloča.... Na tem svetu ni svobodnega človeka. Je pač miš maš vsega skupaj. Nekdo kao "izkorišča samo po sebi umevne zakone in jih na tak način ubija in uničuje". To je recimo primer da je neka inštitucija bolj pomembna kot pa sam človek :)... Malo za razmislek
RayBlue
# 09.11.2008 ob 13:46
Zelo zanimiv članek! Prava popestritev. Spodaj citirano izpostavljam dele besedili, ki so mi nekoliko nerazumljivi:
1."Ta nepopolnoma neduhovni racionalizem je bil prav tako del Kantove misli."
2."...vse do 20. stoletja, torej do stoletja znanosti, ki tako ali tako velja za stoletje bistroumne izrabe razuma."
3. "Ker se ljudje ne poglabljajo v svoj razum, ampak predvsem v njim morebiti škodljive proizvode (ne)razuma drugih."
liberias
# 09.11.2008 ob 13:08
Se mi zdi da bi tole znalo zanimati ljudi ki so tale članek prebrali do konca ;)

Duhovnost nujno temelji na subjektivnem čutenju in zaupanju in z razumom je ni mogoče niti potrditi niti ovreči. Zaradi nujnosti subjektivne izkušnje duhovnosti ni mogoče objektivizirati - je nemerljiva in neponovljiva v objektivnem smislu. Na drugi strani pa znanost temelji samo na merljivih in s tem opisljivih in ponovljivih pojavih. Kar je objektivno merljivo in opisljivo, je za znanost zanimivo, subjektivna doživetja in čutenja so pri strogi znanstveni obravnavi nedopustna in zavajajoča. Vsaka znanstvena teorija mora biti objektivno preverljiva, vsak poskus ponovljiv.

Znanost in duhovnost sta torej na prvi pogled nezdružljivi in ena z drugo nimata kaj početi. Pa vendar nas veliki misleci in znanstveniki opozarjajo, da ni tako. Sam Albert Einstein je rekel: »Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti je slepa.« Z osvetlitvijo relacije med znanostjo in duhovnostjo lahko pokažemo, da sta si znanost in duhovnost dejansko komplementarni in ne nasprotujoči - druga drugo lahko usmerjata, nadzirata in dopolnjujeta.


[ Igor Kononenko bo imel predavanje na Fakulteti za računalništvo in informatiko, Tržaška 25, Ljubljana.
V sredo, 19. 11. 2008 ob 18:30 v Predavalnici 3 (naravnost skozi vhod do konca avle)
Naslov predavanja: Objektivna znanost in subjektivna duhovnost se dopolnjujeta ]
Knjižna polica
link
Jaz in Kaminski
27. april 2010 ob 19:13 Jaz in Kaminski je knjiga, s katero je Daniel Kehlmann zaslovel. Gre za skoraj detektivsko zgodbo o razkrivanju ponarejenosti umetniške scene.
Več novic ...
Kazalo