O nastajanju revije Fotografija.

Meta Krese in Cetka Požar sta urednici stokovne revije o fotografiji.

27. maj 2005

Listam po knjigi Slovenska odporniška fotografija 1941–1945. Pravkar sem jo dobila iz tiskarne in vsaj enkrat lahko mirno rečem: krasno, ker spet zamujamo z oddajo tekstov in fotografij. Tako bova lahko s Cvetko brez večjih težav vključili tudi recenzijo te monografije. Knjiga je prava poezija: Dejan Vončina in Franc Fabec sta uspela pobrati res smetano med 150.000 fotografijami, ki so jih naredili ljubiteljski, poklicni, ilegalni in partizanski fotografi. Všeč mi je, da se nista omejila le na fotografije, ki imajo dokumentarno ali zgodovinsko vrednost, temveč so ju prepričali tudi posnetki, ki so jih fotografi posneli zaradi svojih, recimo temu umetniških pretenzij. Marsikatero fotografijo - tudi fotografijo Milana Štoka, na kateri se borci Belokranjske brigade sklanjajo nad šolskimi knjigami, ko se učijo pisati in brati - sicer poznam, ampak spet so se me, najbrž tudi zaradi dobrega tiska, dotaknile.

Sicer pa s Cvetko nisva pri tej številki počasni popolnoma brez razlogov. Tekste imava že skoraj vse zbrane, mislim, da samo še jaz zamujam z zbiranjem podatkov o fotografskih šolah in tečajih pri nas, težave pa nama povzroča preveliko število fotografij. Tokrat se nama je nabralo preveč portfolij mlajših fotografov in zdaj imava težave pri izločanju. V ponedeljek bo padla končna odločitev. Žal mi je le, da je padla v vodo ideja, da bi reviji tokrat dodali CD-ROM Jurija Korenjaka s fotografija s potovanja po Donavi. Enostavno nimamo denarja, da bi lahko plačali poštnino, ki bi se zaradi tega podvojila. Škoda, ko sem namreč odpirala Jurijeve fotke, ki jih je prav gotovo vsaj 100, sem kar odplula po Donavi z njegovo razsuto, od vseh pozabljeno barko. Ampak, kaj hočemo, smo pač uredništvo, ki nima niti prostorov, tudi telefona ne, honorarje si izplačujemo zelo redko, zato pa na uredniških sestankih vedno jemo štrudelj.

Meta Krese

28. maj 2005

V tej številki Fotografije sva želeli s Cvetko predstaviti novo libanonsko fotografijo, pa nama ne bo uspelo. Z Miho Vipotnikom, ki se redno vrača v Bejtrut, kjer vodi videodelavnice na njihovi akademiji, sva se zmenili, da naju poveže z nekaterimi libanonskimi fotografi. Ampak kaj, ko je komunikacija s tem delom sveta prepočasna in ne prav zanesljiva. Tako sva se v nekaj mesecih dokopali le do enega fotografa, pa še ta naju ni preveč navdušil.

Brez libanonskih umetnikov pa vseeno ne bomo. K sreči je Miha pripravljen predstaviti videoprojekt Eriounios, ki ga je izpeljal skupaj s študenti Maronitske univerze USEK sredi nemirnega Bejruta na začetku letošnjega marca, le štirinajst dni po bombnem atentatu na premierja Rafika Haririja. Prav posledice tega bombnega napada in nemiri pred umikom sirijske vojske iz države so bili osrednja tema njihove videoinstalacije. Če sem prav razumela Miho, je bil strah, da bi prišlo do izgredov in spopadov med šiiti, ki so napovedali shod v podporo Damasku, in opozicijo (kristjani, druzi in suniti), ki je z vsakodnevnimi zborovanji že tedne zahtevala njen odstop in umik sirijske vojske iz države, utemeljen, ne pa dovolj močan, da bi mlade umetnike in ustvarjalce odvrnil od želje, da dogodke dokumentirajo.

V tem času so študentje spremljali vsak premik v mestu in vzporedno pokrivali z več kamerami hkrati vzporedne dogodke, tako kot to počnejo prave reporterske ekipe. Le predstavitev gledalcem je bila drugačna. Na začetku sem se bala, da je nemogoče prenesti dovolj nazorno in seveda tudi dovolj privlačno to izjemno zapleteno videoinstalacijo v naš medij, ampak zdaj, ko sem si pogledala osnutek strani, sem popolnoma pomirjena. Seveda pa tudi pri Eriounisu, pa čeprav naj bi prinašal srečo, ne gre brez težav. Libanonski mentor projekta, ki je obljubil tekst, že nekaj tednov vsakič, ko ga Miha dobi na telefon, prijazno obljubi: "Da, da, danes zvečer ga pošljem."

Meta Krese

29. maj 2005
Zadnje čase se ukvarjam bolj z grafično oblikovalsko problematiko kot s fotografijo, zato mogoče pisanje dnevnika na to temo ne bo ravno tako zelo razburljivo. Žal. Zdi se mi, da nič tako zelo zanimivega ne morem napisati o urejanju revije, ker je po šestih letih, odkar z Meto urejava revijo, celoten proces že dokaj usklajen.
Vsebina posamezne številke nastaja vedno v nekakšnem medsebojnem dogovarjanju, usklajevanju mnenj, iskanju "dobrih" portfoliev domačih in tujih fotografov, predvsem pa teoretičnih prispevkov. Sestanki s fotografi, pisci tekstov, organizatorji najrazličnejših fotografskih razstav in dogodkov so redna praksa. Drugače pa hitrost izvedbe omogoča e-pošta, ki premosti razdalje ali pa tudi ne, kot je že v prejšnjem dnevniku omenila Meta.

Neprespanih noči (razen izjemoma) in predotvoritvenega adrenalina festivalskih dogodkov tukaj ni. Skrbi povzroča iskanje dobrih vsebin, obljubljeni, pa neoddani teksti in dostikrat tudi pomanjkanje ljudi, ki bi se bolj aktivno ukvarjali s samo promocijo revije ali z administrativnimi zadevami, kot je pisanje računov, pošiljanje revij itn.
Ponoči sem se vrnila iz Izole, kjer sem si zvečer uspela ogledati dva filma na filmskem festivalu Kino Otok. Premalo sem spremljala celoten festival, da bi lahko kaj več napisala. Kar me je presenetilo, je podatek, da na festivalu prostovoljno dela približno sto petdeset ljudi. Vsa čast entuziazmu. Vse skupaj me je spomnilo tudi na trud ljudi, ki kakor koli sodelujejo pri nastajanju Fotografije, predvsem pri vsebinskem delu, za katerega ponavadi niso plačani.

Nikakor ne mislim, da bi tovrstno delo moralo delovati samo na prostovoljnem delu. Nasprotno. Vendar, ker vemo, kako težko je delovati na neprofitnem področju kulture in dobiti pokrovitelja za kulturni dogodek, sem vesela, da se še vedno najdejo navdušenci - mogoče je boljša beseda strastneži - ki s svojim znanjem in neizmerno voljo omogočijo, da je stvar izvedena.

Cvetka Požar