"Čas je, da ateisti dobijo lastne različice velikih cerkva in katedral," pravi de Botton, ki si želi izposoditi idejo religioznih stavb, ki v ljudeh vzbujajo spoštovanje, da bi jim dal boljši občutek mogočih perspektiv in novo upanje v življenju. Načrt, da bi med vrhovi mednarodnih bank in srednjeveških cerkva zgradili 46 metrov visok stolp - tempelj za ateiste, pa je povzročil spopad med dvema najbolj prominentnima britanskima ateistoma.
Tempelj pozitivnega in dobrega
De Botton predlog namreč predstavlja kot praznovanje novega ateizma in nasprotje temu, kar opisuje kot agresiven in destruktiven pristop Richarda Dawkinsa, profesorja, ki zagovarja genetiko in si prizadeva za izkoreninjenje religioznih dogem ter avtorja knjig Bog kot zabloda in Sebični gen. Tempelj ateizma de Botton razume kot stavbo, ki bi slavila življenje na Zemlji in zdravilo za Dawkinsov destruktiven pristop do ateizma. Postavitev templja v državni finančni center se mu zdi pomembna ravno zato, ker verjame, da so ravno tu posamezniki v največji meri izgubili osredotočanje na življenjske prioritete.
"Običajno je tempelj posvečen Jezusu, Mariji ali Budi, ampak tempelj lahko zgradiš za kar koli, kar je pozitivnega in dobrega. To lahko pomeni tempelj ljubezni, prijateljstva, harmonije ali upanja. Zaradi Richarda Dawkinsa in Christopherja Hitchensa je ateizem postal znan kot destruktivna sila. A obstaja ogromno ljudi, ki ne verujejo, hkrati pa tudi niso agresivni do religij," pravi de Botton.
Arhitektura ni edina, ki bi si jo izposodil pri religiji
Čeprav de Botton zavrača religijo, pa meni, da ponuja pomembne stvari tudi vsem neverujočim. Kot predlaga v svoji najnovejši knjigi Religion for Atheists, bi morebitno zasmehovanje religioznemu morali zamenjati z zgledovanjem po tistih aspektih, ki so koristni vsem, kot so na primer občutek skupnosti in državljanske odgovornosti, pomembnosti človeških odnosov, opuščanja občutkov zavidanja in neustreznosti, naslavljanje naših čustvenih potreb, pozornost na umetnost, glasbo in arhitekturo. V okviru takšne ideje, kot jo popiše v knjigi, je zrasla tudi misel o gradnji več templjev - tempelj upanja, tempelj ljubezni in drugi pozitivni templji, ki nekako spominjajo tudi na umetniške instalacije.
Osnovna protislovnost ideje?
Dawkinsu se projekt zdi nesmiseln, saj naj bi bil tempelj ateizma protisloven sam po sebi. "Ateisti ne potrebujejo templjev," pravi avtor knjige Bog kot zabloda. "Mislim, da obstajajo boljše stvari, za katere bi lahko porabili ta denar. Če kdo želi potrošiti denar za ateizem, lahko izboljša posvetno šolstvo in zgradi nereligiozne šole, ki učijo racionalno in skeptično kritično mišljenje."
Prepir se je začel po tem, ko je de Botton razkril podrobnosti templja, ki bi obujal več kot 300 milijonov let obstoja našega planeta. Vsak centimeter koničaste notranjosti stolpa je zasnovan tako, da bi predstavljal milijon let in ozek zlat trak bo ilustriral relativno neopazen prostor časa, v katerem Zemljo naseljujejo ljudje. Na zunanjosti templja bi lahko videli binarno kodo, ki bi označevala človeško genomsko zaporedje, v betonske stene pa načrtujejo vgradnjo fosilov in geološko zanimivih kamnin.
Za mesto preveč provokativna ideja?
Filozof pravi, da je zbral že skoraj polovico sredstev za projekt, investitorji pa želijo ostati anonimni. Upa, da bo preostali denar pridobil z javnim pozivom. Če bo mestni svet zagotovil dovoljenje, bi konstrukcijo lahko začeli graditi konec leta 2013.
Ideja v sebi nosi odmeve zgodnejših ateističnih prostorov, od cerkev, ki so jih preoblikovali v "templje razuma" med francosko revolucijo, do Conway Halla v Londonu, ki jo vodi humanistična South Place Ethical Society. Načrt pa je že zdaj sprožil številne polemike in težnja po pomoči javnega sektorja za zdaj še ni uspešna. Razprave z mestnimi avtoritetami o mogočem prizorišču se zavlačujejo, saj "je videti, da niso povezani z ničimer, kar ima opraviti z ateizmom", pravi arhitekt projekta Tom Greenall.
Smisel in upanje lahko dobimo tudi drugje
Britanska humanistična zveza v projektu ne vidi smisla. Menijo, da ateisti ne potrebujejo kvazireligioznih stavb, da bi preiskovali smisel življenja. "To, kar religiozni posamezniki dobijo v religiji - spoštovanje, čudenje, smisel in upanje ipd. - nereligiozni ljudje dobijo drugje, na primer v umetnosti, naravi, v človeških odnosih in narativih, ki jih pripisujemo našim življenjem na druge načine," pravi Andrew Copson, izvršilni direktor Britanske humanistične zveze.
De Botton kljub temu vztraja, da imajo tudi ateisti pravico uživati v arhitekturi, ki bi jih navdihovala enako kot religiozni verniki. "Prevladujoč občutek, ki naj bi ga dobil v stavbi, spoštovanje, bi bil enak občutku, ko glavo nagneš nazaj v katedrali Ely," eni najveličastnejših angleških katedral blizu Cambridgea. "Počutiš se majhnega, a ne prestrašenega."
Zakaj torej ateist ne more uživati v religiozni stavbi? Ko govorimo o veličastni arhitekturi, kaj kristjani ali muslimani ne bodo mogli uživati v templju ateizma tako, kot je neverujoči posameznik presunjen v Gaudijevi Sagradi Familii? Steve Rose se v Guardianu sprašuje tudi, ali nimajo ateisti že svojih različic velikih cerkva in katedral. Če lahko kot nasprotje religije dojamemo znanstveni racionalizem, bi lahko kot ateistične templje prepoznali velike knjižnice, inštitute, muzeje, galerije, športne stadione ali nakupovalne centre?
Veličastna arhitektura ni dovolj za religiozno dobrodošlico
Do načrta je skeptična tudi Katharine Rumens iz cerkve St. Giles Cripplegate blizu predvidene lokacije ateističnega templja. "Spoštovanje ni dovolj. Potrebuješ dobrodošlico, občutek pripadanja in želje po vrnitvi. Lahko se počutiš tako nepomembnega in neznatnega, da ne veš, kako začeti. Kaj bi tempelj povzročil nekomu, ki je duševno krhek ali se približuje koncu svojega življenja? Kako bi spregovoril človeškemu stanju?"
Kljub temu tolažba, da smo več kot le prah
Anglikanec George Pitcher, duhovnik v St. Bride in nekdanji svetovalec canterburyjskega nadškofa pa se ideje veseli, saj se "nanaša na občutek in smisel človeške transcendence, da obstaja nekaj več kot le naše drobovje".
"Gradnja spomenika priznava, da smo več kot zgolj prah. Vseeno je, ali do tega pridemo skozi religiozni narativ ali skozi posvetna sredstva," dodaja Pitcher, ki meni, da gre pri de Bottonovi ideji za "bolj konstruktiven ateizem, kot je Dawkinsonov, saj se slednji osredotoča na destrukcijo idej namesto na prispevanje novih".