FOTOGRAFIJA NA SLOVENSKEM, dokumentarno-igrana serija Foto: RTV SLO
FOTOGRAFIJA NA SLOVENSKEM, dokumentarno-igrana serija Foto: RTV SLO

10. januar 2006

Včeraj proti večeru se je odvrtel prvi del izobraževalno-dokumentarne serije tv-oddaj o zgodovini slovenske fotografije. Zanjo sem napisal šest sinopsisov in scenarijev in verjetno me je urednica gospa Meta Trampuš zato povabila, naj teden dni malo blogam. V redu.

Projekt je od zamisli do izpeljave nastajal tri leta in s svojim delom sem prispeval manjši del dela, vsekakor manjši kot snemalna ekipa, ki jo je vodil režiser in soscenarist Zdravko Pečenko in ki se je na terenu spopadala z logistiko in vsem drugim, kar pač sodi k snemanju tovrstnih oddaj. Sodeloval sem tudi pri »korekturah« oddaj, ki so sčasoma narasle po številu in trajanju, tj. s šestih tridesetminutnih na sedem štiridesetminutnih, in sem s celoto zadovoljen, ob vsakem novem ogledu pa še opazim kaj, kar bi bilo treba nekoliko preoblikovati, spremeniti, skrajšati ali razširiti itn. Tu verjetno ni pomoči. Človek se sam nenehno spreminja, spreminjajo se okoliščine, v katerih gleda in dojema, tako da idealen izdelek morda sploh ne obstaja. Nekega dne pride trenutek, ko je treba reči: Dovolj smo se namučili. Na to te končno opozorijo tudi objektivne okoliščine, tj. omejen čas in sredstva, ki so na voljo za izpeljavo projekta.

Želel sem si biti več prisoten na snemanjih, a to ni bilo mogoče zaradi drugih obveznosti, sicer pa sem se z režiserjem in nekaterimi drugimi člani ekipe, zlasti s snemalcem Mišem in organizatorjem Tiborjem odlično razumel. Decembra lansko leto smo se tu in tam srečevali tudi na predpremiernih predstavitvah teh oddaj v Celju, Ljubljani, Kranju, Mariboru in Kopru in premlevali detajle o snemanju. Zdaj nestrpno čakamo prve odzive na oddajo.

Tako rekoč idealno stanje nekoliko grenijo le termini, ki so predvideni za predvajanje in ponovitve oddaj. Pozno popoldne kot čas premierne predstavitve in - kolikor vem - ponovitvi okrog enih ponoči in dopoldne okrog 11. uri ne obetajo ravno visoke gledanosti. Televizije ne gledam prav veliko, a vendarle upam, da so omenjeni predvajalni časi usklajeni vsaj s stroški, ki jih predstavlja serija, oz. upam, da ta trenutek teče tudi več drugih serij, ki so bile dražje, zahtevnejše in so, naj tako rečem, družbeno koristnejše od te.

11. januar 2006

Nekaj dni pred novim letom smo v Arhitekturni muzej Ljubljana, kjer sem v oddelku za fotografijo zaposlen kot muzejski svetovalec, prejeli mnenje Ministrstva za kulturo RS o naših načrtih za leto 2006. Med drugim je podprlo tudi moj projekt Svetloba kot barva, s katerim bi rad predstavil slovensko barvno fotografijo skozi čas. Glede na to, da muzej letos pripravlja tudi BIO, verjetno razstave ne bom mogel realizirati v celoti, vsekakor pa bom začel raziskovati v to smer.

Hkrati v muzeju skušamo pohiteti z inventarizacijo muzejskih zbirk, kar je povsem samostojno delo, ki ga v večjih muzejih opravljajo kustosi dokumentalisti. Obe nalogi, raziskovanje in dokumentiranje, bo težko uskladiti; potreben bo kompromis, s katerim bomo, kot se spodobi, vsi enako nezadovoljni. Z nostalgijo se zato spominjam časov, ko sem bil s sicer res majhno štipendijo še mladi raziskovalec in sem imel, v okvirih seveda, ki mi jih je dopuščala nastajajoča družina, ves čas le za raziskovanje oz. pisanje magisterija in doktorata. Zdaj so otroci že razmeroma veliki in lahko bi se spet resno lotil raziskav na področju, ki me zanima, žal pa delovno mesto, ki ga zasedam, tega v celoti ne omogoča. Kot kustos sem zavezan vsem drobnim opravilom, ki so potrebna, da neki oddelek kot sestavni del muzeja deluje in je na voljo uporabnikom, hkrati moram skrbeti tudi za fotografsko zbirko, ki predstavlja jedro oddelka. V opisu del in nalog je poleg navedenih opravi res najti tudi raziskovanje in pisanje strokovnih besedil in med vsemi temi zahtevami se trudim ujeti ravnovesje, a večino energije gre vendarle za manj zahtevna opravila, neposredno povezana s funkcioniranjem kustodiata.

*

Še nekaj besed o pisanju dnevnika: gre vsekakor za zanimivo, novo zvrst spominske literature, hkrati pa obstaja nevarnost, da se posameznik preveč poglobi v opisovanje in analiziranje lastnega življenja in postane sam sebi nadzornik in administrator, vse do skrajnosti, ko to pisanje postane njegovo glavno opravilo. Tudi tu je potrebna mera.
Bloganje je postala moda, ljudje se s tem množično ukvarjajo in opazovalec s strani si v nekem trenutku postavi vprašanje o funkciji in skupnih učinkih teh prizadevanj. Nedvomno gre za potrebo po komuniciranju, a hkrati tudi po osebni afirmaciji v smislu rekla »Blogam, torej sem.« Če pojav pogledam v tej luči, postanem skeptičen. Besedna komunikacija na daljavo je morda bolje kot nič, hkrati pa je zelo okrnjena, nezadostna. Internet skupaj z razvojem mobilne telefonije nedvomno pomeni nov pospešek v poslovni logistiki, odnosom med ljudmi pa morda ne bo dodal toplino, ki je v vsakdanjih stikih primanjkuje.
Drugi vidik, ki se mi odpira, je pogled zgodovinarja. Na medmrežju nastaja praktično neizmeren fond osebnih spominov, ki jih sodobna zgodovinska znanost razume kot relevantne vire za svoje raziskave. Ob obsegu tega pojava se sprašujem, komu le bo uspelo prebrati in ovrednotiti vse to gradivo?! Hkrati nas množica osebnih zgodb opominja še na nepregledno kompleksnost zgodovinskega dogajanja in na to, ob katerem zdvomi o sebi vsak zgodovinar: večina zgodovine tako nekoč kakor še danes je nedokumentirane, nezapisane oz. o njej nimamo relevantnih virov. Zgodovinarji, tudi umetnostni, moramo res biti ustvarjalni, potrpežljivi in delavni, med moralnimi lastnostmi, ki so potrebne za opravljanje tega poklica, pa je skromnost nedvomno na prvem mestu.

12. januar 2006

V včeraj citiranem dopisu Ministrstvo za kulturo podpira tudi raziskovanje zgodovine fotografije, vendar priporoča povezave z Moderno galerijo. Žal imam s tem do sedaj z nekaterimi posamezniki razmeroma slabe izkušnje, ker vse kaže, da ne gre ne za znanost ne za sodelovanje, temveč za patološke težnje po hierarhizaciji odnosov in za boj za prevlado, za oblast. Komaj se družba znebi enega totalitarizma, že nekateri, ki so očitno prezares vzeli Foucaulta, sanjajo o svojih privatnih diktaturah, in to celo v javnih zavodih. Posamezniki, ki ne vedo, da na ta način zgubljamo vsi, po mojem iskrenem prepričanju niso primerni ne za javno službo ne za delo v humanističnih vedah.

V muzeju se še nismo dogovorili, koliko sredstev bomo namenil za te raziskave, vsekakor pa bodo v okviru možnosti šle v treh smereh: prva je že omenjena zgodovina slovenske barvne fotografije, druga je nadaljevanje večletnega sodelovanje s Saur Allgemeines Künstlerlexikonom, Leipzig-München (SAKL), za katerega prispevam gesla o slovenskih fotografih in tudi pri tretji gre skoraj že za tradicijo: tretje leto zapored namreč sodelujem s skupino primorskih fotografov in piscev na čelu z Juretom Čehom pri njegovem projektu z dolgim naslovom Podobe obalnih mest in zaledja skozi objektive primorskih fotografov; krajše rečem projektu kar Primorska topografija.

Najprej nekaj besed o mojem sodelovanju z leksikonom:

Začetek sega v leto 1995, ko me k sodelovanju pritegnila mag. Marjana Lipoglavšek, tedaj še knjižničarka na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kasneje je delo prevzela kolegica Jana Intihar Ferjan iz Moderne galerije, s katero tudi odlično sodelujem.

V začetku so bila navodila zelo stroga: 15 vrstic po 53 znakov, samo osnovni podatki, najpomembnejše razstave, cikli ipd. Nato pa so z nemškega uredništva začela prihajati tako podrobna dodatna vprašanja, da je bilo očitno, da so spremenili koncept in da gredo v ekstenzivnejše zbiranje podatkov. Povprečno geslo zdaj obsega vsaj še enkrat toliko vrstic, zato pa razumljivo napredujemo razmeroma počasi; ta trenutek smo pri črki G, zadnje napisano in objavljeno geslo pa je bilo posvečeno pokojnemu arhitekturnemu fotografu Damjanu Galetu. Včasih se zdi, da uredništvo ne bo moglo prebaviti tolikšne količine podatkov, s katerimi ga zasipajo z vseh strani sveta, a zvezki, tj. približno 7 cm debele bukve, izhajajo v ustaljenem ritmu. Kot rečeno, sodelujem v tem projektu dobrih 10 let, vendar moram velikopoteznost založbe vedno znova občudovati.

13. januar 2005

Neposredno navezujem na včerajšnji zapis:

Značilnosti čudeža v teh, kulturi nemilih časih ima tudi t. i. Primorska topografija. Pobudnik in vodja projekta je fotograf Jure Čeh, ki je, ko sem sam pisal magisterij in doktorat, po raznih odmaknjenih delih Evrope, Azije in Amerike delal kariero ekstremnega športnika, v zadnjem času pa se je ustalil v Kopru in skuša prestolnico Primorske znova vnesti na fotografski zemljevid Slovenije. Za projekt mu je uspelo pridobiti sredstva in navdušiti županstva vseh treh obalnih občin. Rezultati so tu: šest razstav in dva kataloga na skupno skoraj 600 straneh ter z okrog 500 ilustracijami.
Pri projektu je Arhitekturni muzej in zlasti njegov oddelek za fotografijo sodeloval in pomagal na več načinov, tj. z izvirnimi besedili za kataloge, pri urejanju, z logistično, organizacijsko in tehnično podporo pri postavitvah razstav, v prednaročilu pa je za potrebe lastne izmenjave publikacij s sorodnimi institucijami doma in po svetu tudi odkupil 100 izvodov kataloga.
Po predhodnem dogovoru so avtorji kot znak dobrega sodelovanje do sedaj darovali muzejski zbirki okrog 200 izvirnih fotografij, ki so bile v celoti ocenjene na dobrih 6,5 milijona SIT.

Po mojih informacijah se nekaterim državnim uradnikom projekt ne zdi relevanten, v včeraj citiranem dopisu MK pa ga izrecno tudi ne omenjajo.

Tu moram ugovarjati. Projekt je nastal na Primorskem, ki sodi zaradi agresivne italijanske politike med narodnostno najbolj izpostavljena območja Slovenije in je v življenje obudil fotografsko dejavnost na območju, kjer je po smrti znamenitega prekmursko-primorskega fotografa Jožeta Kološe Kološa kot organizirana dejavnost skoraj zamrla. Kdo in kako torej odloča o relevantnosti projektov? Vse bolj se zdi, da gre za osebna poznanstva in spletkarjenja, ki smo jih vsi že po malem siti. Nekateri znaki vendarle kažejo, da se država počasi zaveda, da ne sme dopustiti, da bi se v državnih ustanovah in javnih zavodih o usodi ljudi in njihovih hotenjih - pač po do sedaj uveljavljeni praksi - odločalo po kuloarjih.

Situacija pa opozarja še na eno značilnost našega časa: več se govoriči o politikah v kulturi, bolj se splošna nacionalna politika umika iz kulture in njenih praks. To me zelo spominja na problematiko telesa (body), ki je več let polnila glave nekaterih levo usmerjenih intelektualcev tudi na Slovenskem. Od konca osemdesetih let 20. stoletja se je pri nas zgodila vrsta divjih privatizacij, na cesti brez službe se je v hipu znašlo 5 odstotkov slovenske populacije, njih pa so kot vrhunec levičarstva zanimale marginalne spolne prakse in njihova podoba v javnosti. Kje je torej ostal Marx in njegovo odkritje odtujevanja presežne vrednost, po mojem mnenju najbistvenejša sestavine njegovih razmišljanj, in zakaj je do tega prišlo?

Odgovor je preprost. Slovenska intelektualna levica je bila tako dolgo zlita z vladajočo partijsko elito, da ni bila sposobna reagirati, ko se je slednja prav po kapitalistično olastninila.

Podobno je bil po letu 1992 kontinuitete razgrajen dobršen del političnega potenciala skupine kulturnikov iz kroga Nove revije, ki so v najtežjih časih artikulirali najbistvenejše nacionalne interese, medtem ko jim je partijska oblast lahko le sekundirala. Šele v zadnjem času se spet govori o nacionalno pomembnih projektih, navezuje se intenzivnejše stike z zamejskimi Slovenci in slovensko diasporo.

14. januar

Ker je že vikend, bom zapisal nekaj o svojem strokovnem delu, ki ni neposredno povezano z muzejem, vendar seveda ostaja v okvirih mojega ukvarjanja z zgodovino fotografije. Gre za predavanja iz tega predmeta na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Eno uro na teden torej že od leta 1993 »dociram« 4. letnikom, (ki jih resnici na ljubo sestavljajo večinoma študentke, kajti tudi ta študij oz. poklic se izrazito feminizira).

Med predavanja skušam sproti vnašati nekatere aktualnosti, vendar priznam, da ne v obsegu, ki bi si ga želel, saj, kot večkrat povem, nisem superman. Pogodbeni predavatelji smo sicer zavezani enakim normam za napredovanje kot redni fakultetni uslužbenci, hkrati pa smo polno zaposleni in obremenjeni v matičnih ustanovah. Naredim, kar morem, a objektivno ta dvojnost nedvomno negativno vpliva na kakovost pouka; vsi imamo na razpolago le 24 ur na dan.

Glede na spremembe po bolonjski deklaraciji bo, kot laže, predavateljskih in drugih obveznosti, povezanih s tem, še več, zaenkrat pa ni možnosti, da bi se spremenil tudi moj poklicni status in da bi s tem pridobil ugodnosti, zlasti čas, ki bi ga lahko namenil nadaljevanju študija in raziskavam, ter končno tudi dohodke univerzitetnega predavatelja. Državi in univerzitetnim oblastem gre očitno le zato, da vzpostavijo bogat nabor študijskih smeri in predmetov, s katerimi se lahko ponašajo, hkrati pa še prihranijo, ob tem pa se ne vznemirjajo, da predavatelji tako postajamo njihovi sponzorji. Lepo! Na ta način je tudi vsa skrb za razvoj posameznega predmeta preložena na predavatelje same. Zanima me, v čigavi genialni glavi je nastal ta satanistični načrt. Dolgoročno je seveda povsem brez prihodnosti, a kaže, da to nikogar ne skrbi. Ker je opisana praksa na univerzi široko uveljavljena, se bodo očitno pustili presenetiti od konkurenčnih privatnih ustanov, ki zagotovo bodo nastajale. Tedaj za to seveda spet ne bodo našli nikogar, ki bi se čutil odgovornega za sesipanje javnega univerzitetnega izobraževalnega sistema.

15. januar

Nedelja. Nedelja? Ali si sploh še lahko predstavljamo dan brez dela, dan, posvečen popolnemu lenarjenju, opravljanju le najnujnejših reči? Težko.

Delomanija je obsedla vse družbene sloje in celo tisti, ki bi si počitnice lahko privoščili, jih preživljajo aktivno, ob visoki dozi adrenalina, na napornih jadranjih, trekingih itn. Nihče sicer točno ne ve, zakaj je treba toliko delati in vsi se zanašamo, da tisti, ki do smrti priganjajo k delu Američane, Kitajce in Japonce, že vedo. V redu, kaj pa če ne? Kaj, če podobno kot nas nuja po delu, ki je po večstoletni dresuri ne moremo več obvladati, njih kot lastnike proizvajalnih sredstev s človeškimi potenciali vred preganja patološki pohlep, ki jih je obsedel in ga prav tako ne morejo več brzdati? Kulturo počitka bi vsekakor morali zaščititi.

16. januar 2006

Tu je ponedeljek in vračam se k »službenim« temam«. Na ponudbo Društva fotografov Slovenije (DFS) se je Arhitekturni muzej Ljubljana odločil za sozaložništvo revije za zgodovino fotografije Fotantika. Revija je izhajala kot bilten ob vsakoletnem fotografskem sejmu, ki ga je DFS prirejalo v ljubljanskih Križankah na dan, ki se določa kot kakšen cerkveni praznik ;-), tj. vsako prvo nedeljo v celem tednu v juniju. Čeprav vsako leto ni bilo mogoče zagotoviti izida, gre za slovensko fotografsko revijo z najdaljšo tradicijo, saj izhaja že od leta 1979.
Društvo me je že lani povabilo, naj prevzamem uredništvo in s skupnimi močmi smo tedaj še povsem pod njegovim okriljem izdali 22. številko, ki smo jo prvič podnaslovil »revija za zgodovino fotografije«. K sodelovanju nam je uspelo pritegniti nekaj sodelavcev iz prejšnjih številk, hkrati pa tudi nekaj novih avtorjev in avtoric, predvsem mlajših, med njimi je bilo tudi več študentk umetnostne zgodovine, ki so diplomirale iz zgodovine fotografije na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Imeli smo nekaj težav z oblikovanjem, sicer pa smo do neke mere dosegli vsebino in raven, ki ju bomo skušali vsaj obdržati, če že ne izboljšati tudi vnaprej.

Letošnjo številko, ki naj bi izšla kot običajno v začetku junija, bomo skušali redizajnirati in morda vezati s trdim hrbtom, tako da bo tudi po videzu podobna revijam, posebej tistim za zgodovino fotografije, npr. angleški The History of Photography ali nemški Fotogeschichte, za vsebino pa se bomo morali potruditi vsi. Krog piscev se šele oblikuje, tudi tokrat veliko pričakujem od svojih študentov, pridružilo se nam je pa tudi nekaj novih avtorjev. Pravkar urejam prve prispevke, glavnino pa pričakujem do konca februarja. Revijo bomo skušali ohraniti na visoki strokovni ravni, poleg izvirnih člankov pa bomo objavljali tudi spominske prispevke, kritike razstav, recenzije knjig ipd. V uredništvu bomo odprtih rok sprejeli tudi besedila o sodobnih temah in esejistične interpretacije, vendar se bomo trudili, da bodo prispevki obravnavali tudi zgodovinske vidike problematike.
Prispevkov za zdaj še ne moremo honorirati, a trudili se bomo, da bomo to zmogli čim prej v prihodnosti.
Reviji torej zaželimo srečno pot, bralce tega zapisa pa prosim: če nam morda lahko namignete, kje bi za revijo pridobili kakšen oglas ali finančno donacijo, nam, prosim, sporočite na e-naslov AML ali moj naslov.

17. januar 2006

Danes, zadnji dan dnevnika s pisanjem zamujam, ker se je v Oddelku za fotografijo oglasil Zdravko Pečenko, režiser in soscenarist serije o slovenski fotografiji, o kateri sem pisal prvi dan; krog je tako sklenjen. Pečenko je posnel nekaj mojih izjav v zvezi z ustanovitvijo oddelka in njegovimi zbirkami ter več fotografskega gradiva, s katerim bo »podložil« tekst. Gre za kadre, ki jih bo vključil v sklepni oz. dodatni, tj. osmi del omenjene serije, v katerem bo predstavljena skrb za slovensko fotografsko dediščino v naših galerijskih in muzejskih zavodih.

Ob tem sva pokomentirala tudi nekaj odzivov na serijo, in splošen vtis je, da so jo gledalci dobro sprejeli in da dosega solidno gledanost, skratka, da bo dosegla svoj namen; še en prilegajoči se kamenček v postopoma rastoči in razvijajoči se infrastrukturi za predstavljanje fotografije v našem prostoru torej.

Ugodno okolje za slovensko fotografsko produkcijo pa se gradi tudi na različnih drugih segmentih, tako npr. tudi v izobraževanju. Pravkar se je iztekla ena izmed vmesnih stopenj v pripravah za vzpostavitev višješolskega študija fotografije v Sežani, kjer sodelujem v skupini, ki jo vodi mag. Primož Hvala s Centra za poklicno izobraževanje v Ljubljani.
Izoblikovali smo štiri profile inženirja za fotografijo: fotografa tehnologa, fotoreporterja, scenskega fotografa in fotografa oblikovalca. Študij naj bi stekel v šolskem letu 2008/09. Če bo šlo vse po sreči, tako slovenskim dijakom po fotografsko znanje ne bo več treba množično hoditi v Prago in drugam po svetu. Tudi z vidika razvoja fotografije pri nas živimo torej v zelo dinamičnem obdobju.
S tem končujem svoje vsakodnevno pisanje, zahvaljujem se gospe Meti Trampuš za pobudo in zaupanje, bralkam in bralcem pa za pozornost ter vse prav lepo pozdravljam.

Primož Lampič
Konec.

Dr. Primož Lampič iz kustodiata za fotografijo Arhitekturnega muzeja v Ljubljani je pripravil sinopsise in napisal scenarije za dokumentarno-igrane serije Fotografija na Slovenskem.