Kitajski umetnik in aktivist se je že pred novim letom podal na grški otok Lezbos in tam dokumentiral njihove zgodbe ter bivanjske razmere, fotografije pa objavljal na družbenih omrežjih. Predstavil je tudi idejo o gradnji spomenika, posvečenega prebežnikom in beguncem, na Lezbosu vzpostavil svoj studio in v delo vključil svoj berlinski in pekinški studio. V svojem zadnjem javno predstavljenem delu je z lastnim telesom poustvaril fotografijo s podobo mrtvega triletnika na prodnati plaži, ki je septembra 2015 obkrožila svet.
Stebri oblečeni v rešilne jopiče
Čas filmskega festivala, ki v Berlin pritegne pozornost vsega sveta, je Aj Vejvej izkoristil za novo kritično instalacijo. Okoli stebrov glasbene hiše iz 19. stoletja je obesil živo oranžne rešilne jopiče, ki jih je zbral na grškem otoku Lezbos. Kot piše Der Standard, je instalacijo Vejvej zasnoval kot poklon beguncem, ki so utonili pri svojem poskusu bega pred vojno in revščino na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki.
Svojo aktivistično intervencijo je časovno uskladil tudi s slovesnostjo Cinema for Peace (Kino za mir), ki se bo v okviru Berlinala odvila drevi. Gre za pobudo, ki s filmom promovira in poudarja humanost, vrednote miru in strpnosti.
Kritična instalacija na točki strpnosti
Pomenljiva je tudi izbira kraja. Kritično podčrtana instalacija sredi države, ki je lani sprejela največ beguncev, je umeščena v berlinsko okrožje, ki velja za simbol nemške tolerance in dobrodošlice do beguncev vse od 17. stoletja. Berlinski Konzerthaus namreč stoji na trgu Gendarmenmarkt, kjer se je naselila večina hugenotov, ki so zbežali pred verskim pregonom iz katoliške Francije. V Berlin, kjer jim je zatočišče leta 1685 zagotovil Friderik Veliki, se je zateklo približno 20.000 hugenotov in po nekaterih raziskavah naj bi imelo kar petino Berlinčanov hugenotski izvor.
Instalacijo je tako umestil v četrt, ki že v svoji identiteti nosi podobne vrednote in sporočila kot Vejvejova instalacija sama, podobno pa velja tudi za letošnji Berlinale, ki že nekaj let poudarja aktualne teme globalizacije, tolerance, raznolikosti in človekovih pravic ter se letos z več kot desetimi filmi osredotoča na arabski svet. Kljub temu pa njegovi rešilni jopiči sprožajo tudi različne pomisleke, od dvomov o aktivističnem vidiku Vejvejeve umetnosti do takšnih, kot jih sproža komentar, ki ga navaja Der Standard: "Bolj koristno bi bilo, če bi [rešilne jopiče] poslal in razdelil v severni Afriki."