Podobno usodo kot številni kraji ob slovensko-avstrijski meji sta doživela kraja Bach oziroma po slovensko Potoče in Libeliče. Zelo zanimiva z zgodovinskega vidika sta tudi zato, ker so si Libeličani po plebiscitu priborili vrnitev k matični domovini.

Pred koroškim plebiscitom leta 1920 sta bili vasici Bach in Libeliče v skupni občini Libeliče oziroma avstrijsko Leifling. Velika večina prebivalcev je govorila slovensko, a koroški plebiscit ju je dodelil Avstriji, s čimer se Libeličani niso strinjali. "Pomembno vlogo je odigral župnik Anton Vogrinec, ki je s pomočjo zavednih domačinov apeliral na ljudi, naj glasujejo za Kraljevino SHS, ker je pomembno, da ostaneš skupaj z matičnim narodom, saj v nasprotnem primeru skozi stoletja kot narod izumreš," je pojasnil Marjan Kos, kustos Koroškega pokrajinskega muzeja Slovenj Gradec, in dodal, da je to tako močno Libeličanom "leglo na dušo", da se niso mogli sprijazniti z izidom plebiscita.

V vasi Bach, ki še danes pripada Avstriji, ni bilo te narodne zavesti v primerjavi z Libeličani, ki so se dve leti upirali in si konec septembra leta 1922 vendarle priborili priključitev k matični domovini. In kako na svojo odločitev danes gledajo prebivalci Bacha? "Veseli smo, da smo v Avstriji. Saj vidite, kako je z delom čez mejo. Vsi prihajajo delat sem, ker je tam slabše," je dejal Franc Parth, kmet iz vasi Bach.

V Libeličah pa je drugače. Tamkajšnja kmetica Erika Pšeničnik, ki turistom vedno postreže libeliški posebnosti, in sicer libeliško Trento in po domače repično župo, ganjeno pove: "Rada imam Libeliče, tu sem doma in ne bi šla drugam."

Libeličani svojo turistično zgodbo, ki se začne s plebiscitnim muzejem, nadgrajujejo s številnimi drugimi zanimivostmi, kot so edinstvena črna kuhinja v Sloveniji, stara šolska učilnica, ena izmed treh ohranjenih kostnic, letališče in velika kmečka zbirka. "Posebnost kmečke zbirke je, da so vsi eksponati, ki jih lahko vidite, iz naše krajevne skupnosti," je dejal lokalni vodnik Adrijan Zalesnik.

Kljub plebiscitni zgodovini sedanjost piše novo zgodovino dobrih odnosov med prebivalci Bacha in Libelič.
"Sosede radi vidimo, z njimi veliko sodelujemo," je dejal Jože Pšeničnik, predsednik krajevne skupnosti Libeliče. Libeliška vraževernost je torej izkoreninjena, meja med vasema pa znova zaprta.