Večkratni jugoslovanski prvak se je rodil 19. marca 1906 v Mirni Peči na Dolenjskem kot najmlajši, 5. otrok, v družini mlinarja Jožeta Stariča. Oče je kmalu po njegovem rojstvu odšel s trebuhom za kruhom v Ameriko, od koder je pošiljal domov skromen denar, ki pa ni zadoščal za preskrbo otrok, zato je tudi mali Ludvik kmalu šel za pastirja. Težko, vendar vseeno dokaj mirno, življenje je prekinil izbruh prve svetovne vojne.
Takrat osemletni Ludvik si je vojno zapomnil predvsem po dveh stvareh - očetova pisma iz Amerike so nehala prihajati in v vas so prišli ruski vojni ujetniki. Z enim od njih, Pavlom, ki je bil nameščen v njihovi hiši, sta se spoprijateljila. Pavel je, do neke mere, nadomestil malemu Ludviku očetovski lik, ki je bil toliko bolj potreben, saj pri hiši ni bilo moških - oba brata, ki sta bila dovolj stara, sta služila vojsko. Konec vojne je prinesel družini tako veselje kot žalost. Oče se je vrnil iz Amerike z zajetnim kupčkom denarja in obnovil gospodarstvo, kupil kravo in konja, toda vojna vihra je vzela oba Ludvikova brata.

Prodal je očetovo harmoniko
Mladostna vnema ga žene na Primorsko - videti želi od vojne prizadete kraje. Pot ga vodi preko Tržiča (Monfalcone) v Doberdob, kjer je nekaj časa zaposlen pri zidarjih, in naprej v Trst. V Trstu se izuči za mehanika in nekaj časa ostane kot vajenec. Po opravljenem vajeništvu se vrne v domačo Mirno Peč. Želi si opraviti šoferski izpit, ki pa je v času, ko je bilo v naših krajev še zelo malo voznikov, draga stvar. Tudi šol ni bilo veliko, zato se je odpravil v Zagreb, še prej pa je, brez očetove vednosti, prodal njegovo harmoniko, da bi si lahko plačal izpit. Po treh mesecih se je vrnil domov s šoferskim izpitom v žepu.

V vojski pri letalcih
Leta 1925 ga je vojaška naborna komisija takratne Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) določila za služenje vojske v letalski enoti. Naslednje leto je dobil poziv za v vojsko, ki jo je služil pri prvem letalskem polku v Novem Sadu, toda navdušenje je kmalu splahnelo - dodelili so ga avtomobilskemu odredu, kjer je postal voznik. Pozneje je zaprosil za premestitev, ki so mu jo tudi odobrili, vendar tudi tokrat ni postal pilot, temveč letalski mehanik.
Zmagal na prvi dirki
Leta 1931 je petindvajsetletni Ludvik kupil svoj prvi motor. Bil je to 250-kubični motor angleškega podjetja BSA (Birmingham Small Arms Company), s katerim je nastopil na krožni cestni dirki Naklo-Tržič-Naklo. V tem času je bil zaposlen kot voznik trgovskega potnika v bližnjem Kranju. Skupaj z motorističnimi prijatelji iz Ljubljane so nekaj tednov pripravljali motor na dirko. Dva tedna pred nastopom se je pripetila nezgoda - motor je zaradi neustrezne mešanice goriva razneslo, vendar jim ga je kljub temu uspelo pripraviti na dirko. Nastopil je v najmočnejšem razredu do 500 kubičnih centimetrov, kjer se je pomeril s 25 najboljšimi dirkači Slovenije. Progo je prevozil kot prvi, z nekajminutno prednostjo pred zasledovalci in si priboril prvi lovorov venec, ki pripada zmagovalcu.

Starič postane državni prvak
Do 1. maja 1933 je imel že štiri lovorove vence, pa tudi nekaj pokalov. Nastopal je po različnih krajih Slovenije (dirka na Ljubelj) in Jugoslavije (Osijek, Subotica, Zagreb). Glede Zagreba ni bil prepričan, ali naj sploh nastopi. Njegov motor ni imel nikakršnih možnosti proti motorjem, ki so jih imeli hrvaški dirkači, zato si je od Šiške sposodil 350-kubični motor znamke AJS (angleškega proizvajalca avtomobilov in motorjev A. J. Stevens & Co. Ltd.). V Zagrebu sta bila favorita Hrvata Uroić z motorjem s kompresorjem in Štrban s 350-kubičnim harleyjem. V tekmovalnem dnevu se je razvrstilo več dirk. Starič je najprej nastopil v kategoriji 250 kubičnih centimetrov in bil drugi za Uroićem. V kategoriji 350 kubičnih centimetrov - šport je v zadnjem ovinku prehitel oba Hrvata in zmagal. Odločilna je bila zadnja kategorija 500 kubičnih centimetrov, kjer je prav tako v zadnjem ovinku zmagal in postal jugoslovanski prvak. Občinstvo je bilo navdušeno, saj je Starič ugnal oba favorita s sposojenim 350-kubičnim motorjem, medtem ko sta Hrvata vozila z močnejšima, 500-kubičnima strojema.

Kako je postal Leteči Kranjec?
Pozneje v letu je bil ponovno vabljen v Zagreb. Spet je nastopil s sposojenim Šiškovim motorjem, ki pa ni bil kos novejšim 500-kubičnim strojem znamke Rudge. V 350-kubični kategoriji mu uspe zmagati, v 500-kubični je bil četrti - vsi favoriti so končali pred njim, zmagal je Leteči Danec Nils Sorensen, drugi Anglež Butler in tretji Avstrijec Killmeyer. V zadnji, 1000-kubični kategoriji ni imel s Šiškovim motorjem nikakršnih možnosti za uspeh, zato mu je zagrebški dirkač Jagušt posodil svoj 500-kubični motor Ariel, s katerim je Starič prehitel vse tekmece in zmagal. Med častnim krogom mu je nekdo iz občinstva zaklical: Živijo, leteči Kranjec!

Po dirki je dobil ponudbo predstavnika podjetja Ariel za nakup njihovega motorja po polovični ceni. Ker ni imel dovolj denarja (zmaga mu je prinesla 2.000 dinarjev, potreboval pa jih je 8.000), si ga je sposodil od matičnega kluba Ilirija.

Stroj orje kot buldožer
Z zmago je postal znan in cenjen po svetu, kar se je kazalo v številnih vabilih na dirke po Evropi. Njegov motor Ariel, ki ga je sam imenoval Rdeči lovec, je v tem času opešal, zato si je spet sposodil denar in kupil novega - rabljenega 500-kubičnega rudgea, s katerim je nastopil na dirki v Zagrebu in tudi zmagal. Sledila so nova vabila na mednarodne dirke na Češkem, v Avstriji in Franciji. V Parizu je nastopil pred 40.000 gledalci in s skrajnimi napori zmagal.

Vseslovanski prvak
Septembra 1934 je bila organizirana prva mednarodna dirka v Jugoslaviji na stadionu Miramare v Zagrebu. Nastopili so Čehi, Poljaki, Bolgari in Jugoslovani. Pokrovitelj dirke je bil sam kralj, Aleksander I. Karađorđević.

Vsaka država je nastopila s tremi dirkači, Jugoslavijo so zastopali Starič, Babić in Uroić. Po številnih težavah mu je uspelo zmagati in privoziti naslov vseslovanskega prvaka. Od kluba je prejel nagrado 4.000 dinarjev, od tovarne Bata še dodatnih 5.000. Konec sezone 1934 je tako zaznamoval lep finančni priliv, vendar ker nesreča nikoli ne počiva - domača hiša v Mirni Peči je pogorela - ves denar je tako namenil obnovi domačije.

V boju s svetovnim prvakom
Po zmagi na mednarodni dirki v Trstu je dobil povabilo za nastop v Pragi. Na dirki je nastopil tudi svetovni prvak, Avstralec Kundsen. Na treningu pred dirko je Starič s svojo vožnjo navdušil predstavnika priznanega češkega izdelovalca motorjev Jawa, ki mu je za dirko ponudil njihov motor. Nastopil je v obeh glavnih kategorijah. V 500-kubični je zasedel tretje mesto, v 1000-kubični pa je prehitel svetovnega prvaka in zmagal. Po dirki je dobil ponudbo, da postane tovarniški dirkač podjetja Jawa, kar je tudi sprejel.

Nesreča, ki bi skoraj bila usodna
Na zahtevo tovarne Jawa je odpotoval na dirko v Pardubice na Češkem, kjer se je hudo poškodoval. Njegovemu motorju so se v predzadnjem krogu zlomile vilice, poletel je čez motor in se zbudil v bolnišnici po desetih dneh kome. Imel je hujši pretres možganov, drugih posledic pa ni bilo. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, imel je težave s spominom. Nihče ni verjel, da bo lahko še kdaj dirkal, vendar je po dveh letih ponovno nastopil. V vmesnem času se je posvetil svoji drugi »ljubezni« - letalstvu.

Vojna bo
Po polletnem okrevanju se je Starič pridružil Jadralni skupini Stična, s katero so leteli z jadralnimi letali predvsem po notranjskih planotah. Jadralno letalstvo je bilo pred drugo svetovno vojno v naših krajih dokaj nepoznano. O tem govori tudi zanimiv dogodek, ki ga Starič opiše takole:

"Letenje se je začelo. Z vrha Grmade smo poleteli skoraj vsak dan in se navadno spuščali v Dobrepolju, od koder smo morali voziti letalo s Fordom skoraj štirideset kilometrov daleč skozi Velike Lašče. Stanovalci vasi ob naši poti, ki niso vedeli, da vozimo eno samo letalo, so razburjeno pripovedovali: Vojna bo. Že vozijo letala na Bloke. Do sedaj so jih šestnajst prepeljali."

Vrnitev na dirkaško stezo
Spomladi 1937 je Ludvik Starič dobil vabilo za nastop na dirki v Trstu. Stari spomini so se prebudili, zato je zaprosil za dovoljenje za nastop svoj klub Hermes. Vodstvo kluba je dvomilo o njegovih dirkaških sposobnostih, zato mu je postavilo pogoj; odvoziti je moral par krogov na njihovem dirkališču, da so se prepričali o njegovih sposobnostih. Starič je nastopil kot prerojen - lastni rekord kroga je potolkel za sekundo.

Na dirki v Trstu je v 500-kubični kategoriji zmagal, v 1000-kubični pa je bil tretji, zaostal je za Nemcema, ki sta imela močnejša, predvsem pa novejša motorja znamke JAP, ki jih je izdelovala angleška tovarna JA Prestwich Industries. Do konca leta je tudi on zbral dovolj denarja za rabljen motor znamke JAP.

"Vlak pripelje na Mariborsko postajo. Že sem v svoji domovini, ki sem ji v tujini že tolikokrat priboril slavo. Skozi odprto okno opazujem peron in iščem znancev, da bi jim z veselim srcem odgovarjal na radovedna vprašanja. Nikogar ni bilo. Toda ne - vstopil je službujoči financar. "Kaj pa je to?" vpraša in pokaže s prstom na športni znak, ovit z nemško zastavo. »To je nagrada za zmago na motornih dirkah v Nemčiji," mu z nasmehom odgovorim, prepričan, da mi bo veselo stisnil roko in čestital. "E, bogami, tega pa ne boste nosili v Jugoslavijo," je sumljivo pogledal kljukasti križ na zastavi, jaz pa se v tem hipu še spomnil nisem, da je to hitlerjevski znak.

Slovo od arene
Po vojni je Starič nekaj časa delal kot pilot vlačilec jadralnih letal, pozneje pa je vodil avtomehanično delavnico v Ljubljani. Ob odprtju novega dirkališča za spidvej v Ljubljani leta 1963 so ga prosili, da odpelje en častni krog, on pa je odpeljal tri kroge s polnim plinom - star je bil 57 let. Leta 1981 je kot zaslužni telesnokulturni delavec prejel državno odlikovanje - red zaslug za narod s srebrno zvezdo. Bil je tudi častni član Avto-moto touring kluba Ljubljana. Umrl je v Ljubljani 26. decembra 1989.