Antiprojekt O-jej/Eat-Art je raziskava pomena umetnosti v današnji družbeni situaciji in o njeni hranljivi vrednosti – v več pomenskih plasteh, ki jih to poimenovanje sproža. Odpira nekatere teme, ki večinoma preizprašujejo ekonomski status umetnosti v razmerju do njenih drugih statusov - osebnega, družbenega in ideološkega, oz. v razmerju do njene mogoče ne-statusnosti, zunaj-statusnosti.

Odprti vrt je petdnevni dogodek na vrtu. Raziskava poteka v produkciji zavoda Maska. Koncept z naslovom O jej/Eat Art je zasnovala Bara Kolenc. Namesto reprezentacije raziskovalci Teja Reba, Loup Abramovici, Radovan Jaušovec in Bara Kolenc predlagajo udeležbo, ki je heterogena in ki deluje spontano. Dogodek se bo gradil med individualnimi in skupnostnimi potrebami, spodbujal bo igro, estetsko imaginacijo in čisto politiko (oziroma bo apolitiki vračal njen čar). Ključne besede, s katerimi nagovarjajo, so "Do it" in "bricolage", "prosti čas" in "a®(k)tivizem".

O-jej ni utopija
O-jej je antiprojekt. Ni utopija, ker se resnično dogaja na vrtu, ki stalno prehaja med svojo biološko, družbeno in umetniško identiteto. Na "vrt" namreč redno zahajajo antropologija, glasba, zgodovina, psihologija, ples, prevajanje, biologija, filozofija, novinarstvo, poezija.

Umetnost, ki nasiti
Raziskava razvija določene umetniške postopke, ki izhajajo iz konkretne družbeno-ekonomske situacije. Družba, ki ne le da je zrasla iz kulture, ampak kot taka je kultura, je v trenutku, ko svoje marginalije (denar) vidi kot svoje bistvo, svojo bit pa kot marginalijo, na točki sesutja, sprevrženja v svojo antitezo. Namesto da bi se ukvarjali z neplodnim odgovarjanjem na ultimativno zastavljena vprašanja o koristnosti, uporabnosti in produkcijski vrednosti umetnosti, so se raziskovalci raje vprašali o njeni neposredni hranljivosti: "Kakšno bi bilo umetniško delo, ki bi se ga dalo pojesti?" In si odgovorili: umetnost, ki jo je mogoče pojesti, je tista umetnost, ki je v svojem umetniškem procesu proizvedla hrano. Najprimarnejše proizvajanje hrane, ki je obenem že gesta kulture, je gojenje rastlin. Skupina umetnikov na javno-zasebnem zemljišču uredi VRT; tako dejansko postanejo kulturniki, hkrati pa ustvarjajo neko javno dobro.

Umetnost onkraj opredeljivosti
Poleg tega se sprašujejo, katera je tista presežna vrednost – če ta sploh obstaja –, ki umetnost ločuje od veščine: v čem se umetnost vrtnarjenja razlikuje od umetnosti, ki vrtnari? Ali umetnost sploh potrebuje tovrstno samoopredelitev, ki se na eni strani lovi za pojem virtuoznosti, na drugi pa za romantično »nekaj več«; ali potrebuje modernistično samozadostnost Avtorja in Artefakta ali pa obstaja nekje vmes, onkraj vsakršne opredeljivosti?

Predstavitev raziskave bo novembra 2012.

Na vrt ste kot obiskovalci vabljeni vsak dan do petka od 16.00 do19.00 pri vhodu poslopja Ob Ljubljanici 4.