Lagunita in Tamchén, ki sta doživela razcvet v pozni in zadnji klasični dobi, se pravi med letoma 600 in 1000, sta imela več trgov, obdanih s piramidalnimi templji in mogočnimi palačami. Obe mesti ležita v južnem delu obsežnega arheološko neraziskanega ozemlja v osrednjih jukatanskih nižavjih. Razen Chactúna, velikega majevskega mesta, ki ga je Šprajčeva ekipa odkrila lani, ni bilo doslej dokumentirano nobeno drugo najdišče na tem območju, ki se razteza na okoli 3000 km2, med pokrajinama Río Bec in Chenes, v katerih sta bila v poznem in zadnjem klasičnem obdobju v rabi istoimenska arhitektonska sloga.

To območje je dr. Šprajc označil za "belo liso na arheološki karti Majev", vendar je tudi podal razlago za tako stanje. Pravi, da je odgovor na pogosto zastavljeno vprašanje, zakaj je ta predel tako slabo raziskan, preprosto dejstvo, "da je to pač težko" - predvsem zaradi skorajda neizprosne težavnosti terena.

Langunita s spektakularno zoomorfno fasado
Eno od obeh najdišč je že v 70. letih prejšnjega stoletja obredel ameriški arheolog Eric Von Euw, ki je dokumentiral več kamnitih spomenikov in spektakularno zoomorfno fasado z vhodom v obliki zevajočega žrela zemeljske pošasti, toda izsledki njegovega dela niso bili nikoli objavljeni. Njegove risbe, ki jih hrani muzej Peabody harvardske univerze v ZDA, so poznali nekateri strokovnjaki, točna lega najdišča, ki ga je Von Euw imenoval Lagunita, pa je bila neznanka.

Potem ko ga je več raziskovalcev neuspešno iskalo, so ga pred nekaj tedni ponovno odkrili dr. Šprajc in njegova ekipa. Najdišče so odkrili s pomočjo letalskih fotografij, da gre za Lagunito, pa so ugotovili šele, ko so videli fasado in spomenike ter jih primerjali z risbami, ki jih je ustvarill Von Euw. Tovrstni zoomorfni portali, z najbolj izstopajočimi primerki na najdiščih Chicanná, Hormiguero, Hochob in Tabasqueño, so značilni za sloga Río Bec in Chenes. Ta je v Languniti eden najbolje ohranjenih med petimi ali šestimi, kolikor jih je danes znanih.

V Laguniti je bilo najdenih tudi deset stel (tj. nagrobnih plošč iz kamna z napisom ali reliefom na sprednji strani) in trije oltarji, nekateri z dobro ohranjenimi reliefi, vključno s hieroglifskimi napisi. Pomen Lagunite dodatno izpričuje velika gostota ruševin stanovanjskih objektov, teras, nizkih zidov in drugih naselbinskih ostankov v okolici. Dodatna zanimivost so nekatere posebnosti, doslej neznane drugod na območju Majev.

Dva oltarja v Laguniti imata nenavadno žebljasto obliko. Tretji je pravokoten in ima serijo glifov s koeficienti, ki se očitno nanašajo na zaporedne zaključke k'atunov (20-letnih koledarskih obdobij). Taki zapisi so običajni v kodeksih, ne pa na kamnitih spomenikih. Poleg igrišča za obredno igro z žogo in skoraj 20-metrske tempeljske piramide so v mestnem jedru Lagunite številne masivne stavbe palačnega tipa, ki obkrožajo štiri večje trge.

"Globok vodnjak" ali Tamchén
Podobno impresivno je najdišče Tamchén, ki leži okoli šest kilometrov severovzhodno od Lagunite. Več trgov obkrožajo prostorsko razsežne stavbe, med katerimi je tudi piramida, ki ima dokaj dobro ohranjen gornji tempelj ter stelo in oltar ob vznožju, in akropola s tremi templji, razporejenimi okoli dvorišča. Tamchén je bil najbrž sodobnik Lagunite, vendar triadna skupina in površinska keramika kažejo, da njegova poselitev sega vsaj do pozne predklasične dobe, torej približno med 300 pr. n. št. in 250 n. št., vendar je bilo to najdišče do zdaj povsem neznano.

Posebnost te lokacije je več kot 30 čultunov, tj. cilindrično oblikovanih podzemnih izkopov, ki so služili predvsem kot vodni zbiralniki. Najgloblji dosega globino 13 m, zato so ga poimenovali Tamchén, kar pomeni "globok vodnjak" v jukateškem majevskem jeziku, saj je običajna globina čultunov nekje med tremi in štirimi metri. Kamni v obliki oltarjev, ki so jih našli poleg nekaterih čultunov, namigujejo, da so ti imeli najbrž tudi obredno funkcijo.

Vprašanje poimenovanja novih najdišč
Kot je pojasnil dr. Šprajc, se nova najdišča tradicionalno poimenujejo v majevskem jeziku in namigujejo na katero izmed posebnih značilnosti najdišča ali pa okoliščin njegovega odkritja. Najdbe, ki so prvič objavljene, se posredujejo mehiškemu Nacionalnemu inštitutu (INAH) skupaj z registrskim dokumentom, ki navaja ta nova imena. Dr. Ivan Šprajc se osredotoča večinoma na mezoameriško arheologijo in arheoastronomijo. V sedmih sezonah arheološkega rekognosciranja, ki jih je vodil v osrednjem delu polotoka Jukatana, je njegova ekipa odkrila vrsto prej neznanih arheoloških najdišč, med njimi tudi pomembne centre nekdanje regionalne politične organizacije.

V dvomesečni terenski sezoni so z dr. Šprajcem sodelovali geodet Aleš Marsetič, raziskovalec ZRC SAZU, arheologa Atasta Flores Esquivel in Octavio Esparza Olguín in arhitektka Arianna Campiani, ki opravljajo doktorat na mehiški nacionalni avtonomni univerzi, ter nekaj domačih delavcev.

V letošnjem juliju je bil južni del calakmulske biosfere, kjer je bila večina danes znanih arheoloških lokalitet odkrita med terenskimi pregledi, ki jih je vodil Ivan Šprajc v zadnjih letih, vpisan v seznam Unescove svetovne dediščine kot mešano naravno in kulturno območje. Vendar utegnejo šele prihodnje raziskave na obsežnem arheološko neznanem ozemlju proti severu razkriti, ali so bile tovrstne značilnosti, ki se za zdaj zdijo nenavadne ali edinstvene, pravzaprav običajne na širšem območju.