Na prvi pogled še ena v seriji knjig, ki se spogledujejo s praktičnimi nasveti za pisanje, s teoretiziranjem, ki podpira te iste nasvete, z nizanjem primerov iz filmske zgodovine, v glavnem hollywoodske, in na prvi pogled še ena izmed knjig, ki cilja na prihodnje oziroma nadobudne scenariste, ki so se pisanja scenarijev sicer že lotili, pa ne vedo, niti kako bi jih končali niti kako bi jih prodali. Ampak slednje je že zgodba zase.

Ne, knjiga Syda Fielda, tudi svetovalca pri največjih ameriških filmskih studiih, nasvetov ne ponuja. Ne, knjiga Syda Fielda, tudi predavatelja scenaristike na Berkeleyju in Harvardu, ne teoretizira in ne ponuja brezupnih ilustrativnih primerov iz filmske zgodovine kar tja v en dan, pač pa zgolj na tistih mestih, ko želi nekaj dodatno pojasniti. Predvsem pa se Syd Field zaveda, da je "koncept pripovedovanja zgodbe znan že iz Aristotelovih časov. Odkril sem le to, kar je bilo že tu, dal temu ime in pokazal, kako deluje v sodobnih filmih." Da gre za zares dobrega učitelja, pričajo uspehi njegovih učencev: Anna Hamilton Phelan je scenarij za Masko napisala v njegovi delavnici. Pozneje je napisala še Gorile v megli. Carmen Culver je soavtorica Pesmi ptic trnovk, Laura Esquivel je napisala Kot voda za čokolado, Janus Cercone filmski scenarij za Na poti vere, Linda Elstad pa je za Ločitvene vojne prejela prestižno nagrado humanitas.

Field nam v tej knjigi razkriva bistvo vsakega scenarija in to ponazarja s primeri iz tistih scenarijev, ki so rodili izjemne filme: "Scenarij je zgodba, povedana s slikami, dialogom in opisom dogajanja ter postavljena v okvir dramske strukture." In kot tak, scenarij ne prenese odvečnega teoretiziranja, esejizma in podatkov, ki bi obremenjevali njegov skelet, njegovo okostje. In če se na prvih desetih straneh ne zgodi že prvi konflikt (vemo, da stran scenarija v Hollywoodu pomeni približno minuto filma), potem še tako dober scenarij v nadaljevanju ne bo prepričal gledalca, da film gleda naprej. Pomemben je torej že sam začetek. In od tod se mora gibati le še naprej, k svoji razrešitvi.

Po Fieldu "brez konflikta ni dogajanja. Brez dogajanja ni lika. Lik je dejavnost. Neka oseba je to, kar je, s tem, kar naredi, ne pa s tem, kar govori." In ravno v tem je bistvena razlika med scenarijem in dramo. Kaj pa ju druži? Zgolj konflikt. In več kot je tega konflikta, po Fieldu, večje bo bralčevo oziroma gledalčevo zanimanje. In zato je "knjiga primerna za vsakogar". In to potrjujeta tako Syd Field kot tudi prevajalec Zdenko Vrdlovec: "Za romanopisce, pisce dram, urednike revij in časopisov, gospodinje, poslovneže, zdravnike, igralce, filmske montažerje, poslovne direktorje, tajnice, oglaševalce, univerzitetne profesorje - vsem je že prinesla koristi."

In če smo že pri koristih. Zadnje poglavje knjige s pomenljivim naslovom Osebna zabeležka govori o upanju. Že v uvodu zasledimo citat iz Kaznilnice odrešitve režiserja in avtorja scenaristične priredbe Franka Darabonta: "Upanje je dobra stvar, morda najboljša, in dobra stvar nikoli ne umre." In res; s tem, ko ste spisali scenarij, ko ste ga dokončali, ste dosegli, kar ste želeli - izpolnili ste upanje in dosanjali sanje. Ne glede na to, ali ga bo kdo odkupil ali ne, ne glede na to, ali bo doživel svojo ekranizacijo ali ne. Ker navsezadnje, s scenariji in filmi je vselej tako; po dobrem scenariju lahko nastane ali dober ali slab film, po slabem scenariju pa zgolj slab film. In v obeh primerih scenarista ne bo nihče več omenjal.